Literarna teorija iz klavnice

Aljaž Krivec

V zadnjem času narašča zanimanje za t.i. živalske študije oz. človeško-živalske študije, kar gre razumeti kot povsem naraven razvoj misli, če razumemo nečloveške živali kot osebe (!), ki se tako ali drugače umeščajo v našo družbo kot individuumi z lastno psihologijo in socialna bitja. Kakor preostali Drugi so zatirane, reificirane in predvsem – nimajo glasu.

V tem pogledu naš odnos do njih bije v oči in prav zato so se razvili zagovori pravic živali v različnih miselnih praksah. Čeprav prednjači utilitaristična (zaradi temeljnega teksta Animal Liberation Petra Singerja in seveda osnovnih izhodišč, ki jih je iskati pri Jeremyju Benthamu), pa se vedno bolj uveljavljajo tudi marksistična, anarhistična ali, ne nazadnje, feministična. Predvsem na slednjo se, v različici tako imenovanega ekofeminizma, naslanja Josephine Donovan v knjigi The Aesthetics of Care: Animal Ethics, Ecosympathy, and Literary Criticism, ki je izšla junija 2016.

Knjiga Donovan ni več oranje ledine, to je že opravila v svojem dolgoletnem delu, ki ga je na tem področju otvorila leta 1990 s člankom Animal Rights and Feminist Theory, torej istega leta, kot je izšla zdaj že legendarna knjiga o korelacijah med seksizmom in uživanjem mesa oz. specizmom (gre za izraz, ki označuje razlikovanje glede na (živalsko) vrsto, zaradi vrste), The Sexual Politics of Meat: A Feminist-Vegetarian Critical Theory avtorice Carol J. Adams.

Kljub temu gre v tem trenutku za pomembno delo, ki prestavi zagovor abolicionizma (v okviru tega teksta govorim o abolicionizmu kot zavzemanju za prenehanje izkoriščanja nečloveških živali) na povsem novo raven. The Aesthetics of Care je v samem bistvu nekoliko holistično obarvana knjiga, a ima močan stik z že ustaljenimi praksami v preučevanju književnosti. Donovan vzpostavlja novo pojmovanje estetike (t.i. estetiko skrbi), v svojem delu uporablja učbeniške metode primerjalne književnosti in literarne teorije ter zavrača kantovsko in kartezijansko estetiko. Kot ekofeministka zagovarja, da je estetiko treba nujno iskati v skrbi do Drugega in ne v njegovem/njenem popredmetenju, ki ga je v zgodovini take ali drugačne umetnosti mogoče najti povsod, tako na ravni ustvarjanja kakor na ravni recepcije. Pri tem se skozi ekofeministično prizmo izrazito osredotoča na problem nečloveških živali, čeravno gre za misel, ki ni nujno zamejena nanje.

Pomislite na vse Hemingwayjeve bikoborbe in lovske pohode, ki jih avtor predoči kot višek estetike, ali pa na vse teorije o podobi živali v poeziji Daneta Zajca, ki raziskujejo nečloveško žival kot prispodobo za pesnikov duševni svet. Da niti ne omenjam klasične literature tam nekje do konca 19. stoletja (ali celo kasneje), v kateri se za vsak večji premik po romanesknem prostoru poslužimo kočije. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: kaj občutijo bik, kaj vrana in kaj vlečni konj?

Donovan pod drobnogled vzame predvsem modernistično estetiko in jo sopostavi denimo kmečkim povestim. V slednjih se srečamo z liki, ki v svoji zavezanosti zemlji živali razumejo kot sebi enakovredna ali vsaj sorodna bitja, včasih celo zatrdijo, da so pametnejša kot človeški izobraženci. V modernizmu nečloveška žival postane sredstvo za upovedovanje posameznikovih notranjih občutkov (npr. The Things They Carried Tima O’Briena) ali pa se zgodi celo estetizacija krutosti do živali (na področju uprizoritvenih umetnosti bi lahko govorili o dunajskih akcionistih, Janu Fabru ali, ne nazadnje, Pupiliji Ferkeverk).

