Onkraj geta: slovenska lezbična in gejevska literatura v zadnjem desetletju

Maja Šučur

Draga Frankfurt 2022!

Kmalu bo dve leti, odkar se precej očitno spogledujeva. A nikoli ti nisem povedala, kako sem te še pred tem s strani skrivaje opazovala, noben tvoj gib mi ni ušel na Instagramu. In kako je tvoja vsaka kaplja vode, ki pred spanjem pod tušem pade name, pa kako ugriznem vate z vsakim ovsenim kosmičem za zajtrk, jogurt si in moje jagode, za rozine ne maram, tvoji lasje kot čreda koz, zobje kot čreda strižnih ovc, kot škrlaten trak sta tvoj ustni … Saj razumeš. Odštevam leta do najine združitve.

Slovenski pisatelji in pesniki, esejisti in malo tudi dramatiki, uredniki, založniki in knjigotržci, prevajalci še posebej in tiskarji, lektorji malo manj, in nebodijihtreba kritiki, oprosti za to profanacijo, vsi se zbujamo s tvojim imenom na ustnicah. Nihče od njih kot jaz.

Iz župnišča v širni svet

O slovenski literaturi si tačas gotovo že veliko slišala, kako je slovenskemu narodu, ki nima resnih vojščakov, dala raje kipe umetnikov, pa kako izdajo slabih 5000 knjig na leto, čeprav jih je zgolj dva milijona, nič čudnega, ko pa naj bi bila dežela »obsedena s poezijo«. No, zame – če ne zameriš, da grem po dveh letih kar naravnost k stvari – okoliščine niso bile tako mavrične.

Homoseksualna tematika se je v slovensko literarno produkcijo vtihotapila predvsem v zadnjih treh desetletjih, ko sta ob slovenski družbi tudi slovenska proza in poezija razvili nekaj občutljivosti do identitetnih vprašanj, predvsem vprašanj spola. Podobno kot v svetovni literaturi so gejevski motivi na Slovenskem odzvanjali glasneje kot lezbični, tudi zato, ker so bili slednji predvsem v prozi pogosto zgolj nekoliko nepričakovana nadgradnja ženskega prijateljstva, redkeje so bili seksualizirani. A zmedo – brisanje meja med prijateljstvom, ljubeznijo in erotiko – je povzročil predvsem vznik ustvarjalnosti slovenskih lezbičnih in gejevskih avtorjev, in slovensko literarno polje je bilo prisiljeno v premik.

Motiv je postal tema. Homoseksualnost kot stereotipizacijo in medikalizacijo smo tudi v slovenski literaturi večinoma že prerasli, normalizacijo zmoremo pogosteje teoretično kot praktično. Homoseksualnost se je, skratka, iz zaporov, internatov in župnišč podala v širni svet. Ženska homoerotika ni več zgolj eteričen spoj pogledov ali podrejena zgolj heteroseksualnemu pogledu, moška ni več grešna in vezana zgolj le na enkratno spolno eksperimentiranje v času negotovega odraščanja. Homoerotični odnosi niso več nezaželeni in prepovedani (četudi pri mnogih še vedno sprožajo nelagodje), in včasih se torej vendarle že zdi, da je, kot razmišlja slovenska literarna zgodovinarka Alojzija Zupan Sosič, »homoseksualnost v slovenski literaturi podobna in enakovredna heteroseksualni ljubezni, katere jedro spodnašata bolezni današnjika – zdolgočasenost in komunikacijska blokada« (Robovi mreže, robovi jaza. Litera (2006): 305).

Bistvena razlika

V izogib slednji želim sicer kar na tem mestu pojasniti, da štejem pod lezbično literaturo predvsem tako, ki jo pišejo lezbijke, ki govori o ženskah, ki jih seksualno privlačijo ženske, in ki opisuje lezbične like z lezbično eksistenco; vzporedna logika naj velja tudi za gejevsko literaturo. Ali če se k alternativni ilustraciji zatečem k lezbični pisateljici in sociologinji Suzani Tratnik, ki je v uvodniku »O pomembni lezbični vsebini« v reviji Liter jezika (2013) zapisala: »Lezbična zgodba naj torej ne bi bila zgolj ›posejana‹ z lezbičnimi liki tako, da njihova izpustitev ali sprememba v nelezbične like sploh ne bi bistveno spremenili zgodbe.«

Med moje osnovne lastnosti namreč sodi, da se pisci in piske o razmerjih, spolnosti, telesu in identitetnih vprašanjih praviloma izražajo manj normativno kot preostali (heteroseksualni) pisci, saj izraze ljubezni v njihovi pisavi zaznamuje dejstvo, da v realnosti njihovi odnosi v družbi nimajo enakopravne veljave. Ob tematiziranju razmerja do (ne)moči dominantne kulture in homofobije pa so zato v teh delih še pogosteje prisotni občutki nepripadnosti.

