(M)učenje pisave

Doživljajski spis o literarnem mentorstvu

Jedrt Lapuh Maležič

Z avtorskim pisanjem sem se prvič zares srečala, ko sem nekega prevajalskega popoldneva na stopnišču sklenila, da štoraste pesmi, ki sem jih klamfala med čikpavzami, prijavim na delavnico LUD Literatura. Zavoljo družbe, v glavnem, in sploh ne pretiravam. Tisti čas sem se nehala učiti vse in počutila sem se, kot da nikamor ne napredujem, ravno nehala sem trikrat dnevno meditirati in opustila tipkarske opravke za, ekhm, duhovno učiteljico. Z dvema mačkama sem samska prebivala v enosobnem stanovanju, prevajala doma in od ljudi včasih po ves dan videla tudi samo prodajalce ali natakarje, odvisno od točnosti honorarjev.

Ko sem prvič vstopila v dvoranico LUD Literatura, je bila nabito polna mladih (od mene precej mlajših) upov in očitno je bilo, da mentor Uroš Zupan nekatere pozna že od prej, da so torej med mladim folkom tudi starejši upi, kot sem uspela razbrati. Ne smem napisati, da je najstarejši up kadil tobak, pa bi rada. Prižgala bi tudi sama, če me ne bi strahospoštovanje teralo k bolščanju v svojo aboto od pesmi. Prinesla sem deset svojih in pet tujih, ki so mi bile nekako nenadkriljive. Lahko bi prinesla tudi takšne, ki se mi zdijo slabe ali nerazumljive, pa si nisem rezervirala časa za morebitne nesporazume.

Desetkati smo se začeli nekje pri tretjem srečanju, ko je postalo jasno, da UZ od nas terja madrfaking izkušnjo in ne leporečenja. Fino, sem si mislila, samo žal mi je bilo, ker se bom slej ko prej, ko bomo brali moje pesmi, znašla na prangerju, rada namreč gofljam, tudi kadar je očitno, da iz mojega pisanja zeva ena sama poza. Spomnim se, da sem zašvicala, ko je UZ sam prebral moj edini rimani komad Nisva iz istega plemena, zatem pa umolknil. Zazdelo se mi je bizarno, da ni znal prebrati besede čarnicam z naglasom na prvem a, ko pa je bilo vendarle očitno, da čarnice z naglasom na i ne pomenijo ničesar in povsem porušijo ritem. Vseeno. Tišina je bila hujša. Naposled se je oglasila Katja Perat in rekla, da je tako s temi pesmicami luštkanimi, kot pri Svetlani, da je vse lepo, potem pa kar vsi umrejo. Oddahnila sem si, ker je bil to zame velikanski kompliment. Nihče ni umrl razen moje treme, in čeprav UZ ni skočil iz kože od ogorčenja, niti ni bil lažno ljubezniv, kar mu štejem v plus, sebi pa tudi. Ognjeni krst je prišel šele potem, ko smo se menili o drugih pesmih, pa me je vprašal, če sem res kdaj in kje da sem videla rogovile, oblečene v vrane. Res sem jih, pred Slovenskim PEN-om pozimi, po Dnevu odprtih vrat DSKP, sem rekla, in njegov smeh se mi je zazdel očarljiv, saj nisem imela časa, da bi pripravila daljši zagovor, pa tudi pesem je bila, roko na srce, precej za lase privlečena. Zdelo se mi je smotrno, da neham pisati stvari, za katere mislim, da bi jih drugi radi slišali. Še kako pa mi je ostal občutek, da izkušnje nekako … nimam ali vsaj ne dosežem.

Naslednje leto sem po prvi Zupanovi delavnici tvegala še prijavo na delavnico kratkih zgodb pri Andreju Blatniku, ker sem v vmesnem času trudoma zbila iz sebe zgodbi Za bogove o neki predsodkov polni razvajenki v Indiji in nekakšno fantazijsko pričico o Zlatem rezu v norišnici. Druga je bila bolj za zraven, prvo pa so mi objavili na radijskem natečaju, zato sem nekako domnevala, da ni najslabša. AB pri svojih delavnicah skrbi za organizacijsko strukturo s pomočjo stroge selekcije, zato nikakor nisem menila, da bom gotovo sprejeta, in sem se prijavila k UZ še enkrat. Nazadnje sem obiskovala obe delavnici in uživala v novi družbi, saj sem po bizarno veselem naključju pri AB padla ravno v leto kolobarjenja, ko smo bili vsi udeleženci do zadnjega na metodično krasno obdelane seanse kreativnega pisanja sprejeti prvič. Popivali smo skoraj po vsakem izčrpnem srečanju in še zdaj imam občutek, kot da srečujem (skoraj) vse prve krožkarje na podoben način kakor kolege iz vrtca! Če bi mogla, bi bila vsako leto prvič tam. Naše zgodbe so bile pač temu primerne, začetniške, razen nekaterih artikuliranih glasov, na primer Metke Lampret ali Janeza Grma, ki so se oglašali že pred tem meni prazničnim vzdušjem pri AB. Menila sem, da sem si našla dolgoleten hobi, da bomo šli naslednje leto vsi naprej skupaj in da je delavnica AB očitno bolj »moja« kot delavnica UZ, kjer sem v najboljšem primeru povprečna pesnica, ki je obenem rahlo osamljena in ji glas zamre, ko po delavnici reče: »A gremo še kam.« Če kaj, sem začela ugotavljati, da si s pesmimi delam vse manjšo sramoto, vendar pa me je gnalo, da bi jih doterala v takšne glasove, kot so jih širile pesmi UZ, ki sem jih prebrala dotlej. Za Magnolije v aprilskem snegu oziroma svojo pesem Psalm je UZ sam rekel, da je bil še mlad pa neumen, meni pa se je to zdel najboljši zgled genialnosti, in pri tem me je bore malo brigalo, ali je njegov oče iz Psalma njegov oče v resnici. Lirski subjekt, tako sem sklepala, je prepričljiv, če pa se pokrije z osebno izkušnjo, sem vsekakor očarana. Še zdaj tako mislim. Prav tako mi je vseeno, ali je Jure Jakob koline iz pesmi Mi se vrnemo zvečer doživel tudi v resnici, če je to do potankosti dovršeno opisano v poeziji. Me ne briga, do tja nimam dostopa.

Medtem ko se sploh ne spominjam točno, kaj sem prijavila na drugo delavnico AB, se dobro spomnim ugotavljanja, kako zelo sem vesela, da sem se ugnezdila v Valilnico. Valilnica je bil blog, na katerem smo nekaj mesecev objavljali napol dokončano pisarijo in ugotavljali, kaj na zgodbah kolegov bi se dalo izboljšati, kako so na nas vplivale ipd. Še danes nisem prepričana, ali je bilo redno objavljati za nas neizvedljivo ali pa so nam preprosto pregorele varovalke, ampak čez čas so se vrstile objave enih in istih piscev, medtem ko so bili komentarji vse redkejši, tako da se je »projekt« več kot očitno izpel. Kot v slovenskem leposlovju nasploh (ugibam in hudo pretiravam) so tudi tukaj vsi naposled raje brali sami sebe.

Nekje ob tretji delavnici AB sem se prijavila še na literarno delavnico društva Škuc za kratko prozo pri Suzani Tratnik, kar je dokaj dosledno sovpadalo z mojim osebnim osvobajanjem v svetu LGBT čtiva in pisarije. Od nekdaj sem o sebi premišljevala, če sploh, kot o prevajalki brez predznaka, nikakor kot o lezbični prevajalki (česar še zdaj ne), zato se mi je sprva oznaka »lezbična pisava« zdela predvsem odveč, pa čeprav se je denimo moja prevajalska pot po mojih lastnih merilih začela z zgodovinskimi ljubiči, ki sem jim brez zadržkov govorila »ženski romani«, niti ne slabšalno, pač po prevladujoči bralski publiki. »Ženska literatura« se mi takrat žal ni zdela posebej kakovostna, zato sem se znašla pred zagato, ali zame lezbična pisava pomeni dobro ali slabo. Izraz sem slišala kot subverziven, vsekakor bolj kot »ženska pisava«, ni pa se mi zdel kakor koli potreben, prej ovira, ker bi utegnil ožiti krog bralcev, in to povsem po »neumnem«.

Mnenje sem bila kot precej bosa na tem področju sicer pripravljena spremeniti, a nisem prepričana, ali je šlo za mnenje o oznaki (hm, priznam, meni se denimo pisanje ST še zmeraj ne zdi nič kaj akutno lezbično) ali o literaturi, pisavi sami. Še najbolj se strinjam z opredelitvijo, da je zgodba lezbična edino tedaj, ko bi se vsebina spremenila, če bi lezbične like človek zamenjal s heteroseksualnimi, kar pa je precej široko zastavljeno, za moje pojmovanje. Moje zgodbe v veliki večini niso lezbične, če se ravnam po tem načelu. Vprašanje pa je, ali bi si sploh želela, da bi bile.

Kakor koli, na delavnici ST je bilo povsem drugače že to, da je bila ciljno usmerjena, po mojem videnju vsekakor prvenstveno namenjena ustvarjanju literature LGBT, kakor koli to vsak sam pojmuje. Tudi organizacijsko je bila delavnica prej režirana od udeleženk samih, vsaj v praksi, kar mi je obenem blazno ustrezalo in mi sprva paralo živce, ker smo bile dokaj heterogena druščina, nato pa se je sčasoma izkazalo, da edino takšen antisistem lahko vzdržim v produktivnem stanju, ne da bi se gnala za namišljenimi rezultati in poskušala metati iz sebe kar najbolj vpadljive in dopadljive domislice. Antivodenje mi je neverjetno dobro delo; menim, da je tudi to umetnost, naj terja še tako malo angažmaja – pravzaprav ga po mojem zenovski pristop terja veliko več, ampak vseeno je navzven videti preprosto, če omogočiš ljudem pisati in gobcati po svoje. Zelo redko sem zaznala, da bi bilo mnenje ST med obdelavo in predelavo zgodb prevladujoča dogma, če pa že, pa sem se navadno celo strinjala ali pa se mi je zdelo vsaj vredno premisleka.

Ob delavnici LGBT literature sem spisala prvenec, in vesela sem, da ni bil (še) LGBT literatura, saj na to nisem bila pripravljena. Predelovala sem svojo inventuro ostalin iz norišničnih logov, pa sem bila izjemno vesela, da se je to poklopilo s podporo na delavnici ST, in še bolj vesela, da sem »odkrila« teoretično oporo za snovanje svoje kratkoprozne zbrke Težkomentalci, saj se mi je zdelo, da ST s celotnim svojim avtorskim opusom dokazuje, kako zlahka parkiraš avto v avtofikcijo, ali, ko smo ravno pri tem, o-lep-šaš avtobiografske prvine v leposlovje. In najpomembnejše od vsega se mi je zdelo, da sem končno doumela, da imam kljub nebroju praznih črk vseeno kaj povedati in kaj to je.

Tako me je ponudba Andreja Hočevarja, da bi izdala zbirko v Prišlekih, ujela nadvse pripravljeno, četudi glavnina knjige še ni bila kaj več kot koncept. Druga zbirka je zunaj in je nastajala tako zelo sproti, da bi si skoraj težko pripisala zasluge zanjo, če ne bi vedela, da sem v njej špegala v zrcalo, nastavljeno ravno na delavnicah, ki so imele name gotovo tudi terapevtski učinek. Včasih pomislim, da slabih terapevtov ni, so samo slaba zrcala. Loterija me je prignala na omenjene tri delavnice, če pa bi imela dovolj časa, bi z veseljem obiskala tudi kakšno na Beletrini, čeprav so plačljive. Miha Mazzini pa, ki je nekaj časa vodil prozne delavnice na Institutu IRIU, se nikoli ni vdal, kadar sem kaj poslala, zato težko sodim. Nikakor ne menim, da je moja izkušnja (m)učenja merodajna, zazdelo pa se mi je, da se o tem premalo govori. Kot da smo vsi, ki smo kdaj začeli pisati, pograbili muzo za roge in se zavihteli na ta trnov sedež. E, nismo, in niti sedež ni posebno neudoben, samo preživljati se je težko izključno z lajhanjem po delavnicah.

Prvič sem premislila o tem, da bi si lahko počasi rekla avtorica ali celo pisateljica, ko sem ta naziv z vsemi štirimi odrinila, pa so me vprašali: »Jah, kaj pa potem si?« in sem odvrnila: »Prevajalka, ki je kiksnila poklic.« A ni to malo brez smisla? Kot izraz »lezbična literatura« je tudi poklic ali, hmhm, poslanstvo stvar samoidentifikacije. Zato, ja: pišem. Nekaj se trudim. Najbrž sem neke vrste pisateljica. Sem tudi lezbijka. Hm, lezbična pisateljica? Ne še. Ampak če bom kdaj, bom tega vesela.

Pravzaprav se moram moram moram strinjati z Američanko, pesnico in pisateljico Eileen Myles, ki je med kratkim, a učinkovitim gostovanjem v galeriji Škuc leta 2016 mimogrede navrgla, da je naloga literarnih delavnic tudi ta, da prestrežejo in presipljejo balast. Ločijo zrnje od plev. Razlagam si po svoje: da izluščijo sonce izza vsakršnega vremena, lepega, grdega, kodrlajsastega, ker zmeraj nekje je, naj se ga še tako slabo vidi. Mene kot piske brez delavnic ne bi bilo. Za biti piska pa je potreben lasten razmislek, in ne predstavljam si točno, kako naj bi si ga vzela v svetu gonje za prevajalskimi roki ali honorarji. Pravzaprav bi lahko svoja … ekhm, pót in pôt strnila v eno samo poved: Nisem zares potrebovala vodstva, temveč mi je prav prišel čas za razmislek.

Svoje skakljanje po delavnicah bi kljub temu želela ovrednotiti kritično, saj ne menim, da bi zmogla izdati količkaj teoretsko podprti knjigi, če se ne bi prej opremila z izkušnjo naslovnika svojih besedil. Zgrozim se, ko zdaj pomislim, da bi moje pisanje utegnil brati tudi kdo drug od sodelavničarjev, ampak kljub temu sem prepričana, da nihče od mojih mentorjev (ki jih je gotovo več od zgolj uradnih in zgoraj navedenih!) med pisanjem ne premišljuje ali se zaustavlja ob pomisleku, da bi njihova pisava utegnila sprožiti odzive, na katere sami ne računajo. V pisanju, kakršnega sem se želela naučiti, ni prostora za prparije, zato se mi zdi najbolje zamižati in napisati, kar pač želim spraviti na plano. Če je to Mi se vrnemo zvečer, naj se zapiše, če pa gre za doživljajski spis, bo treba še malo premisliti, kaj pustiti v varnem okolju, morda premisliti o upoštevanju kakšnega mnenja, skratka, ohranjati oči odprte. Da lahko to rečem in obenem vem, kaj govorim, sem se morala prebiti skozi izkušnjo, naj je bila zame še tako nemučna. Eto. Bila je. Mislim, da utegnem razumeti, o čem je govoril UZ, ko nam je zabičal, naj naša prva pesem ne bo visokoleteča ljubezenska odisejada. Niti moj prvi doživljajski spis po osnovni šoli to noče biti. Je zgolj inventura.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

  • Pesem ve več, kot vem jaz

    Maja Šučur

    Maja Vidmar je dve tretjini svojega preživetega časa verjela, da mora biti nekaj trdnega, jasnega, določenega, pokončnega, in vse to, ne da bi se sploh imela … →

  • Morda o človeku več pove, kar si izmisli, kakor kaj je doživel

    Maja Šučur

    Jedrt Lapuh Maležič je vraževerna prevajalka iz angleščine in francoščine, še raje pa je avtorica. Tako želje po pisateljevanju kot vraževerja se je navlekla že v mladih letih. »Danes … →