Kolibriji

Carlos Pascual

Nekega dne, ki ne bo nikoli ostal zapisan na straneh zgodovinskih knjig, so svečeniki nekega nomadskega ljudstva po puščavah severa nosili svojega boga, utelešenega v majhnem, prevezanem svežnju mavričnih peres in drobnih votlih kosti, povaljanih v krvi. Bog, ki ga v jeziku tistega ljudstva imenujejo Huitzilopochtli – kar bi v naše jezike in v današnjih časih lahko nepopolno prevedli kot levi kolibri, kolibri z juga ali preprosto levičar, se bo nekega dne povzdignil iz teh skromnih začetkov in postal najmogočnejši in najkrvoločnejši bog na vsej ameriški celini. Njegovo ljudstvo, ki izvira iz mitološkega kraja z imenom Aztlan in ga svečeniki vodijo na poti iskanja smisla lastne usode, pa bo nekoč naselilo otoček sredi slane lagune, v srcu nekega imperija.

 

*

 

 

Nekaj časa je trajalo, preden sem ugotovil, da v Evropi ni kolibrijev (človek jih po navadi ne začne iskati v trenutku, ko stopi z letala ali z vlaka). Nisem vedel, da so ti nenavadni sorodniki hudournikov – s presenetljivim šepetom, s katerim se pojavijo, s smešnim razkazovanjem v hipu zamrznjenega gibanja, z nepojmljivim vzvratnim letenjem v zraku – edinstveno darilo ameriške celine.

Vedno sem bil hvaležen mimobežni prisotnosti kolibrijev v vrtovih, parkih in gorovjih v mojem rojstnem mestu, a nikoli nisem bil zagovornik plastičnih napajalnikov, ki so viseli s kakšnega droga ali veje in jih vabili s sladkano vodo – pač pa so mi bili vedno všeč ljudje, ki so v vrtovih gojili cvetje z namenom, da jih zvabijo k sebi. V nasprotju z veliko večino ljudi imam namreč vrtove veliko raje od gozdov. Kolibrijev še vedno nikoli ne vabim k sebi namenoma. Včasih se mi sredi krutega zimskega dne tu v Ljubljani kakšen prikaže na bregu reke, kot privid, kot prikazen in s seboj prinese spomin na vroče popoldne, preživeto v cvetočem vrtu v Cuernavaci ali na opolzki vonj po jasminu na nekem prijetnem kotičku plaže v Manzanillu. In ko me preplavi ta občutek, ko mraz končno izgine, ko se zelenje prebije skozi sneg in se zdi, da so s pomočjo privida razglasili pomlad, mojo iluzijo poruši prisluh, ki prav tako prihaja od daleč in pravi »poglej, kako lepo, kako čudovito, kako ljubko, kako neverjetna je naša mati narava!«

 

*

 

 

Za Azteke kolibri ni bil utelešenje nežnosti in očarljivosti, temveč je predstavljal nenasitni apetit po tekočini, ki hrani življenje. Njegov pulz ni bil srčni utrip angelske Pacha Mame, matere zemlje, temveč popolna podoba neukrotljivega ritma srca bojevnika, srca, ki ga poganja vrtoglavo trepetanje kril v iskanju neke stalnosti; nenasitne žeje po nektarju. Kolibri je zato v predkolumbovskem svetu na idealni način predstavljal za današnji čas nesprejemljiv obred človeškega žrtvovanja kot edine oblike ohranjanja delovanja mehanizma vesoljnega gibanja. Azteki se niso toliko bali nasilja, ne bolečine, ne prelite krvi; bali so se propada, entropije, obnemoglosti.

Sicer pa Azteki niso bili edini, ki so v kolibriju videli značilnosti, ki jih danes še zdaleč ne moremo razumeti: v majevski civilizaciji, ki jo sodobni čas prav tako skuša osladiti z naivnimi new age idejami, so kolibrija, vsaj v Chichen Itzi, upodobili, kako pije kri iz cveta, ki se odpira na prsih žrtvovanega moža, Olmeki pa so si podobo drobne ptice izdolbli na ritualnih nožih iz žada.

 

*

 

 

Mar napajalniki s sladkano vodo niso neke vrste pornografija? Kolibri pa Don Juan, ki poln testosterona leta s cveta na cvet in teši svojo nenasitno žejo; kot korporacija, ki izkorišča vse kotičke sveta, da bi izčrpala še več naravnih dobrin in pridobila še večje koristi. Mar ni naš sodobni strah pred zaustavitvijo ekonomske rasti podoben strahu Aztekov, ki so se bali izčrpanosti sveta? Mar za ohranjanje delovanja ustroja dandanes ne žrtvujemo ljudi? Mar nam to ni dosti bolj lastno kakor zamaknjeno premišljevanje lepote?

Ne vem, ali so napajalniki za kolibrije obstajali v svetu Aztekov in Majev. Ne vem niti, ali bi bilo v njihovi viziji sveta vabiti kolibrije stran od cvetov etično ali priporočljivo dejanje. Mi to seveda počnemo, in enako počnemo tudi samim sebi. V imenu družbenega reda in varnosti smo razvili vsakovrstne napajalnike, ki nas vabijo stran od odprtega mesa rož in pristali na to, da pijemo sladkano vodo iz izvirov. Tistemu, kar je zaslepljujoče drzno in sebično, pravimo »ljubko« in »srčkano«; živali si želimo pootročiti, ker želimo pootročiti tudi sami sebe. Bojimo se lastne, človeške narave; strah nas je globoke požrešnosti.

Ah, ampak poglej, kolibri! Samo poglej, kako je lep!
 

 

Prevedla Tina Podržaj, pregledala Mojca Medvedšek

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Merzouga

    Lara Gobec

    Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

  • Knjižni prehodi

    Andrej Blatnik

    Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

  • Piši, boli te kurac!

    Esad Babačić

    Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Izdelava: Pika vejica