Lezbični in gejevski ustvarjalci so zaradi lastne izkušnje diskriminacije posebej pozorni na zatiralske prakse, tudi v odnosu do drugih manjšin, zato je njihova literatura največkrat izrazito družbeno kritična, pogosto tudi ironična. A to se ne kaže le na vsebinski ravni, ko pomemben del estetike tradicionalno prestavlja subverzija spolnih vlog in konvencionalnih družbenih vrednot, temveč tudi na formalni. Zdi se, da te avtorje pogosto motivira preizpraševanje jezika, ki tradicionalno izkazuje moško ali heteronormativno prevlado. Tudi sama se pogosto zatekam k eksperimentiranju z jezikom in slogom, velikokrat se to kaže v fragmentirani, nelinearni pripovedi, pa tudi v inventivnosti avtorjev, ki v zakladnico slovenskega jezika vnašajo izraze iz LGBT slovarja.

Moje referenčne točke pa so gotovo tudi fizični in simbolni prostori, kjer se je LGBT skupnost predvsem od osemdesetih dalje razvijala (npr. gejevski klub Tiffany in lezbični Monokel, Roza K4, parada ponosa, kavarna Open, lezbična knjižnica …). Pa tudi (pop)kulturne navezave na kanonizirane ustvarjalce in teoretike LGBT kulture; za razvoj slovenske scene so bili denimo pomembni reviji Revolver in Lesbo, pa festival LGBT filma, ki je s 35 leti najstarejši tovrsten v Evropi. Moraš ga obiskati, Fran!

Nad željo in vero

Morda se ti bo sicer še prej zdelo vzpodbudno, da je prvi slovenski homoseksualni roman Dečki, roman iz dijaškega življenja izšel že leta 1938. France Novšak (1916–1991) je v delu, ki je leta 1976 doživelo tudi filmsko adaptacijo, popisal zgodbo dijakov Zdenka in Nanija, v zavodu svete Marije se soočata s prebujanjem erotično-spolne želje. Ta ni zavrta le zaradi razmer v družbi, ki v tridesetih letih dvajsetega stoletja homoseksualnosti ni odobravala, temveč tudi zaradi represije katoliške institucije, v kateri bivata razpeta med željo in vero. Da bi poudaril kritiko dvoličnosti katoliške institucionalne vzgoje, je avtor v podobno skušnjavo kot glavna junaka postavil tudi vrsto zavodskih dostojanstvenikov.

Novšakov roman je lani doživel ponatis po zaslugi urednika Braneta Mozetiča (1958), gotovo najbolj uveljavljenega gejevskega literata v Sloveniji, ki je tudi na tujem zbudil pozornost s poezijo v Banalijah (2003), sicer pa je ob petnajstih pesniških knjigah objavil še štiri manj odmevna pozna dela in kopico otroških slikanic. S Prvo ljubeznijo, pripovedjo o dveh vrtčevskih mladeničih, je osvojil celo bralce v Južni Koreji. Večkrat je povedal, da je pri njem odkrivanje in prepletanje homoseksualnosti in literature potekalo vzporedno – v prvih pesniških zbirkah prekucniško s kombiniranjem tradicionalnih pesniških oblik s subverzivno homoerotično vsebino, kasneje in v zadnjem desetletju pa z bolj prozno dikcijo v verzih, z neposrednim jezikom in redkimi metaforami, a močnimi pesniškimi podobami. Te v boju med trdo faktičnostjo in mehkim nadrealizmom živo vstajajo tudi iz njegove zadnje zbirke Sanje v drugem jeziku (2018).

Podobno silovito je literarno sceno zaznamovala lezbična prozaistka Suzana Tratnik (1963), tako domače kot tuje bralstvo najbrž še najbolj z romanom Ime mi je Damjan (2001) o odraščanju transspolne osebe, po katerem nastaja tudi film. Opus avtorice (npr. zbirka kratke proze Rezervat, 2012), ki se je sicer tudi teoretično ukvarjala z literarno konstrukcijo seksualnosti, temelji na konfliktu med represivnim okoljem in bogatim notranjim svetom pogosto osamljenega literarnega junaka. Pa potencialnim prevajalcem povej, Fran, da bodo morali v primeru te proze veliko pozornosti posvetiti podajanju zgodbe v otroški perspektivi, ampak se bodo vmes sladkali z inteligentnim humorjem.

