Kritik ni reševalec sveta

Prispevek z mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike 2017

Aljoša Harlamov

Izredno nerad se postavljam v vlogo nekakšnega upornika, zlasti s pozicije, ki je nekoliko distancirana, celo s pozicije »starešine« ali »Imperija«, ki ji pravzaprav pritiče, da je modro tiho oziroma da prevzame z mestom dodeljeno vlogo negativca. Svojo prvo literarno kritiko sem napisal leta 2007 kot študent drugega letnika slovenistike, svojo zaenkrat zadnjo sem napisal predlani pred 1. avgustom, ko sem se redno zaposlil na Cankarjevi založbi kot urednik leposlovja. Ne želim si svojim (bivšim) stanovskim kolegom, kot nekdo, ki se je »rešil« životarjenja od majhnih honorarjev v redno službo »na drugi strani«, pridigati, kakšna mora biti ali, natančneje, kakšna ne bi smela biti literarna kritika, da bi jo smeli imenovati literarna kritika. Še manj si želim izpasti maščevalno, ker ugotavljam, da kritika v zadnjih letih ne gre povsem v smeri, ki se mi zdi prava in ki sem jo, rad bi verjel, pomagal začrtati s svojim kritiškim in uredniškim delom. 

Vsekakor pa je treba reči, da nikoli ne bom kaj prida upornik, saj sem za to vse preveč vljuden. Zato bi se rad najprej organizatorjem simpozija opravičil. Zdi se, da izhodišča za prispevek, ki smo jih prejeli ob povabilu, nedvomno jasno določajo pot, po kateri bi naši teksti moral kreniti. Trditve, ki jih vabilo postavlja, so zapisane kot da s samoumevno prepričanostjo v njihovo veljavo, z avtoriteto, ki pričakuje, da se ji podredimo. Toda ena redkih, če ne celo edina trditev, s katero se lahko v popolnosti strinjam, postavlja, da je pravo izhodišče kritike v kritičnem mišljenju, slednje pa posameznikom najprej nalaga, da dvomimo o samoumevnem. No, in vendar ob tem tudi verjamem, da je bilo moj odklon do neke mere mogoče pričakovati. Kdor vsaj približno pozna moje desetletno kritiško delovanje, ve, da je moj način razumevanja literature tesno vezan na natančno branje in literarnovedno analizo literarnega dela, na bralsko recepcijo literarnega dela, oziroma da je, z drugimi besedami, z besedami vabila, »tradicionalen«. In zato je lahko tudi moj prispevek pravzaprav ne upor, ampak konservativni zagovor »tradicije«, zagovor, ki sem ga zastavil kot kritično branje izhodišč simpozija.

Začel bom z drugo trditvijo iz uvoda: »Kritika se namreč ne more več zapirati sama vase, temveč se mora vprašati, v kakšnem razmerju je do obstoječih družbenih problemov in premikov.« Ta izjava se mi zdi v najboljšem primeru kontradiktorna, v neskladju s tem, kar sledi. Premislimo. Kritika je lahko »zaprta sama vase« samo, kadar je zaprta sama vase literatura, ki jo obravnava (pustimo zaenkrat ob strani teorije, ki tudi v jezikovno samozadostnih, samonanašalnih delih odkrivajo točno določen odnos do družbe, ter moje mnenje, da to ni zmeraj res po defaultu). Kadar literatura obravnava družbo, se je v literarni kritiki seveda nemogoče izogniti obravnavi te obravnave, naj bo kritika še tako avtistična. In ker avtor ali avtorji besedila očitno predvidevajo, da literatura ni zaprta sama vase in jo je treba zato tudi obravnavati kot tako – ta ideja tvori samo jedro besedila –, to najbrž pomeni, da je kritika po tej logiki zaprta sama vase, kadar obravnava literaturo predvsem iz literarnovednega stališča, kot literaturo (ker kot zgolj tako je, kot že omenjeno, seveda ne more). O napačnosti, če ne kar nevarnosti te ideje podrobneje ob koncu, zdaj bi se raje posvetil drugi premisi, ki izhaja iz te trditve in ki je omenjena v nadaljevanju. 