Toda avtorica opozarja predvsem na (pozitivne) izjeme in povrh vsega tiste, ki nam morebiti ne padejo na pamet. Odnos, ki sta ga do živali, tudi v leposlovju, gojila Orwell ali Kafka, seveda poznamo, zato je neprimerno bolj subverzivno opozarjati  na morebiti nepričakovane primere, ki jih je najti pri Tolstoju (vprašanje o modernizmu Tolstoja pustimo ob strani) ali Coetzeeju. Čeprav se oba zatekata tudi k povsem jasnemu zagovoru živalskih pravic, tako v svojih delih kakor tudi v zasebnem življenju, pa vendar vzpostavita vsak svoj, povsem specifičen način, na katerega se to vprašanje umešča v njuna dela.

Izpostavi denimo Ano Karenino, besedilo, ob katerem se živalsko vprašanje gotovo ne pojavlja posebej pogosto, a prav v tem tiči bistvena Tolstojeva poteza. Levinova psička po imenu Laska ne igra bistvene vloge in ji niti ni treba, je preprosto stranski lik – nič več in nič manj kot to. Tolstojevi opisi Laske razkrivajo avtorjev posluh za psihologijo živali, ki niso mehanizem, temveč subjekti s kompleksnim čustvovanjem. Morebiten posebni status Laske, opozarjanje na njeno živalskost, izrazito pozitivna karakterizacija ali celo primerjanje njenega s katerim od človeških likov bi vodilo v diskriminacijo, četudi pozitivno, tako pa je le eden od širokega nabora likov v avtorjevem klasičnem romanu. Tolstoju torej zadostuje, da na neprisiljen in naraven način v svoj roman vključi nečloveško žival kot enakovreden lik ter s tem posredno teži k spreminjanju zavesti, ne da bi zares prijel za orožje, ki bi besedilo lahko kaj hitro napravilo tendenčno ter s svojim etiketiranjem napravilo medvedjo (pun intended) uslugo.

Po drugi strani se zdi, da se Coetzee iste problematike loteva z upoštevanjem širšega konteksta. V svojem romanu Sramota problematiko človekovega ravnanja z živalmi posredno sopostavlja k problematiki apartheida, spolne nestrpnosti, medgeneracijskih razlik … kot vprašanje, ki je torej vsaj toliko pereče kot tista, glede pomembnosti katerih smo si vsi enotni. Kakor Tolstoj odvzema živali kakršenkoli posebni status, bodisi nadrejen bodisi podrejen, tako Coetzee odvzema poseben status sami problematiki živali. Ne gre zgolj za to, da ta ni nič obstranskega ali celo posmeha vrednega, temveč tudi za to, da se povsem naravno umešča v velik splet problematik, katerih osnovo gre iskati v vzpostavljanju takšnih in drugačnih hierarhičnih razmerij. V vsakem zatiranju živali je malo apartheida in v vsakem holokavstu je malo živalskega vprašanja. S tega vidika je povsem logično tudi izhodišče Josephine Donovan – pri zagovoru živali gre za feminizem, ki razširi svoje polje delovanja tudi na področje nečloveških živali. Podobno svoje delovanje zagovarjajo denimo abolicionistični anarhisti, za katere je dobrobit človeka le »posebno« vprašanje pravic živali.

Kako naprej?

Pisanje tega teksta me postavlja v svojevrstno zagato, v kateri se Donovan ni znašla. Njeno suvereno pisanje o živalskem vprašanju, predvsem pa njegov razvoj, je povsem naraven tok stvari nekega habitusa, ki je z ekofeminizmom že seznanjen, in v nekem akademskem prostoru (konkretno gre za univerzo v ameriški zvezni državi Maine), ki je že ustvaril povezave med različnimi filozofskimi tradicijami ter jih uspel speljati vse do abolicionističnega pristopa.

In verjetno zaradi tega ni smiselno povzemati zapisov o metafizičnem in mesu, pojmovanju starogrške umetnosti z vidika kritike specizma ali, ne nazadnje, o ekofeministični, antispecistični, lahko bi rekli celo veganski, literarni kritiki. Izhodišča lokalnih prostorov navadno predstavljajo nekatera temeljna literarna dela, ki jih lahko povezujemo s specifičnim vprašanjem. Teh pri nas še nismo uspeli dodobra raziskati. Morda velja v tem kontekstu opozoriti na Cankarjeve živalske črtice (denimo Sova ali Kakadu), ki jih je v svojem diplomskem delu Koncept narave in živali v Cankarjevi literaturi iz vidika antispecizma preučeval Tomaž Podbevšek. Prav tako ne moremo mimo dela Jožice Čeh Steger Ekokritika in literarne upodobitve narave, ki se sicer ne osredotoča na živalsko vprašanje (a igra v njem pomembno vlogo), prav gotovo pa nudi dober pregled nad različnimi ekološkimi emancipatornimi branji in nekaj intrigatno izpeljanih misli o ekološkem pogledu na slovensko klasično literaturo.