Med najbolj prodorne slovenske pisce zagotovo sodi še pesnica in esejistka Nataša Velikonja (1967), ki tako v zadnji pesniški zbirki Preveč vljudna (2017) kot v zbirki esejev Devetdeseta (2017) z enako zavzetostjo ubeseduje posledice razpada medčloveških odnosov in človeškosti pod pritiskom kapitalizma. Proza Nataše Sukič (1962), vselej filmsko kadrirana, nelinearna, obenem lirična in apokaliptično tesnobna, pogosto razpira marginalne identitete. Preberi njen roman Molji živijo v prahu (2010)! Izjemno zrelost kaže s svojo pisavo tudi Vesna Lemaić (1981), ki se je v preteklosti preizkušala tudi v žanrskem pisanju, v zadnjih delih, v romanu Kokoška in ptiči (2014) in kratkoprozni zbirki Dobrodošli (2018), pa jemlje sicer nekoliko dokumentaristično v precep širše družbenopolitične probleme, kot so migracije, ki pa k angažmaju spodbudijo lezbične literarne junakinje. Vem, da je na nemške bralce že naredila vtis pesnica Anja Golob (1976), denimo z nemškim prevodom zbirke Didaskalije k dihanju (2016), a rada bi te opozorila še na Kristino Hočevar (1977). Njena zbirka Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (2012), ki jo prav tako že lahko težkaš v nemščini, je polnokrvno prizorišče posledic, ki padajo na nezavarovano lezbično telo, ko se to odloči za neizogiben odhod iz izvotljenosti okolice, in prihoda povsem samonikle semantike in sintakse.

Večkratno tujstvo

Seznam se s težkokategorniki, ki sodijo v vrh slovenske literarne ustvarjalnosti, še ne izčrpa. Začel bi se lahko tudi s pesnikom Cirilom Berglesom (1934–2013), čigar opus so zaznamovali tako domačijskost in otroški spomini na drugo svetovno vojno kot aktivno iskanje odgovorov na temeljna religiozna in poetološka vprašanja. Njegova ljubezenska in erotična lirika je sprva sprva dopuščala dvom o spolu ljubimcev, od devetdesetih dalje pa je homoseksualnost pri Berglesu bolj jasna, najbolj izrazito – s samoopredelitvijo »pesnika geja« – v njegovi zadnji zbirki Cuerpo plural (2014). Z vsako novo zbirko poezije pridobivata gejevsko, pa tudi preostalo nekonformistično bralsko publiko na svojo stran še Milan Šelj (1960) in Gašper Malej (1975). Prvi, ki ostaja kljub življenju v Londonu zvest slovenščini, je v vse štiri zbirke svoje poezije vnesel težo večkratnega tujstva – od svojega jezika je oddaljen geografsko, od osrednjega domačega literarnega dogajanja kot gejevski pesnik, ki mu pripadajo robni prostori, simbolno –, njegova erotike polna govorica pa je najbolj izčiščena prav v zadnji zbirki Slediti neizgovorjenemu (2018); ta je pri založbi A Midsummer Night’s Press nedavno izšla tudi v angleščini. Malej, ki je sicer tudi odličen prevajalec iz italijanščine, se z estetizacijo posameznikove stiske nevarno bliža hermetičnosti, a jo – denimo v tretji zbirki Pod tisto celino (2017) – blaži silna pesnikova nežnosti kot predpogoj človekove svobode. Všeč bi ti bila, res! S silovitim erotičnim pesniškim imaginarijem ter izvirnimi zvočnimi rešitvami se je pri bralcih že zasidral tudi Uroš Prah (1988), nazadnje z zbirko Tišima (2015).

Mlajša lezbična reprezentanca je, poslušaj, nekoliko bolj usmerjena v prozo. Dragocen preplet humorja in tragičnosti veje iz zbirk Težkomentalci (2016) in Bojne barve (2016) Jedrt Lapuh Maležič (1979), ki se v svojih kratkih zgodbah ne dotakne le lezbične izkušnje, temveč tudi ran, ki jih pusti zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Gibka ironija je tudi prva zastopnica družbene kritičnosti v kratki prozi Urške Sterle (1979), denimo v knjigi Večno vojno stanje (2010), z zabeljeno scensko špraho pa je, če mene vprašaš, salonske levičarje iz bralskih foteljev pognala tudi Teja Oblak (1983), ko je izdala zbirko zgodb Kadetke, tovornjakarice in tete (2012). Pesniški izraz Petre Hrovatin (1982) že od zbirke Mednožje misli (2010) ne odstopa od impresionističnih drobcev, če dobro pomislim, pa sta z zgolj eno knjigo nekaj src v zadnjih letih zlomili tudi pesnici Maja Predatoria in Simona Jerala (1984). Vidno pa si pot med samohodce utirata tudi prozaistka in pesnica Nina Dragičević (1984) ter pesnica Vesna Liponik (1993). Če prva intenzivno ritmičnost v pesnitvi Ljubav reče greva (2019) podžiga z neustavljivo gostobesednostjo, usmerjeno proti sistemski izločenosti žensk, lezbijk, kulturnic prekark, revnih in neslišanih, prekinjan ritem Liponik, ki je nedavno objavila prvenko Roko razje (2019), zareže predvsem s čutno, polnovredno tišino.