Literarna kritika, ki literaturo obravnava predvsem literarnovedno, naj bi bila »konstitutivna praksa«. Najbrž v pomenu, da s svojo relativno avtonomijo vzpostavlja relativno avtonomijo literature. Če torej želimo, da ima literatura nekakšen družbeni učinek, posledico – in jasno je, da želi besedilo razumeti literaturo točno na tak način –, potem iz tega logično sledi, da se je treba nekako znebiti avtonomije literature in posledično avtonomne literarne kritike. Ti sta menda kar »nemogoči« in »nezaželeni«. Če vzamem zadnje iz konteksta, potem lahko potrdim: res je, avtonomija literature in literarne kritike sta strel v koleno tik pred maratonom. Če namreč verjamemo, da ima literatura vpliv na družbo, da družbo soustvarja – in to prav vsi, ki se ukvarjamo z literaturo, še vedno radi verjamemo –, nam je avtonomija po logiki v napoto. Toda vse je odvisno od tega, kako smrtno zares jemljemo avtonomijo. Naj začnem tokrat od zadaj: Ali obstoj astrofizike ogroža astronomijo in/ali fiziko? Zakaj bi potem obstoj sociologije, psihologije, filozofije itd. ogrožal literarno vedo in literarno kritiko? Ne teoretično ne praktično ne razumem, kaj naj bi bila avtonomna literarna kritika, zunaj ideje, da je to kritika, ki literarno delo obravnava najprej literarnovedno, o čemer torej več ob koncu. 

Kaj pa avtonomija umetnosti, ki naj bi jo kritika tako vzpostavljala? Avtonomija umetnosti ni nič več kot akademska in pravna formulacija, gre za pogodbo, za igro med umetnostjo in preostalimi sferami družbe, ki umetnosti dodeljuje poseben ideološki status (kot del kurikuluma), poseben ekonomski status, deloma ločen od prostega trga (pri nas to počnemo s subvencijo JAK in drugimi načini podpore knjigi in literatom), predvsem pa pravno zaščito, svobodo misli. Da lahko pisatelji v miru ustvarjajo, ne da bi jih tožil vsak policaj, ki se je po naključju prepoznal v njihovem delu. Da lahko Napoleonu iz Vojne in miru podelimo drugačen ontološki in esencialni status od Napoleona iz zgodovinskih in biografskih knjig, pa čeprav vemo, da je Tolstojev Napoleon v marsičem resničnejši, stvarnejši od drugih. In če je zgodovinski Napoleon vsaj za nekaj časa spremenil zemljevid Evrope, je Tolstojev roman definiral žanr, vplival na naslednike, spremenil naše dojemanje vojne, spremenil je misel – in kdo lahko izmeri meje tega? V resnici avtonomija literature te ne ovira pri vplivu na družbo, nikoli je ni, še manj pri vplivu družbe nanjo; družba se v roman vpisuje odvisno in neodvisno od avtorjev, vpisuje se ne le v zgodbo, pač pa tudi v slog, perspektivo, strukturo dela … 

Počutim se nekoliko pokroviteljsko, ko tole razlagam, saj to vendar vsi vemo – toda terminološka zmeda in nejasnost, ki vejeta iz izhodišča za simpozij, sta po mojem mnenju prav simptomatična za »drugo«, »pravo« literarno kritiko, ki naj bi se harmonično ujemala z izhodišči tega simpozija, zaradi česar to morda upravičeno poudarjam. Zaradi te nedefiniranosti in nepremišljenosti se mi dozdeva, da se ves čas sprehajam po robu nerazumevanja, in zato tudi dopuščam možnost, da besedila ne berem prav. Ker če ga berem prav, potem naslednja trditev predpostavlja, da je »tradicionalna« kritika tista kritika, ki si med drugim domišlja, da je sredstvo razmejevanja, in ki goji »estetski elitizem«. Na tej točki lahko samo ugotovim, da sem se očitno pravočasno upokojil kot kritik, saj sam kritiko zunaj tega težko prepoznam. Moja definicija literarne kritike je: »literarna kritika je tekst publicističnega ali esejskega tipa, ki z orodji literarne vede argumentirano vrednoti literaturo«. Če literarna kritika ne vrednoti, ne razmejuje med »dobrim in slabim«, potem zame to ni literarna kritika. V reviji Mentor, katere glavni urednik sem, imamo dve rubriki pisanja o knjigah; prva se imenuje preprosto samo »nove knjige«, druga »literarna kritika«; prelomnica med njima je natančno v argumentiranem vrednotenju – zapisi, ki knjigo zgolj opisujejo, morda še nekoliko interpretirajo, romajo v prvo rubriko, zapisi, ki knjigo vrednotijo, pa v drugo. Besedila v prvi rubriki so informacija o knjigi, ki je pred kratkim izšla, priporočilo, lahko bi rekli celo neke vrste (neplačana) reklama zanjo – zato tam objavljamo tudi zapise o knjižni produkciji JSKD, ki je hkrati izdajatelj revije Mentor. Verjamem, da je vrednotenje konstitutivna lastnost literarne kritike. Ker gre za lastnost, ki je skupna kritikam ne glede na umetniško prakso, celo »vulgarni« kritiki – ko rečemo nekomu, da nas samo kritizira, hočemo povedati, da o nas govori grdo, da nas torej (negativno) vrednoti (zakaj izraz »kritika« rabimo izključno v pomenu negativnega, je že drugo vprašanje). 

