Ohranitev področja svobode

Dijana Matković

»Največjih svetovnih zločinov ne povzročijo tisti, ki kršijo pravila, 
pač pa tisti, ki pravila upoštevajo.«
Banksy, Wall and Piece

 

Da me jebeš, jih ne razumem. Vseh teh pridnih državljanov in pridnih uslužbencev, ki se najbolje počutijo, če jim nekdo natanko pove, kaj smejo in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se od njih pričakuje (čim manj, tem bolje), ne razumem vseh teh pasivnih posameznikov, ki dneve preživljajo v vegetaciji pred TV-ekrani, ki poleti s svojim vegetiranjem nadaljujejo ob hrvaški obali, ki vse življenje ne proizvajajo ničesar razen komunalnih odpadkov, ki s svojim drekom polnijo bodisi mestne ali vaške greznice bodisi medijske objave na način komentarjev pod članki o čemerkoli, kar se ne sklada z njihovo zarukano, omejeno vizijo sveta.

Da me jebeš, ne razumem, v čem najdejo razloge za vztrajanje pri svojih malih, bednih življenjih. Če bi bila sama na mestu kogarkoli izmed ljudi, ki so jim dnevi podobni kot jajce jajcu, od devetih do petih v službi, sobota za počitek, nedelja za depresijo, ki pride z zavestjo o še enem identičnem tednu, in tako po toboganu do penzije in iz penzije v smrt, bi šla nemudoma na streho prvega nebotičnika in skočila. Vsa tragika tega dejanja bi bila natanko v njegovi netragičnosti – zapravila bi življenje, ki je bilo tako in tako vnaprej zapravljeno, odrejeno, odmerjeno, predvidljivo, nazdorovano, nezanimivo. Videl si enega in si videl vse.

Da me jebeš, ne razumem, kako ne razumejo. Da je Rog kot avtonomna cona eden izmed poslednjih prostorov svobode, ki mu načina delovanja ne odrejajo ne mestne, ne državne oblasti. Ne pravo ne svobodni trgi. Ne levi ne desni. Da kot takšen predstavlja pobeg iz opisane uniformiranosti, kotlovnico idej za ustvarjanje družbe po meri človeka, ki je znotraj morda vendarle še malo živ, ki ga je včasih – kot so to Rogovci storili s protesti 2013 – še moč izbezati iz varnih foteljev na ulice, kjer uvidi, da se boj ne dogaja na ravni nas med sabo, temveč nas proti izkoriščevalski politiki, kjer vsaj za hip razume, da nas bodo najhitreje oblikovali po svoji meri, če bomo skrbeli vsak zase in najteže, če bomo nastopali skupaj. 

Rog (foto: Sanja Matković)Rog (foto: Sanja Matković)
foto: Sanja Matković

Da me jebeš, ne razumem, kako župan misli, da mu bo uspel podvig rušenja Roga, brez da bi ob tem opazili, kako je to dejanje v popolnem neskladju z vsem, za kar se pred očmi javnosti zavzema – za raznobarvno in strpno mesto, odprto do različnosti, gostoljubno do beguncev. Da ne bomo opazili, kako poskus rušitve Roga ni nič drugega kot poskus vzpostavljanja nadzora, nadaljnjega birokratiziranja kulture s pomočjo razpisov, na podlagi katerih od multikulturnosti, kreativnosti in različnosti ne ostane nič. Vemo, kdo so prvaki kuturniških razpisov – prav takšni uradniki, ki razpise pišejo. Malo zame, malo za prijatelje, natanko tisti nebodijihtreba, zaradi katerih kultura ne bi popolnoma nič izgubila, če si jutri najdejo nov poklic.

Da me jebeš, ne razumem vsesplošne pasivnosti iz pisateljskih vrst. Nič se vas ne tiče, nič vas ne briga. Ne razumem, kako ne razumete, da se je proti fašizaciji sveta treba boriti redno, na vsakodnevni ravni, ne le z javnimi pismi in peticijami, s katerimi nič ne žrtvujete, pa tudi ničesar ne spremenite, saj vas, ker si tega niste priborili, nihče ne jemlje resno, da se je treba boriti s konstantnim pisanjem o problemih, opozarjanjem na probleme, kontekstualiziranjem problemov, razmišljanjem o družbenih kontinuitetah, ki so nas pripeljale v sedanje stanje. Ni časa za počitek. Sicer bo danes šel Rog, jutri ignorantske glave.

V kolumnah je izraženo osebno mnenje avtorjev, ki ne ustreza nujno stališčem uredništva.

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kvantiteta

    Andrej Blatnik

    S kolegico, odlično pisateljico, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na razmere še kar, pa ti?« »Tudi še kar.« »No, slišim, da si napisala spet eno super knjigo, ki bo kmalu izšla. Še kaj delaš ali …?« »Morala bi še delati, ampak … Izdati moram še eno knjigo, pa ne vem, kaj bi pisala.« »Moraš? Zakaj?« »Da ne izgubim pravice do statusa samozaposlene s plačanimi prispevki. Pravila so se spremenila in zdaj ni več dovolj ena izdana knjiga v treh letih, ampak je treba objaviti dve v petih.«

  • Revščina

    Kim Komljanec

    Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

  • Drobiž v klobuku

    Andrej Blatnik

    Kadarkoli spletni komentariat zažene svojo lajno o samozvanih umetnikih, ki zažirajo davkoplačevalski denar, namesto da bi se preživljali na trgu, se spomnim fotografije, pred nekaj leti objavljene v Delu: mladenič sedi na uličnem vogalu in ubira kitarske strune, pred njim pa je nastavljen klobuk.

Izdelava: Pika vejica