Lezbična prevlada

Glede na to, da je Slovencev zgolj dva milijona, je tudi lezbična in gejevska kultura – zasluge gre pripisati predvsem meni – nepričakovano živahna. Gotovo je to tudi posledica premišljene odločitve aktivistov, med njimi že omenjenega Mozetiča, ki so v sklopu založbe Škuc v začetku devetdesetih ustanovili gejevsko zbirko Lambda in desetletje kasneje lezbično Vizibilija, ki sta omogočali sistematično izdajanje knjig s homoseksualno tematiko, in sicer tako domačega leposlovja in teorije (Tatjana Greif) kot prevodov tujih temeljnih del (Jean Genet, Judith Butler, Michel Foucault). Gotovo veš, da so se specializirane LGBT založbe na zahodu zaradi vhoda komercialnejših vsebin na lezbično in gejevsko sceno vmes že začele zapirati, a v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru je prisotnost take založbe, ki še vedno polnokrvno živi in izdaja zgoraj omenjene avtorje (objavljajo sicer tudi pri nespecializiranih založbah), redka. Dodatno pomembna pa tudi zato, ker je v preteklosti spodbudila popularizacijo neodvisnega ženskega pisanja na precej tradicionalističnem slovenskem literarnem polju.

Morda si namreč med branjem opazila tudi, da je moja posebnost prevlada lezbičnih avtoric nad gejevskimi pisci, ne le po številu pišočih, temveč tudi po številu prejemnikov najvišjih slovenskih literarnih nagrad. Brane Mozetič je za svojo poezijo prejel Jenkovo nagrado (2003), ki je najvišje priznanje na področju poezije, pa še pred tem najvišjo nagrado mesta Ljubljane za vrhunsko umetniško stvaritev Župančičevo nagrado (1992), leta 2004 je Jenkovo nagrado domov odnesel tudi Ciril Bergles. A zadnje desetletje je zelo očitno lezbično: leta 2007 je najvišjo nacionalno nagrado Prešernovega sklada prejela Suzana Tratnik, ki si je 2017 prislužila še nagrado za kratko prozo; dvakrat (2010, 2019) je nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko na svojo polico s trofejami odnesla tudi Vesna Lemaić; Nataša Velikonja je bila za poezijo leta 2016 nagrajena z Župančičevo nagrado; leta 2013 je Jenkova nagrada končala pri Kristini Hočevar, v 2014 in 2016 je romala k Anji Golob. Ni slabo, Fran, kajne?

Vem, mnogi bodo rekli, da gre tovrstno statistiko pripisati tudi razlogu, da je v lezbični literaturi manj eksplicitne erotike kot v gejevski, poleg tega je ženska seksualnost pač moškim dopadljivejša. A imen in nagrad je preveč, da bi šlo zgolj za rezultat družbenopolitične preračunljivosti, ki bi v časih retradicionalizma družbe in javnega diskurza nagrajevala zaradi občutka politične korektnosti. Pa tudi kritiške ocene dokazujejo, da moj boj za vidnost v slovenski književnosti sicer še ni zaključen, je pa vse bolj uspešen.

 

Rada bi se še borila, zate, Frankfurt,

in ti lahko samo kakavov prah pobrišeš z mojih ustnic,

slovenska lezbična in gejevska literatura

 

Objavljeno besedilo je nastalo v okviru razpisa Javne agencije za knjigo RS za podporo literarni kritiki v letu 2019.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako je industrijska doba nastopila 150 let po koncu industrijske dobe

    Aljaž Krivec

    Ko knjiga ne živi več zgolj »sama na sebi«, pa se pojavi tudi nov izziv za literarno kritiko. Se ta lahko znajde v tesnobi zaradi splošnega prepričanja o kriminalki? Kako naj presoja knjige, ki bi po klasičnih merilih veljale za kvalitetne, vendar so v okviru žanra (čigar pravila opuščajo) predvsem njegovi slabi primeri?

  • Frankfurtski dnevniki

    Gaga Lomidze

    Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

  • Ubogi pesnik in njegova senca

    Konstantin Ames

    Kritika ne sme biti privlačna, ampak natančna in pravična, če naj bo del javne sfere, ki se noče spustiti po spirali postdemokracije.

Izdelava: Pika vejica