Oči za steklom

Carlos Pascual

Oči axolotlov* nimajo vek. Njihove mineralne oči zrejo neprenehoma; od dneva, ko začnejo zreti, pa do dneva, ko umrejo. Te osupljive ali puste oči – odvisno od zrcaljenega odseva – uzrejo vse, kar se dogaja, in vse, kar se je že zgodilo v neskončnih preteklih tisočletjih pod površjem vodne gladine kanalov in umetnih jezer in nedavno, v zadnjih sekundah tekočih kamnitih koledarjev, na drugi strani stekla prenatrpanih akvarijev. (Ali res strmijo? Kaj pa, če strmijo v nas?)

Pred mnogimi leti smo jih iskali – otroci, ki smo se rodili v dolini njihovega izvora. Rekli smo jim ajolotes in jih pomotoma zamenjevali s paglavci, katerih izbruh nas je vsako leto presenetil ob začetku deževne sezone. Neustrašni smo strmeli v odseve gladine, kot Narcis začarani s prividi njihove odsotnosti (»Išči njihove ročice, njihove majcene ročice!« je kričal najizkušenejši izmed nas). 

Stisnili smo jih v kot – mi, ljudje. Njihov habitat se je raztezal skozi celotno dolino; živeli so v jezeru Chalco, Bikovi laguni (Del Toro) in jezeru Texcoco – kjer se je nekoč dvignil otok in postal mogočni Tenochtitlán. Od stotin in tisočev kilometrov kanalov, ki so Cortésa in njegove može v spremstvu jekla, konj, orožja, razpel in bakterij ob obisku doline Anáhuac napolnjevali z osuplostjo, je zdaj ostala le kopica, strnjena v območje Xochimilco.

Tja smo jih odhajali lovit z očmi, ki so opazujoč iskale majhnost, a bile pripravljene na to, da se pred njimi prikaže gromozanska morska krava, ki naj bi jo (če gre verjeti urbano-ruralni legendi) v Xomilico prinesli, da bi se hranila z lokvanji, ki jih je pred stoletjem tja zanesla Maximilianova Carlota in ki so kmalu postali moteča nadloga. Še preden bi živali uspelo pojesti okoliške lokvanje, so jo, stlačeno v sočne tacose, pojedli ljudje. Spet drugi verjamejo, da je preživela; napol pojedena naj bi se skrivala pod rastlinjem in prežala na maščevanje.

Zdaj axolotle zlahka najdeš na betonskih strehah bednih hiš v bližini kanalov, kjer jih v plastničnih zabojnikih gojijo za prodajo na čnem trgu z dvoživkami.

 

*

 

 

Bog Xolotl se je v panteonu Nahua pojavljal kot dvojčična inkarnacija Quetzalcoátla, pernate kače. V svoji pasji reinkernaciji naj bi v azteško podzemlje Mictlán vodil mrtve in ob tem vsako noč spremljal sonce na njegovi podzemeljski poti; morda je kot pes spremljal tudi Quetzalcoátla, ko se je ta po enem izmed cikličnih uničenj sveta podal v predkolumbijski predpekel, da bi rešil kosti človeštva za prav tako ciklično poustvaritev sveta. 

Svoj izvor najverjetneje najde v Zapotecu in regiji, ki je zdaj znana pod imenom Oaxaca; morda so ga mehičani prav zato od nekdaj označevali za postransko bitje – podobno njim samim, a strašno. Bil je iznakažen dvojček, ki je kot pes posnemal človeško obnašanje in se hkrati ponašal z nemarnimi navadami. 

V eni izmed interpretacij poustvarjenja sveta se predkolumbijski bogovi Mezoamerike v namen žrtvovanja vržejo v ognjene zublje; Xolotl naj bi se v izogib plamenom preobrazil v dvostebelno dvojno koruzo, nato v dvostebelno agavo, na koncu pa se spremenil v axolotla – vodno pošast.