Če želimo izhajati iz del, ki se z vprašanjem živali ukvarjajo karseda jasno, bi izhodišče lahko predstavljal Jure Detela, ki je med drugim odlično ubesedil mehanizme našega (izkoriščevalskega/agresivnega) odnosa do narave, a se hkrati zdi, da je svojo misel razvil preprosto predaleč, predvsem pa v neko preveč univerzalno smer, da bi z njim lahko vstopili v problematiko vprašanja živali, glede na točko na kateri se trenutno nahajamo. Prav v njegovi umeščenosti v družbo pa se skriva tudi težava, s katero imamo opravka. Detela je žrtev, pa ne samo lokalnega, temveč tudi globalnega prostora, in naposled tisti posameznik, ki je izvedel svojevrstno samožrtvovanje. Obstaja nevarnost, da koordinatni sistem, ki ga je vzpostavil Detela, predstavlja posameznikom, ki o živalskem vprašanju niso poučeni, oz. mu ne namenjajo potrebne senzibilitete, nekakšen kuriozum, morda celo neko utopistično blaznost, čeprav ga velja razumeti kot izrazito progresivnega, celo družbeno kritičnega in alternativnega, v nekem pozitivnem pomenu besede.

Prav lahko bi v podoben koordinatni sistem umestili tudi Miklavža Komelja. Poleg posameznih pesmi se je ta v eseju »Este animal que soy« (iz zbirke Nujnost poezije), veliko ukvarjal prav z Detelo. Pridodal je nekaj svojih opažanj, preučil misel Rose Luxemburg, vpeljal marksistične temelje, ruske avantgardiste, poezijo dvajsetega stoletja, politično teorijo … Gre za luciden esej, v katerem gre iskati mnogo stičnih točk s teorijo ekofeminizma. Tisto, kar je Detelov (in Komeljev) boj ›proti‹ ekologiji, ki je ne zanimajo bitja iz tujih svetov (temveč le tisti, ki se ekologijo gre, torej človek), se lahko z nekaj domišljije realizira v ekofeminizmu, torej predlagani globoki ekologiji. A hkrati se od ekofeminizma na nekih točkah umika. V eseju je predpostavljeno reševanje težave z nekakšnim rušenjem (revolucionarna nota ni zanikana) obstoječih konstruktov politike, narave, živali kot metafore … Ekofeminizem v resnici vse našteto zajame sam na sebi, vendar je njegov boj na primeru Donovan usmerjen predvsem v težnjo pristopanja k Drugemu in v popolno preobraženje našega koncepta estetike.

Morda potrebujemo ustvarjalca/ustvarjalko, ki nas lahko do vprašanja živali povede s trdno umeščenostjo na mesto izrekanja, ki ga je najti točno v tej družbi, ki jo poznamo in ki nas obdaja. Gre seveda za pristop omejenega roka, kar pa popolnoma zadošča za izgradnjo emancipatornega potenciala, oz. za aktivistično gibanje (lahko bi rekli, da podobno velja za utilitarizem). Morda bi to lahko poskusili s Svetlano Makarovič, kar pa se hitro izkaže za prerano in simptomatično potezo, kar je vidno na primeru njene pesmi Mačje oči. Na videz se zdi, da pesnica zamenja  gledišče, kar je tudi ena bistvenih potez, ki jo Donovan povzame z besedo attentiveness (kot namenjanju pozornosti drugemu bitju) in o kateri je leta 2010 v svojem predavanju na Birkbeck Institute govoril celo Slavoj Žižek, ter pri tem sledil Derridaju in, če smem malček obrekovati, kompleksnemu odnosu z njegovo mačko.