Še več, v dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni; med kriminalko, ki bo izpolnila svojo nalogo in nam ponudila napeto branje, in med dolgočasno, slabo izdelano; med knjigo, ki nam bo nudila estetski užitek, in med knjigo, ki ga ne bo. Ne glede na to, da velika večina bralcev knjig ne bere literarnih kritik, jo potrebujemo za tiste, ki jo beremo. Globalne uspešnice, ki jih konzumira množica, vstopajo pretežno v ekonomski krog, resda lahko od njih obogati avtor, resda lahko doseže milijone bralcev, toda kulturni kapital je zaenkrat še vedno večinsko na strani knjig, ki so del komunikacijskega kroga knjige, katerega pomemben del je literarna kritika – kot sočasna refleksija določenega dela in njegova umestitev v literarno zgodovino. Uspešnica se bere množično, toda o njej si znajo bralci večinoma povedati, da je »dobra«, da jo »všečkajo«, potrjuje jo samo nakup ali kvečjemu izposoja in vrste pri rezervaciji v knjižnicah, toda samo do naslednje uspešnice, ko je prejšnja nenadoma in takoj passée. O kvalitetni knjigi pa se razpravlja, argumentira, se jo umešča, analizira, primerja, kanonizira, vstopa v dialog in tako ostane živa veliko dlje časa (in to je kulturni kapital, tako umetnost pridobiva kulturni kapital – s tem, ko prehaja iz ene kulture v drugo, iz enega časa v drugega, in se ji pomeni, smisli, vrednosti, interpretacije lepijo na nožice kot čebeli, ko pobira in prenaša cvetni prah). Argumentirano vrednotenje in razločevanje pa ni pomembno samo za knjigo samo, ampak tudi za kritiko – s tem se kažejo in potrjujejo estetska merila nekega časa, kaže se, kako je neko delo brano v času, kakšna je recepcija neke določene kulture, obdobja. Morda bo časovna distanca prinesla spremembo v dojemanju dela, a brez vrednotenja tega niti ne bomo zaznali oziroma reflektirali (tudi napake ustvarjajo zgodovino, so enako pomemben del zgodovine).

