Prepustnica

Ervin Hladnik Milharčič

Dva meseca sem bil v New Yorku, ko so od mene prvič zahtevali, da pokažem novinarsko izkaznico. Dva policista sta stala pred modro pregrado, na kateri je pisalo Police line.

»Pokažite mi novinarsko prepustnico,« je vljudno rekel eden od njiju. Ni rekel novinarska izkaznica, ampak prepustnica. Press pass.    

Iz žepa sem vzel dokument, ki so mi ga dali na vladnem uradu za tisk. Na sprednji strani sta bila moja fotografija in velik napis, da pripadam ugledni profesiji žurnalizma, z naslovom časopisa, ki me je akreditiral in grbom vlade Združenih držav Amerike. Na zadnji strani je bila prošnja vsem uradnim institucijam te velike države, da mi pomagajo pri opravljanju mojega poklica in telefonska številka, na katero naj se obrnejo ob vseh morebitnih nesporazumih. 

Policist jo je bežno pogledal in mi jo vrnil.

»Če želite tukaj čez, morate imeti novinarsko prepustnico,« je rekel še vedno zelo vljudno.

»Ampak saj to je to,« sem protestiral. »To so mi dali na vladnem uradu.«

Razumevajoče je odkimal. 

»Ne, to je nekakšen dokument za identifikacijo. To ni prepustnica.«

Aha. Nesporazum. Čas za klic na vladni urad za pomoč. Ampak bila je enajsta ura ponoči in na številki, ki sem jo poklical, je odgovarjal samo avtomat. Poleg tega je bil 31. december. Policijska pregrada, ki sem jo hotel preskočiti, ni označevala kraja zločina, ampak je preprečevala, da bi ljudje čez Broadway hodili na Times Square, kjer se je s spuščanjem kristalne krogle praznovalo novo leto 2000. Začenjalo se je 21. stoletje. 

Zdelo se mi je, da mi gre zelo dobro. Prejšnji večer sem preživel v The Bowery Ballroomu, kjer je Patti Smith s koncertom praznovala rojstni dan. Potem pa še novo leto na Times Squaru. Počutil sem se Newyorčana. V tem mestu to ni težko. Vsi so prišli od nekje drugod in tekmujejo v izražanju pripadnosti mestu. Jaz sem odraščal z Velvet Underground, Jackom Kerouacom, Josephom Mitchellom in Tomom Wolfom in sem hodil po ulicah, ki so mi bile znane iz romanov, ki sem jih bral še v gimnaziji. Po štirih božičih v Betlehemu in velikih nočeh v Jeruzalemu sem si zares želel preživeti prvo novo leto v New Yorku na križišču Broadwaya in 42. ulice. Nekje na vogalu.   

Ampak mi ni bilo usojeno. Ulica je bila pregrajena z železnimi ovirami in razdeljena v prekate. Že ob šestih zvečer so ljudje začeli zapolnjevati ogrado za ogrado, policija pa je eno za drugo zapirala tako, da je bilo mogoče samo še nazaj, naprej pa ne. Ob enajstih zvečer je bil en kilometer Broadwaya že zaprt in je čakal na začetek odštevanja minut do novega tisočletja. Policista pa mi brez ustreznega dokumenta nista bila pripravljena verjeti, da grem jaz pod kristalno kroglo delat. 

Amerika je urejena dežela, kjer se spoštuje zakone. V New Yorku je bil v veljavi zakon o odprti posodi alkohola. Na ulici nisi smel popivati. Odprto posodo z alkoholom si lahko imel samo v zaprtih prostorih, kjer se je pa 31. decembra leta 1999 še smelo kaditi. Navada iz časov, ko je spodobnost na javnih mestih visoko štela na lestvici vrednot. Rezultat je bil simpatičen. Za novo leto na Times Squaru je bilo vzdušje podobno novemu leti v Kairu. Nihče ni bil zares pijan in nihče ni razgrajal. Jaz sem hitel skozi množico do kristalne krogle. Policistoma sem pokazal še mednarodno novinarsko izkaznico in na koncu v obupu še izkaznico, ki so mi jo dali v Jeruzalemu, od koder sem prišel v New York.  Z izraelskim dokumentom sem lahko šel v Gazo, ko so se na ulicah streljali in v južni del Libanona, ki ga je okupirala izraelska vojska. Mimo newyorške policije pa nisem prišel. 