 

*

 

 

Julio jih je prvikrat našel v pariških Jardins de Plantes. Morda jih je očaran z mezoameriško kulturo poznal že odprej, a tam se je njegov literarni karakter z njimi prvič srečal tête à tête. Nisem prepričan, kdo izmed bitij je bil ob stremenju v oči drugega bolj presenečeno – Cortázarjeve oči so bile namreč oči iz drugega sveta in druge dobe (če predpostavljamo, da je Cortázar pripovedovalca vsaj malo osnoval na sebi). 

Njegova mnogim poznana kratka zgodba preobrata v pripovedi ne izkoristi za gradnjo suspenza; že v tretjem stavku izvemo, da je pripovedovalec skozi steklo akvarija v axolotla strmel tako dolgo, dokler se ni tudi sam spremenil v enega izmed njih. Kar preostane bralcu, je iskanje vzrokov te obsesije.

Njihove oči, zagotovo. Njihova temna nepremičnost. Njihove majhne ročice in rožnate škrge, eksplozivna mešanica tujega in lastnega, neznanega in znanega (govorim o axolotlu; Cortázar ni imel majhnih ročic niti rožnatih škrg – vsaj dokler se njegov pripovedovalec ni v svoji človeški obliki še zadnjikrat spustil po stopnišču vrtov). 

(Prav takšna eksplozivna mešanica me je ganila nekega dne v središču Mexico Cityja; ustavil sem se pred prodajalno časopisov in na eni izmed naslovnic uzrl obraz jagnjeta – tam, kjer ulice tečejo po poteh nekdanjih kanalov. Bila je Mollyina sestra Polly; tista, ki so jo kasneje klonirali kot Dolly. V njen genski zapis je bil vstavljen gen človeka – proces je bil seveda bolj kompleksen, a tako preprosto je bilo tisti dan sporočilo pod sliko. Obstal sem, od blizu strmeč v oko tistega jagnjeta in tisto oko – v grobih packah z rotacijskim tiskom natisnjeno na grobi papir časnika – je iz svoje temačne himerine notranjosti strmelo nazaj vame. Bilo je, kot da bi opazoval portret daljnega sorodnika, ki vame kriči v tihem obupu življenja znotraj sprijetega in hrapavega telesa zverine.)

Axolotl kot neobičajna dvoživka in bližnji bratranec tigrastega salamandra doseže odraslost z zanikanjem metamorfoze, ki pripada njegovemu rodu. Odreče se zemlji, soncu, zraku in pljučem in jih zamenja za koralne škrge in nenehno vlažnost dni, ki jih preživi potopljen v plodovnico umetnih jezer – axolotl bi lahko predstavljal totem mladim generacijam, ki izhajajo iz držav blaginje.

Julio medtem nenehno zapušča akvarij in za tistimi mineralmi očmi brez vek pušča pripovedovalca, ujetega v temni in hladni nepremičnosti axolotla – ali pa je pripovedovalec tisti, ki za sabo pušča Julia. Bralci za trenutek ostanemo z njim, nato pa pobegnemo. Mar pobegnemo?

 

* Ko so Španci želeli zapisati náhuatl besede, ki so jih slišali odmevati po območju sedanje Nove Mehike, so neuspešno iskali kastiljski znak, ki bi predstavljal zvok š. Obupani so pristali na uporabo galicijskega x, ki se je kasneje v mnogih primerih preobrazil v (kot Mexico, ki je bil sprva znan kot Mešiko). Tako se je prvotna izgovorjava besede axolotl (mehiški salamander, izg.: ašolotl) kasneje sprevrgla v ajolote (izg.: aholote). V tekstu ohranjamo tako prvotni zapis besede kot tudi njeno prvotno izgovorjavo (ašolotl).

 

Iz angleškega izvirnika prevedla Pia Prezelj

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Keber

    Tomaž Grušovnik

    Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.