Kakšna pa naj bi bila torej, končno, »druga kritika«, h kateri morda poziva izhodiščno besedilo simpozija? Nova kritika naj bi, po besedah iz izhodišča, prispevala k »večji slišanosti nerazumljenega in zatiranega«, sodelovala naj bi pri »ojačitvi manjšinskih diskurzov« in »refleksiji in pospešitvi družbenih sprememb«. Žal se ne morem znebiti občutka, da tu beseda namesto o literarni kritiki teče o kulturno-uredniški politiki. Kot urednik Mentorja, čigar uredniška politika je usmerjena k t. i. »obrobnemu«, »ljubiteljskemu« literarnemu ustvarjanju, samozaložniškim knjigam, knjigam manjših založb in manj seksi žanrom (torej ne-romanu), lahko rečem, da nas konkurence ni strah. Toda ker imam s tem že nekaj izkušenj, naj opozorim na praznost označevalcev, kakršna sta »nerazumljenost« in »zatirano«. Pri tem se znova zavedam, da pri nas ta trenutek obstaja določena struja v literarnem sistemu, ki se ima za »nerazumljeno« in »zatirano« in ta sentiment je deloma upravičen (o tem kdaj drugič in na kakšnem drugem mestu). Toda katera literatura je nerazumljena? Literatura, ki je neki kritik ni razumel »prav«, neki drug kritik ali celo avtor pa jo? Tako dilemo najlaže razrešimo prav z argumentiranim vrednotenjem, ki ga očitno zdaj odrivamo iz kritike – »prav« delo razume tisti kritik, ki ima močnejše argumente za svojo oceno. Toda ne gre za razumevanje, gre za kvaliteto dela – »razumevanje« seveda predvideva nekaj drugega kot literarno vrednotenje, je še manj objektivno, zahteva druga znanja kot literarnovedna, ampak o tem, še enkrat, na koncu. 

Katera literatura pa je zatirana? Se opravičujem, če bom na tem mestu nekoliko pretenciozno ugibal, da to ni literatura, ki izhaja v samozaložbi, ker je v svoj program ne sprejme noben urednik s subvencioniranim programom. Iz prakse vem, da je revija Mentor z nekaj manjšimi anomalijami edina revija, ki objavlja literarne kritike samozaložniških knjig, pa še pri nas vse redkeje, saj tudi kvaliteta samozaložniških knjig pada (z drugimi besedami: založbe vse pogosteje izdajajo marsikaj, kar bi še pred časom lahko izšlo samo kot samozaložniška knjiga; primer Anje Golob pa ni merodajen, saj je njena knjiga izšla v samozaložbi, potem ko se je kot avtorica že uveljavila pri »resnih« založbah). Torej so »zatirane« knjige vendarle lahko tudi določene knjige z državno subvencijo, ki so izšle pri založbi, za katere so avtorji prejeli standardni honorar? Nenavadno, kako so lahko take knjige zatirane, po čem se razlikujejo od onih, ki niso? Domnevam, da – če se vrnemo na začetek odstavka – z literarno kritiko, ki jih »ne razume« in jih s tem »zatira«. Toda glagol »zatirati« predvideva neko namerno dejanje, predvideva zaroto, po kateri »mainstream« literarna kritika »noče« razumeti in ceniti teh del. Ali kot kritiki res verjamemo v to, da obstaja takšna zarota? Resno sprašujem.

Glede na omembo »manjšinskih« diskurzov in »družbenih sprememb« bi človek torej pomislil, da so zatirane morda knjige lezbičnih in gejevskih avtorjev, toda glede na pozitivne odzive in nagrade, ki jih dobivajo posamezni avtorji (pustimo ob strani financiranje posameznih entitet, povezanih z LGBTQ, ker to ni domena literarne kritike, pač pa birokracije), sam nimam tega občutka. V skladu z modnimi smernicami iz tujine se tudi pri nas vse bolj razpravlja o centralizaciji kulture – »razumevanje« naj bi hranilo kulturo iz centra, medtem ko naj bi bila periferija deležna zlasti nerazumevanja in odklonilnega odnosa, zadnje čase se tem kritikam pridružujejo tudi avtorji iz zamejstva. Tudi s tem se je mogoče deloma strinjati: v centru je, če se dotaknemo najprej tega, lažje izdati slabo knjigo kot na obrobju, s pomočjo spletanja družabnih in družbenih omrežij, zaradi večje izbire. Tako je v centru, kaj pa na margini? Ali obstaja sistemsko zavračanje kvalitetnih, prebojnih del z margine, njihovih inovativnih, vrhunskih, prebojnih avtorjev? O kom govorimo, ko govorimo o zatiranih avtorjih? Prepričan sem, da kakor hitro bo omenjeno eno ime, se bodo takoj našli glasovi, ki bodo trdili, da je negativna kritika povsem upravičena, včasih celo milostna. To je pač problem praznih označevalcev; da ne prenesejo konkretnega naslavljanja. Načelno, teoretično se lahko vsi strinjamo, kaj je prav in kaj se spodobi, toda v praksi se zelo hitro izkaže, da je to povsem prazno moraliziranje. In če bi se moral kritik česa izogibati, je to prav moraliziranje. Če obstaja nerazumevanje s strani centra, je to posledica tam izoblikovanih estetik, če so samoumevne, je prav, da jih neprestano prevprašujemo, tudi skozi literarno kritiko, toda za tem večinoma ni nobenega sistematičnega zatiranja, ni nobene teorije zarote ali stricev iz ozadja. V vsakem primeru pa se mora to prevpraševanje zgoditi skozi vrednotenje, skozi literarnovedno analizo, ne z racionalizacijo nekakšne paranoje.