»Dajte mi verjeti, da sem novinar.«

»Saj vam verjameva, gospod. Ampak brez prepustnice ne morete čez policijsko linijo. Takšen je zakon.«

»Kje pa dobim prepustnico, prosim?«

Z nasmehom sta mi odgovorila.

»Na Police Plaza 1.«

Zvenelo je kot šala. Tam so na jugu Manhattna glavna policijska postaja, sodišče in zapori.

»Novinarske izkaznice izdaja policija?« sem nejeverno vprašal.

»Kdo pa drug?« je bil odgovor. »Samo ta velja.«

Spuščanje krogle sem potem gledal od daleč skupaj z družino sirskega arhitekta.  

Po novem letu sem stopil na policijsko postajo, ki je v dvajset nadstropij visokem nebotičniku. Na vhodu so me napotili na oddelek za stike z javnostjo, tam pa mi je detektiv v civilu odprl nekaj elektronsko zaklenjenih vrat do pulta, za katerim je sedela impresivna policistka afroameriškega porekla.

»Dober dan, rad bi policijsko novinarsko prepusnico, prosim,« sem bil ponižen. Spodaj so iz zapora v kleti na sodišče vkljenjene peljali štiri fante. To naredi vtis.

»Prišli ste na pravi kraj,« je v rokah vrtela svinčnik med prsti.

»Kaj pa moram narediti?« sem vprašal.

»Prepričati me morate, da jo potrebujete,« se je zasmejala.

»Kako lahko to naredim?« sem ji pomolil izkaznico, ki so mi jo dali na vladnem uradu za tisk. Odkimala je, češ to ni nič.

Od nekje je vzela list paprirja in začela brati z njega. 

»Prinesite kopijo potnega lista z novinarsko vizo, pismo odgovornega urednika vaše medijske hiše, da ste res dopisnik, potrdilo vašega veleposlaništva, da je pismo pristno, kopijo pogodbe za najem stanovanja in izpolnite ta formular.«

Proti meni je potisnila papir, na katerega je bilo treba napisati nekaj osnovnih podatkov. Prikimal sem. To bi moralo biti enostavno. Vse te papirje sem imel s sabo.

»Ampak to so formalnosti,« me je ustavila. »Delate za tiskan papir?« 

Prikimal sem.

»Prinesite mi tri svoje članke, za katere bi potrebovali izkaznico NYPD.« 

To ni bila televizijska serija, ampak kratica za newyorško policijo. 

»In potem?« sem vprašal.

»Potem bom presodila, če jo res potrebujete za svoje delo in vam bom dala izkaznico.«

Šel sem domov in začel brskati po časopisih, ki so mi jih pošiljali iz redakcije. Na Coney Islandu se je zrušilo športno letalo, pa me niso pustili blizu. Vestno sem izrezal članek in našel še dva, ki sta približno ustrezala kriteriju. Za vsak primer sem dal na kup še nekaj izvodov časopisa s članki, z katere izkaznica ni bila potreba, ampak so bili lepo postavljeni. S šopom svojih potrdil in člankov sem odšel nazal na policijsko postajo in prispel do iste uniformirane gospe. Vzela je vse moje dokumente. Na hitro pobrskala po njih in jih odložila na stran. Vzela je moje članke in z zanimanjem začela gledati vanje.

»V katerem jeziku je to napisano?« 

»V slovenščini,« sem odgovoril.

»To je jezik?«

»Ja,« sem rekel. »Dva milijona ljudi ga zna brati.«

V tem trenutku sem že obupal. Zdelo se mi je, da izkaznice ne bom dobil. Odločitev je bila arbitrarna. 

»Kaj pa piše?«

Pojasnil sem ji vsebino člankov. Eden je bil  s tržnice, drugi s postaje podzemne številka 7., ki pelje v Queens, skromna manifestacija šoferjev mestnih avtobusov, ki so se pogajali za novo pogodbo in podobne drobnarije. Nič zares velikega, za kar bi bila potrebna novinaska izkaznica. 

»Torej ste reporter, a?« me je vprašala. »Delate na ulici.«

Odgovoril sem ji, da mi je to zares všeč, da pa pišem tudi druge stvari.

»Kolikokrat na teden pa pišete?«

»Bolj ali manj vsak dan,« je bil moj odgovor. 

»Stopite sem,« je rekla na koncu in proti meni usmerila računalniško kamero. Čez nekaj trenutkov je bila na pultu izkaznica, na kateri je bil policijski grb in velik napis NYPD. 

»Zabavajte se,« jo je potisnila proti meni. »In morda morate razmisliti o svoji frizuri, veliko bolj boste prepričljivi,« se je široko nasmehnila. 

