Kako to, da govorite tak dobr slovensk?

Martin Lissiach

Izkrivljena podoba Slovencev v Italiji s strani velike večine tistih, ki živijo nekje med Sežano in Lendavo, se začenja pri ugotovitvi, da manjšina ohranja slovenski jezik. Na živce mi gre, ko me priložnostni sogovorniki vnovič in znova v Ljubljani ali drugje po Sloveniji z začudenim in presenečenim pogledom napadejo z ugotovitvijo: »Iz Trsta?!« Brezup nastopi ob navadno komplementarnem vprašanju: »Kako to, da govorite tak dobr slovensk?«

Preplašenim sogovorcem, ki prepričano verjamejo, da slovenski svet strogo omejujejo državne meje – te so med drugim za dobro polovico že izginile –, je treba nato po ustaljenem scenariju razlagati o pojmu narodnosti in o državljanstvu. »Kateri od tvojih staršev ima slovensko državljanstvo?« Nobeden. »Nekdo od tvojih sorodnikov pa se je rodil v Sloveniji?« Če računamo, da je Slovenija mlada tvorba in da so do leta 1918 vsi naši predniki vzklikali zdravice cesarju, bi rekel, da je ugotavljanje, kateri sorodnik v kateremkoli kolenu se je rodil v Sloveniji, še kar nerodno početje. 

No, skratka: v očeh Slovencev, ki imajo, če že ne v rodovniku, vsaj na osebni izkaznici zapisano, da so Slovenci, veljajo nekateri predsodki do sonarodnjakov, ki nimajo urejenih papirjev. 

1

Pri preizkušanju celinskih Slovencev je po navadi najbolj zabavno postaviti vprašanje, ali vedo, od kod do kod sega slovensko morje. Zabavno igrico znova in znova uporabljam in s prevzetnim ponosom dosledno popravljam ugotovitev »od Ankarana do Sečovelj« z razlago, da je, zgodovinsko, kulturno in antropološko gledano, slovensko morje tisto, ki ga objemata Barkovlje in Devin. Izjava sproži navadno reakcijo, ki se giblje med valom začudenja in nakazanega tolažilnega objema idealistično-romantičnemu fantu. Če temu dodamo, da se diplomatski odnosi matice in južne sosede gibljejo po namišljeni črti sredi piranskega zaliva, bi lahko pomenile tovrstne izjave skoraj narodno izdajo.Kakorkoli: najpreprostejši dokaz, da je slovensko morje tisto, ki se širi med izlivom Soče in obronki Trsta, je največja zvezda slovenske mitologije. Da, prav ona, Vida. Bi si namreč predstavljali Prešerna, ki pesni Lepo Vido z mislijo na Piran in njegovo beneško dediščino?

Da se ne bomo potikali po področju brezčasne preteklosti, se lahko ozremo na meni ljubega pesnika iz Križa, ki ga je Boris Paternu označil za »zadnjega mornarja, sicer zelo celinske slovenske poezije.« Miroslav Košuta in njegove pesmi so dokaz, da so Slovenci živeli v sozvočju z morjem pod Križem, Kontovelom in Nabrežino. Če ne bi imel morja v duši in v srcu, bi kateri drugi Slovenec otrokom le težko posvetil take verze z neskončno igrivostjo in lahkotnostjo: »Kaj pa jadra šepetajo, / kadar veter jih napenja? / Srečna so, da se začenja / nova pot, / ne skrbi jih, kam in kod.« Če so mogoče otroški verzi naivni, se pa lahko odrasli prepričajo, da je morje zlezlo pod kožo Slovencem v Križu in v njegovi okolici z osmimi verzi: »Morje z brazdami kot roka, / morje ptič in morje zmaj. / Morje školjka za otroka, / morje beg v rodni kraj. // Morje kamen na jeziku, / morje gora od strahu, / morje krči ob umiku, / morje zdaj in morje tu.«

2

Če smo se že dokopali do končne ugotovitve, da je prerekanje za piranski zaliv iz zgodovinskih, narodnih in identitetnih razlogov jalovo početje, se debata nato po navadi pomika k prepričanju, da se je slovenska prisotnost zapisala v zgodovino nekje na kraškem robu in da se ni spustila v Trst. Gre sicer bolj za prepričanje, ki se tiče Tržačanov, saj si prebivalci osrednje Slovenije ne postavljajo preveč tega vprašanja. (Tako rekoč od Vardara do Triglava mimo Slovenskih Konjic in Rogatca ostaja Trst še danes zapisan v zgodovino južnoslovanskih narodov zaradi svojega Ponteroša.)Trst je bil od nekdaj mesto številnih narodov, po prej omenjenem Košusti »opasan z jeziki, ki pesmi pojo«. Nostalgični vzkliki »Trst je naš!« so brezpredmetni. Pri tem pa brez težav lahko trdimo, da je Trst tudi slovensko mesto. Mogoče v mestnem središču naključni obiskovalec teže sliši slovenski jezik, ker so Slovenci v mestu zelo razpršeni. Ne smemo pa pozabiti, da se v nekaterih svojih romanih tržaška literarna pop zvezda, ki je morala dočakati stoletje življenja, da ga je odkrila celo Ljubljana, pravzaprav fizično premika po tržaških ulicah in trgih. Celo mimo ulice Cassa di risparmio, kjer še danes stoji bife pri Pepiju, očetu Pinka Tomažiča in njegove sestre Danice, o kateri piše v Mladoporočencih z Ulice Rossetti Fulvio Tomizza