A v resnici zapademo v specistično shemo. Bodimo pozorni na izbiro besed: skozi mačje oči in ne denimo z mačjimi očmi, namesto, da bi videli, v resnici le gledamo. Čemu omejitev na mačke in izpostavitev njihovih zunanjih lastnosti (mijavkanje, predenje) in čemu prelom med prvo in drugo kitico, s katerim postane jasno, da gre v resnici za uporabo nečloveške živali za potrebe samo-izražanja lirskega subjekta?

Paradoks je zapisan tudi v sam začetek domačega romanesknega ustvarjanja. Poglejmo del pogovora med Kvasom in Krjavljem iz petindvajsetega poglavja Jurčičevega Desetega brata:

 

»Nikar ne tepi!« brani Kvas. »Žival nima pameti!«»Kaj?« rohni Krjavelj. »Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmi poredna in pregrešna, niste nič boljši ko ona.«

Kvas se nasmeje moževi jezici.

[…]

Po tej vesti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač žalosten konec za moža, kateremu je bil Bog dal obilo uma in drugih darov. — Tako Kvas ni slišal obširnega Krjavljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zaradi slabe vesti noče rada iti za Krjavljem, temveč se mu vedno ustavlja itd.

 

Seveda, Krjavelj je človek zemlje, bebec, ki nam predoči sanje o svoji kozi, medtem ko je Kvas korenito izobražen in učen mlad mož. Hkrati pa je res, da je Kvas izoliran (v sobici uči graščakovega sina) in nevešč v ljubezni, medtem, ko Krjavelj s svojo street smart (ali pa field smart) logiko v lokalni krčmi nenehno zastonj popiva. Desetega brata je s tega vidika prav mogoče brati kot prelom med tako imenovanim izobraženstvom in kmečkim prebivalstvom, med vasjo in mestom, med starim in novim, živali pa se hočeš nočeš bolje godi v primeru prvega.

Krjavelj je morda res nekoliko blazen, a hkrati razume kozo kot žival z lastno voljo in jo kaznuje zaradi njene nagajive narave, želi jo tako rekoč vzgojiti, njeno obnašanje ji celo zameri. Tega z živaljo, ki nima pameti seveda ne bi imelo smisla početi.

V sodobni slovenski literaturi gotovo ne moremo niti mimo zbirke novel Oči izpod peresa Andrej Makuca, ki je ob umestitvi na Cankarjevo tekmovanje doživela val zgražanja. A res? Po pregovorno depresevni, pijanski in nasilja polni slovenski literaturi vas zmoti ubijanje konja? Težava seveda tiči v predočenju nezaslišanega – dejstva, da konj trpi. Trpljenje, ki ga zaradi družbenega dogovora ne priznavamo, pričakujemo oz. ga vsaj razumemo kot nepomembno, je osrednji tabu, ki ga je najti v zbirki.

Če so Oči razkrile predvsem neko občo družbeno problematiko, pa je zagata na ravni recepcije dobro vidna na primeru pretresljive pesmi Tine Kozin Kožuh, ki je izšla v njeni pesniški zbirki Šumenja. Tehnicističen popis odiranja zajca je, še posebej v navezavi na nekoliko ekološko obarvan ton zbirke, mogoče brati kot usodo nečloveške živali v specističnem svetu. Temu nekoliko oporeka dejstvo, da žival nima glasu in da je tudi sicer opisana predvsem kot kup surovin, ki jih ljudje sicer tako ali drugače uporabljamo (krzno, meso). Prav Kožuha kritičarke in kritiki Šumenj niso spregledali, a so njegovo problemsko plat videli drugače. Pojavljali so se pojmi žrtvovanja, človeških »slabosti«, bolečine kot nekakšne družbene kategorije, v najboljšem primeru izkoriščanja, a ne z jasno definicijo, kdo izkorišča in kdo je izkoriščan.