Prej sem omenil, da »nerazumevanje« zahteva drugo lestvico, kot je literarna kakovost, in drugo znanje, kot je literarnovedno. In res, za mnogo kritik, ki jih berem danes, se mi zdi, da so bolj ali manj pronicljive in zanimive filozofske, sociološke, antropološke, marksistične … interpretacije posameznih literarnih del ali večjih kosov literature, pogosto tudi nekakšne, deloma fantazmatske »literarne scene«, vendar pa to po mojem mnenju niso literarne kritike, včasih celo niso kritike. Prvič, ker osrednji namen literarne kritike ni interpretacija dela. Interpretacija dela je pomagalo, je postranski rezultat preiskovanja posameznega dela, lahko tudi podpora in preverjanje argumentacije. In drugič, ker vse prepogosto berem literarne kritike, ki »ne razumejo« svojega predmeta – ne, da ga ne razumejo »prav«, ampak ne razumejo svojega predmeta kot literature, ampak kot primer, eksempl, s pomočjo katerega ilustrirajo določeno teorijo, pri tem pa so literarna struktura, slog, žanr, medbesedilnost itd. postranskega pomena. Večkrat sem že povedal in bom še enkrat ponovil, da se mi zdi velika napaka slovenskega kritiškega pisanja, da so literarni kritiki večinoma študentje primerjalne književnosti, saj opažam, da jim pogosto manjka razgleda po zgodovini slovenske literature (le tako je mogoče razumeti, da se nekatere zgodovinske oblike, ki se pojavljajo brez vsake rekontekstualizacije, razgradnje ali nadgradnje, danes znova razlagajo, kot da so pred nami prvič); toda zdaj se vračamo očitno še korak nazaj, v čas, ko so bili literarni kritiki najprej filozofi ali sociologi, ko se je namesto literarnovednih kategorij pisalo o »energiji verza« ali »drsenju označevalcev«, ki povesta vse in nič istočasno, o »imperativu trga« in »proletariatu«, ki naj bi nekaj povedala o sedanjem kontekstu nastajanja literature, a kaj, ne ve nihče. Pri čemer to očitno ni dovolj in bi nekateri zdaj literarnim kritikom radi nadeli še vlogo revolucionarjev in socialnih delavcev. Kako naj kritika sodeluje pri »refleksiji« in »pospešitvi družbenih sprememb«? Za božjo voljo – nikakor.

Če nekoliko pretiravam: po tem, ko je zgodovina polna pesnikov in pisateljev, nerazumljenih umetnikov, ki so stopili v politiko in postali diktatorji, bi naj temu zdaj sledili še literarni kritiki? Kdor kritiku očita, da »ne razume« določenega dela, je sam v nerazumevanju – naloga kritika ni »razumevanje«, ampak vrednostna ocena. Razumevanje je podlaga te ocene in se kaže v argumentaciji, ki je literarnovedna; sociološka, psihološka itd. pa samo, v kolikor je prilagojena literarnovednim spoznanjem in se nanaša v največji meri na besedilo, se neprestano preverja v njem in ujema z vsako dimenzijo besedila, ne pa v glavnem na kontekst. »Kontekst« je najbolj zlorabljana beseda v sodobni literarni kritiki, saj je »kontekst« neka nedefinirana in neskončna množica sveta zunaj besedila. Kaj je kontekst? Kontekst je vse, je poljubna množica sveta zunaj besedila – in pogosto isti kritik eno delo postavlja v en kontekst, drugega v drug, kakor mu pač tisti trenutek odgovarja. To je nevarno, ne le zaradi nenadzorovanega mešanja terminologije, iz katerega bralec včasih razbere najbolj to, nad katerimi družboslovnimi teorijami se kritik trenutno navdušuje (nič pa o tem, koliko pozna žanr, opus avtorja itd.), temveč tudi zato, ker ravno ta naključnost konteksta, ta poljubnost teorije v praksi pogosto omogočata največ subjektivnosti, največ (zavedne ali nezavedne) intence, predvsem pa so literarni kritiki včasih še slabše podkovani v sociologiji, filozofiji, ekonomiji ipd. kot v slovenski literarni zgodovini ali literarni vedi, kar je razumljivo, saj so te discipline le pomagalo literarne vede in kritike.