3

Korak nazaj. Boris Pahor. Ob sreči, da je sto tri leta stari pisatelj dejansko evropski glasnik zgodovinske usode tržaških Slovencev, ne morem verjeti splošnemu vtisu, da se slovenska literarna produkcija v Trstu ustavi pri rojenih leta 1913. Med vsemi, ki so danes ustvarjalci slovenskega literarnega prostora, bi omenil le Marka Sosiča. Štirikratni uvrščenec v finalni izbor kandidatov za kresnika je lahko simbol tiste slovenske kulturne produkcije v Italiji, ki deluje do Slovenije inkluzivno. Ljubljana, na primer, namreč v pozitivnem smislu pozablja, da je Sosič z Opčin, rojen v Italiji, kjer še vedno živi in ustvarja.

4

To inkluzivnost gre omeniti v nasprotju z izhodiščno ugotovitvijo, da se v Italiji slovenski jezik le ohranja. V prisrčnem klepetu mi je nekdanja visoka državna funkcionarka z navdušenjem pripovedovala, da je bila nekoč v slovenski vasi v Italiji, kjer so mladi igrali na harmoniko, mogoče celo na frajtonarico. Ohranjamo jezik, tradicije, običaje. Včasih si ustvarjam vtis, da bi bilo za Slovence na pravi strani meje idealno, ko bi zgodovinski ostanki slovenskega rodu v Italiji odkrivali svoj izvor ob nedeljah in praznikih. Takrat bi si bilo treba nadeti narodno nošo, po maši zaplesati par valčkov in polkic, ajde na kosilo (župca in pečenka, of course), popoldne mogoče na amatersko dramsko predstavo v narečju in pred novim italijanskim delavnikom spraviti nošo v omaro v pričakovanju na še eno nedeljo, ko bomo že spet vsi skupaj dovažali kisik v slovensko kri, srce in žile.V Trstu deluje in živi Slovensko stalno gledališče, ki je profesionalna in produkcijska ustanova, ki se je lani uvrstila v tekmovalni program Borštnikovega srečanja s tremi predstavami. Lahko bi naštevali še založbe, glasbene šole, filmsko produkcijo, izjemne slikarje in umetnike in tako dalje. Nemara je najpomembnejše, da stopa ta kulturna produkcija v stik tako s tisto iz osrednje Slovenije kot z italijansko. Lani je tako tekmovala na Borštniku dvojezična predstava Trst, mesto v vojni, ki je delno nastala po literarni predlogi že omenjenega Marka Sosiča in v režiji Igorja Pisona, med drugim pomočnika umetniškega vodje SSG-ja. Predstavo je koproduciralo tržaško mestno gledališče Il Rossetti, tako da je za Borštnikove nagrade tekmovalo celo italijansko gledališče. 

5

In že smo pri zadnjem izhodišču. Trst je res doživel zelo težko zgodovino, ki mu je prismodila par klofut vsakih deset let. Na srečo pa so se, naj bodo o tem prebivalci osrednje Slovenije prepričani ali ne, časi spremenili. Star sem 30 let. V tridesetih letih me ni nihče napadel, ker sem javno govoril slovensko. Fašisti ne napadajo več Slovencev vsaj nekaj desetletij. Nimamo se česa bati, zato mi gredo pričakovanja nekaterih Slovencev, da je slovenska manjšina v Trstu še vedno v obrambnem položaju, krepko na živce. Slovenski narod iz tako zvane matice ne more več črpati navdiha za krepitev že tako in tako ničte samozavesti iz podobe tržaških Slovencev, ki se branijo pred fašisti. Fino bi bilo, ko bi to iskanje navdiha preusmeril v podobo skupnosti, ki dnevno ustvarja in gradi priložnosti v sozvočju z drugimi prebivalci prostora, v katerem živi.

 

 

Slovenci v Trstu smo sooblikovalci prostora, v katerem živimo: kulturnega in družbenega, v Sloveniji in v Italiji. Če bi se tega zavedali tudi »predmejci« (tudi beseda Zamejstvo ne obstaja), bi bila verjetno samozavest Slovencev na, pred, nad, za in pod neobstoječo mejo veliko večja, mogoče celo v Evropi in svetu.

O avtorju. Če ne more človek spraviti Woodyja Allena iz Manhattana, se mene težko spravi iz Trsta. Rojen pet let pred osamosvojitvijo Slovenije. Predan kulturi, ki jo doživljam, in si dnevno prizadevam, da bi jo doživljali tudi drugi. Strasten obiskovalec gledališč. Nadvse aktiven član slovenske narodne skupnosti v Italiji, še zlasti na kulturnem področju, kjer se vneto ukvarjam z organiziranjem … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

  • Mama, kaj je meja?

    Primož Sturman

    Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede.

  • Benečija, ki umira. Benečija, ki upa

    Antonio Banchig

    Ko v osrednji ali vzhodni Sloveniji poveš, da si Benečan, imaš občutek, da sogovornik pomisli na nek eksotičen otok, izgubljen v nekem arhaičnem narečju, ki ga pogumno branijo … →