Potem pa me je zares presenetila. Vzela je vse moje papirje in jih vrgla v veliko črno platneno vrečo, na kateri je bil napis, da je samo za papir, ki gre v  razrez. Vprašal sem, jo zakaj je zahtevala vse dokumente, če jih sedaj meče proč.

»Potrebovali ste jih samo zato, da prepričate mene,« je rekla. »Če boste drugo leto še tukaj, prinesite samo nekaj člankov.«

Všeč mi je bilo. To je bil dogovor med nama, birokracija je bila zgolj dekoracija dveh svobodnih ljudi, od katerih je moral eden drugega prepričati, da je njegova zahteva upravičena. 

S tistim kosom plastike sem potem leta preskakoval policijske pregrade, hodil na letala mimo vrste, po 11. spetembru sem se plazil po pogorišču World Trade centra in šel pogledat hišo v Rock Faraway v Vzhodnem Brooklynu, na katero je padel letalski motor. Newyorški policisti so pogledali mojo prepustnico in pomignili kolegom za rumenim trakom.

»Ta je naš. Pustite ga skozi.« 

Vsako leto sem policistki prinesel članke, ki so dokazovali, da sem za svoje delo uporabljal njeno izkaznico. Vedno znova jo je obnovila. New York je bil zame odprto mesto. 

Med demonstracijami proti Svetovni banki v Washingtonu sem šel skupaj z demonstranti po ulici. Protestniki pa so imeli dovoljenje samo za sprevod po pločniku. Cela divizija oklepnih policistov je prišla z avtobusi in aretirala celo ulico.  Nekaj sto protestnikov so enega za drugim z zvezanimi rokami na hrbtu odvedli na avtobuse. Policistu, ki je prijel mene, sem pokazal izkaznico s simbolom newyorške policije in velikim modrim napisom NYPD.

»Novinar sem. Pustite me naprej.«

Brez vznemirjanja me je rinil proti avtobusu. 

»To je press izkaznica NYPD.«

Prikimal je. 

»Mi smo pa MPD. Tukaj je Washington in ne New York.«

V Washingtonu rečejo sebi mestna policija, kot da je to edino mesto na svetu.

Predal me je v roke drugemu, ki je izza pasu že vlekel plastičen trak, da mi zveže roke. Z mirnim glasom sem mu povedal, da imam pravico biti tam, ker sem tuj novinar, ki pošteno opravlja svoje delo. 

»Pokažite mi prepustnico,« je za hip podvomil, če prav ravna. Pravice so v Ameriki resna stvar.  Iz žepov sem povlekel vse, kar sem imel pri sebi. 

»Dobro,« je rekel. »Najbrž ste res novinar. Ampak nabavite si dokument, ki velja v Washingtonu.« 

Mojo newyorško policijsko izkaznico mi je vrnil, kot da je okužena.

»Kdo pa v Washingtonu to izdaja?«

Pogledal me je, češ to bi pa že lahko vedel.

»Pojdite v Kongres,« mi je svetoval. »Na tiskovni galeriji senata vam bodo znali pomagati.«

Zvenelo je žaljivo, ampak bilo je tudi nekaj zadoščenja. 

V New Yorku tudi z izkaznico Bele hiše ne bi šel mimo policije niti na praznovanje novega leta.

 

Tekst je nastal kot del projekta Presejane stvarnosti, ki ga je podprlo Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.

O avtorju. Ervin Hladnik Milharčič (1954) je novinar, pisatelj in prevajalec, med drugim prejemnik nagrad zlata ptica in nagrade Društva novinarjev Slovenije za novinarske dosežke. Kot dopisnik je poročal predvsem iz Bližnjega vzhoda in ZDA. Nekaj časa je bil urednik Sobotne priloge Dela, trenutno piše za Dnevnik.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pisatelji se oblikujejo v procesu čiščenja, ne izlivanja

    Andrej Hočevar

    Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo … →

  • Detroit, mesto brez ljudi 

    Iva Kosmos

    – Kaj boste tam!?  – To je nevarno mesto.  – Upam, da imaš pištolo.  Naši ameriški kolegi se zgražajo in ponujajo sarkastične pripombe, ko rečemo, da … →

  • V živo

    Leonora Flis

    Skoraj vsako razpoloženje največkrat podkrepim z glasbo. Včasih se ji pridružijo besede. Po navadi pride sama od sebe. Nekje od zadaj, iz skorje možganov se dvigne in mi … →