Kritika, ki se dlje časa ukvarja s tem, kaj v delu manjka, česa ni, ki se več časa ukvarja s svetom zunaj, in na tem utemeljuje svojo oceno dela, je slaba kritika, celo več, je ideološka kritika, ne glede na to, ali nam je ta ideologija blizu ali ne. Ponavljam: ne glede na to, ali nam je ta ideologija blizu ali ne. Ideološka kritika je lahko zanimiva in ima lahko realne zgodovinske učinke, ni pa to literarna kritika. Jaz jo z veseljem berem, a je ne berem kot literarno kritiko, kot besedilo, ki naj bi vrednotilo neko določeno literarno delo, temveč bolj kot esej, kot »kritikovo« razmišljanje ob knjigi, ki si knjigo jemlje samo kot izhodišče. 

Mimogrede, poseben problem v tem razumevanju literarne kritike je tudi instanca avtorja. Prvič, če je avtor res mrtev, kot prisegajo nekateri, čemu potem toliko ukvarjanja s sociološkimi analizami njegovega miljeja? Kakšna je razlika med tem in med popularnim psevdo-strokovnim psihoanaliziranjem ali pozitivizmom? Če reflektiramo pozicijo avtorja, zakaj kritik pogosto ostaja v senci? In drugič, če avtor ni mrtev, kako lahko gre kritika potem povsem mimo intence (implicitnega) avtorja, vpisane v besedilo, v strukturo, v perspektivo? V sodobni literarni kritiki namreč pogosto naletimo na istočasno obravnavo iz obeh strani – gre torej za t. i. Schrödingerjevega avtorja.

Priznam, zdaj sem že nekoliko zloben, toda razmere, če je brati vabilo na simpozij kot nek lakmusov papir razmišljanja in delovanja literarne kritike v sedanjosti in, še bolj, kot projekcijo razmišljanja in delovanja literarne kritike v prihodnosti, to žal zahtevajo. Literarni kritik ni reševalec sveta. To naj zaradi mene počne v prostem času na Faceboooku. Delo literarnega kritika je vrednotenje tekoče literarne produkcije. Literarna veda s svojimi teorijami in analitičnimi orodji mu mora pri tem postavljati meje, da ga ne zanese iz literarnega besedila kot relativno avtonomnega polja pomenov in smislov. Ojačevanje manjšinjskih diskurzov in refleksija družbe ter pospešitev družbenih sprememb naj bosta delo uredniške politike medija, za katerega piše; nič ne bi bilo narobe, če bi znotraj teh opazili več intencionalnega načrtovanja in širše zastopstvo avtorjev (regijsko, spolsko itd. raznoliko), žanrov, vrst in založb. Kadar je to prepuščeno samemu kritiku, lahko to seveda načrtuje tudi ta – a to načeloma ne bi smelo vplivati na samo vsebino kritike ali njegov vrednostni aparat. In še bolje, politične spremembe zahtevajmo in dosegajmo na polju politike. Za kritika je dovolj, če opozarja na sociološke stereotipe, ki se zelo pogosto prekrivajo z literarnimi stereotipi (ni pa to vedno isto), če ostaja odprt za drugačne estetike in se branja ne loteva z vnaprej izdelanimi šablonami ali z namenom potrjevanja ali zavračanja določenih družboslovnih teorij. Če bo bralca znal usmerjati h kvalitetni književnosti oziroma dobri knjigi, karkoli že to je, prepričati s svojo argumentacijo, bo s tem za družbo naredil povsem dovolj.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika po meri

    Andrej Hočevar

    Konec na začetku Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč … →

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

Izdelava: Pika vejica