Prav tako pomenljiv primer lahko predstavlja roman B52 Dušana Čatra. Epizoda, v kateri protagonist povozi srno (ki kasneje visi v drvarnici, naposled pa se jo zaužije), je prelomnega pomena. Na svojevrsten način deluje kakor iniciacijski obred glavnega junaka, ki je povrh vsega napisan v žmohtnem in šaljivem tonu. Opravka imamo torej z estetizacijo živalskega trupla, dejstva srnine smrti in posledično tudi estetizacijo krutosti. S potezami torej, ki, prosto po Donovan, težijo po popredmetenju nečloveške živali, da bi ta ohranila status Drugega. Pa saj se je (in se še) na podoben način reificiralo ženske, temnopolte, delavce …

Nekoliko drugačno branje pa nam ponuja Janez Grm v zgodbi Dolenjski prasci, s katero je sodeloval v Proznih mnogobojih. Seveda je treba vedeti, da že Grmov slog z nadrealističnimi in absurdnimi elementi narekuje neenotno problematizacijo, vendar pa se v zgodbi skriva bistvena menjava pogleda. Četudi je prašič po eni strani predstavljen kot žival, primerna za koline, pa po drugi strani pridobi človeške značilnosti, še več – ko je moral umreti, je njegova duša ušla v onostranstvo in zahteva maščevanje. Slednje je izrazito pomemben element, ki pervertira eno temeljnih misli, ki so sprožile zagovor testiranja na živalih in gojenja živali za hrano. René Descartes je oboje upravičeval na predpostavki, da so živali mehanizem, ki nima duše (kasneje se razvije teza, da je samo človek tisti, ki trpi, kar je posledica dogodkov v edenskem vrtu).

A najpomembnejše je ozadje. Zgodba je namreč nastala v času, ko so v islamofobnem vzdušju neznanci pred bodočo ljubljansko džamijo nastavili glave zaklanih prašičev. Pomislimo. Neznanci so pokazali svojo nestrpnost, islamska skupnost pa je ob dogodku izrazila svoje nelagodje in strah, tako eni kot drugi so se torej znašli v stiski, ki jo je tako ali drugače treba razrešiti. Ampak kdo je bil največja žrtev? Prašič, ki je plačal z življenjem.

Našteti primeri so poljubne narave, iskal sem jih predvsem na mestih, kjer je živalsko vprašanje vpisano implicitno in morda prav na ta način razkrije kje se skrivajo neke simptomatične točke, oz. kjer pride do nekakšnih zdrsov, ki naj odkrijejo temeljni mehanizem. Z njimi sem želel prikazati le neka izhodišča, iz katerih izhaja tudi Donovan, a jih razvije v povsem specifično smer. Naloga našega prostora ni nadaljevati njeno delo, temveč v tem trenutku preprosto razmisliti o možnostih že uveljavljenega diskurza o Drugem, feministično in marksistično zastavljenih literarni vedi in kritiki, ki se bosta morali (tako ali drugače) opredeliti tudi do živalskega vprašanja.

Pojav vsakršnega emancipatornega gibanja ima za posledico tudi novo branje že nastalih besedil kot nekakšen test, ki pokaže tudi to, kako je zasnovan kanon. Izpostavljeni primeri s svojo umeščenostjo na lestvico specističnosti niso nujno kvalitativno zaznamovani (gre v resnici za že ustaljeno feministično zagato, češ, Faulkner je odličen pisatelj, pa vendar zna biti tako boleče mačističen), v vsakem primeru pa – kulturološko – razkrivajo naš odnos do živali ali, tako kot Tolstoj, pokažejo svojevrstno pozitivno prakso. In zdi se, da je Donovan tista, ki vidi, da literatura ni nekaj svetega, temveč pojav, ki tako kot mnogi drugi vedno znova ponavlja tudi nekatere zatiralske prakse.

Bistvenega pomena bi bilo torej vršiti sistematizacijo že prisotnih zapisov o teh tematikah in jih postaviti v neki nov kontekst. Trenutno so tovrstni ali sorodni zapisi več ali manj sporadični, včasih pri literarnem raziskovanju zahtevajo raziskovanje osebnih zapuščin in brskanje po obskurnih revijalnih objavah.

Bistveno vprašanje ostaja, če se je torej treba moralno opredeliti? To hočeš nočeš storimo tudi takrat, ko nečloveško žival popredmetimo. In kot bi rekel Singer – karkoli drugega bi bilo neiskreno. Vsakršen zagovor živali se nemudoma sooči z nevarnostjo očitka moraliziranja, zaradi česar je treba nujno premisliti njegov osnovni dispozitiv, ga vpeljati v kontekst že obstoječih smernic, prikazati njegovo kompleksnost in se morebiti vprašati tudi, koliko oblastnega se skriva v moraliziranju in koliko oblastnega v obkladanju s pojmom moralizatorski.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki