Kratkoročni kulturni obliž

Mirko Božić

Lani februarja so se nad Mostar zgrnili protesti, v katerih se je na na tisoče ljudi zbralo na ulicah pred poslopji lokalne oblasti in strankarskimi štabi, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo s politično in gospodarsko situacijo v Bosni in Hercegovini. Protesti so sprva potekali mirno, dokler ni skupina huliganov vdrla v zgradbo županijske vlade in v njej zanetila požar. Kolona mladih se je sprehajala po ulici in je, preden je prišla do vladne zgradbe, glasno skandirala »dvignite riti!«. Na ta način je skupina mladih nagovarjala ljudi, ki so posedali na terasah lokalov, pili svojo kavo kot po navadi in opazovali celoten fiasko, kot da se jih ta stvar sploh ne tiče.

Lahko bi rekli, da je moto književnega festivala Poligon, ki sem ga letos gostil v Mostarju, enak kot moto naših protestov – »dvignite riti!«. Ta bojeviti klic k vstaji proti dolgočasni otopelosti trenutne kulturne scene je svojevrsten poskus, da bi razbil to izkrivljeno sliko, ki jo odseva kulturno ogledalo v Bosni in Hercegovini. Pozabili smo, da smo mi, umetniki, tisti, katerih naloga je, da ustvarjajo in nosijo umetniško sceno in da je naloga institucij, da omogočijo finančne pogoje za njen razvoj. Namesto da bi delali, sedimo in tarnamo nad krizo, kot da je ta nekaj novega in kot da naša država ne prestaja različnih oblik gospodarske krize že dvajset let.

Poligon je moj poskus, kako povedati, da mi je tega dovolj. Dovolj mi je čakanja na to, da bi se stvari zgodile same od sebe in da bi našel čarobno paličico, ki bi rešila finančne in produkcijske težave umetniške scene. Zavrnil sem pot najmanjšega odpora in sam storil, kar je v moji moči. Po tem ko se je zgodba o Poligonu »prijela«, sem ugotovil, koliko ljudem je potreben nekakšen kulturni proizvod, ki ni politično motiviran ali brezvsebinski. Ljudje so se navdušili nad idejo, sam pa sem se navdušil nad entuziazmom in reakcijami ljudi, ki so kasneje postali pomemben del festivalskega projekta – institucije, prostovoljci, novinarji itd.

Poligonu je uspelo dokazati, da v trenutnih pogojih financiranja kulture delujeta samo pristop »s pestjo po glavi«  in predrzna ambicioznost, ki se ne zmenita za navržene apokaliptične prognoze. Kot v vojnem kontekstu nam v trenutku, ko propadejo vsi legitimni načini bojevanja, preostane samo gverila. Festival sem tako na dokaj gverilski način spravil skupaj v samo dveh mesecih, kar pomeni, da je bilo treba podporo iskati izven prostora, v katerem živim, in improvizirati na podlagi neobstoječe oz. nedelujoče infrastrukture. Ko sem na začetku o njem govoril pisateljem, ga nihče ni jemal preveč resno, vse dokler se niso začela pojavljati vabila in napovedi v medijih. Seveda sem pričakoval, da bomo pri iskanju sponzorjev za festival večkrat naleteli na zaprta vrata. To se je tudi zgodilo, a za vsako od teh vrat se je odprlo po eno okno, skozi katerega je prišlo ravno dovolj svetlobe, da je omogočilo realizacijo projekta. Poligon nam je uspelo zagnati samo zaradi tega, ker nam na začetku nihče ni dajal nikakršnih možnosti.

Problem v državah, kot je BiH (enako lahko rečemo za večino držav nekdanje Jugoslavije), je v tem, da je financiranje kulture osredotočeno predvsem na državne proračune, ki kulturnim projektom praviloma namenjajo mizerno malo sredstev. Poleg tega je zelo vprašljivo spajanje kulture in športa v pristojnost enega ministrstva, kjer se tehtnica pogosto nagne v korist športa, katerega financiranje se, za razliko od umetnosti in kulture, razume kot vlaganje, in ne kot strošek. Športnikom je vedno namenjeno več prostora v medijih, čeprav se je na Hrvaškem gradnja športnih dvoran za svetovno rokometno prvenstvo kasneje izkazala za zgrešeno investicijo. V Bosni in Hercegovini je situacija še bolj tragična – sarajevski Državni muzej je preživel dve svetovni vojni in razpad Jugoslavije, zaprl pa se je zaradi zanemarjanja s strani države. Tako je festival nazadnje financirala ustanova Traduki.

Hrvaški pisatelj Branko Čegec, gost Poligona, je v enem izmed intervjujev po festivalu dejal, da smo porabili tudi čas za pesimizem. Nimamo več časa za obupovanje nad usodo svojega poslanstva, ki ga javnost še vedno noče imenovati poklic. Kaj pisatelji sploh počnejo? Kvačkajo? Zdi se, da so tako razmišljali tudi vsi tisti, ki niso verjeli v realizacijo Poligona. Morda fenomen naraščujočega števila književnih festivalov ne bi imel tolikšnega pomena, če ne bi ti festivali delovali kot kratkoročni kulturni obliž na rano pomanjkanja kakršne koli konkretne politike v državah nekdanje Jugoslavije. Drugi cilj Poligona je bil, kakor koli naivno se že sliši, izobraževanje literarnega občinstva v Mostarju. Takih dogodkov se v glavnem udeležujejo vedno isti ljudje, med katerimi je zaskrbljujoče nizek odstotek študentov Filozofske fakultete. To je zgolj odraz (ne)zanimanja študentov, ki bi morali, sodeč po naravi njihovega študija, predstavljati najštevilčnejše občinstvo Poligona.

Ta podatek pa pove več o težavah Filozofske fakultete kot o njenih študentih. Kljub temu je bilo na festivalu prisotno občinstvo navdušeno, posebej zato, ker smo s svojim konceptom zadovoljili tiste, ki obiskujejo literarne večere in tiste, ki obiskujejo koncerte, pri čemer nam je pomagala sarajevska glasbena skupina Basheskia & Edward EQ. Avtorji in novinarji so nam zatrjevali, da je Poligon sijajna zgodba, ki jo zdaj čaka izziv ohranjanja kakovosti, ki jo je festival ponudil v svoji prvi izdaji. Čeprav se je večina avtorjev in sodelavcev na festivalu strinjala, da smo se vsi skupaj znašli v kulturni in civilizacijski slepi ulici, je dobro plat to, da se je z dna mogoče samo dvigovati. Prav kulturna gverila in vera v to, da lahko sami korak za korakom naredimo spremembo, pa je tisto, kar nas bo potegnilo z dna.

Prevedel Janik Bačič

 

O avtorju. Mirko Božić se je rodil leta 1982 v Mostarju. Piše poezijo, prozo, kolumne in kritike. Njegove pesmi so bile prevedene v albanščino, nemščino, slovaščino, slovenščino, poljščino, španščino in angleščino. Njegovo delo je bilo vključeno v več revij in antologij tako doma kot v tujini. Organiziral je prvo branje med Leipzigom in Mostarjem preko Skypea. Sodeloval je na mnogih festivalih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →

Izdelava: Pika vejica