Na mestu zločina

Primož Sturman

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje. Nekateri so sicer opozarjali, da ne gre zanemariti demografskega priliva italijansko govorečega prebivalstva na slovenski del Krasa, kar utegne imeti v prihodnosti neslutene posledice in na dolgi rok spremeniti nacionalno sliko nekaterih zahodnih slovenskih pokrajin.

Kot strela z jasnega je pred dobrim letom najprej v Italijo, nato pa še k nam udaril covid-19. Omejitve (zaprtje šol in uvedba pouka na daljavo, prepoved zbiranja, omejitev gibanja na občine ipd.) so v obmejnih krajih dobile še dodatno, seveda toliko bolj negativno valenco. Čez noč so prekinile obmejno osmozo in ustavite tokove, ki so se v dobrih desetih letih spletli na tem območju, predvsem pa so ločile družine (med temi tudi mojo). Znašli smo se v popolnoma novem stanju, zbegani, saj zaprtja meje sploh nismo pričakovali niti nikoli nismo razmišljali o tem. Če jo je bilo do decembra 2007 mogoče prehajati s prepustnico, ki jo je bilo treba obnavljati vsakih pet let, je danes potrebno tedensko testiranje oziroma cepljenje proti covidu-19, do katerega pa niso še vsi upravičeni. Tudi drezanje po žrelu in vrtanje po nosu s palčko zna biti precej neprijetno in vse več ljudi (ne samo obmejcev) vedno bolje pozna ta občutek.

Lani spomladi je Gorico in Novo Gorico, ki sta se simbolno združili med letoma 2004 in 2007, znova razdelila mreža. Baje so jo čez skupni trg obeh mest znova postavili zato, ker je nekega marčevskega večera goriški župan Rodolfo Ziberna ogorčen poklical novogoriškega kolego Klemna Miklaviča in mu potožil, da je nekaj njegovih (goriških) meščanov kljub prepovedi zapuščanja domače občine prečkalo skupni trg in šlo popivat v najbližji lokal sosednjega mesta (in države), ki se nahaja v poslopju železniške postaje.

Danes mreže ni več, mesti pa sta znova razdeljeni, tokrat z modro-belim trakom z napisom STOP POLICIJA, ki so ga naši varnostni organi povlekli čez Vecchietov mozaik. Če so tu pred nekaj meseci člani ekipe, ki je pripravljala kandidaturo Gorice in Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025 in bila pri tem tudi uspešna, s poskakovanjem in objemanjem sprejeli odlično novico iz Bruslja, je kraj danes bolj podoben mestu zločina. Vsekakor ni dosti drugačen kot lani, ko je mreža, čeprav začasna, spominjala na zaporniške rešetke.

Osiromašenje obmejnih krajev je zaznavno predvsem po tem, da obiskovalcev z italijanske strani pri nas dejansko ni več. Morda se čez mejo uspe »pretihotapiti« kakemu upokojencu, ki je že prejel oba odmerka Pfizerjevega cepiva, oziroma mlajšemu, ki je dobil že skoraj zloglasno AstraZeneco. Obiskovalci z druge strani so tako redki, da se začudiš, ko slišiš sosedov jezik (italijanščino ali tržaško narečje) oziroma tržaško melodijo slovenščine. Stanje je precej podobno tistemu, ki sem ga imel, sicer z druge strani, priložnost opazovati kot otrok. Poleti 1991 so namreč ob agresiji JLA na Slovenijo in jesenskem nadaljevanju spopadov na Hrvaškem iz Trsta čez noč izginili vsi jugoslovanski kupci, ki so do tedaj polnili Ponteroš in njegove trgovine s kavbojkami.

Ponovna vzpostavitev meje med državama je prizadela predvsem obe narodni skupnosti, ki sta se znašli ločeni od matic, torej slovensko v Italiji in italijansko v Sloveniji. Manjšinski predstavniki so na slovensko vlado naslovili več pozivov, naj čezmejnim delavcem in ločenim družinam omogoči lažje prehajanje meje, a so Trst, Koper in Gorica za Ljubljano očitno še predaleč. Tržaške Slovence je med prvim in drugim valom epidemije lani poleti sicer razveselil prvi korak v smeri dokončne vrnitve Narodnega doma v njihove roke, čeprav je bil ob tem marsikdo skeptičen, ko sta se predsednika držav poklonila ne le bazoviškim junakom, prvim antifašistom v Evropi, ampak tudi spomeniku na bazovškem šohtu (fojbi), ki je za mnoge sporen.

Ker je Literatura literarna revija, se je v takem zapisu nujno razgledati po slovenski književni sceni v Italiji, ki bolj poredkoma dobi mesto v osrednjeslovenskem prostoru. Razlogov za to je veliko, sam jih prečesavam že vsaj pet let, več o tem pa seveda v nadaljevanju. Za začetek bi omenil dve pomembni znanstveni monografiji, ki sta izšli pri Mladiki. Leta 2017 je tržaška založba objavila predelano doktorsko disertacijo Maje Smotlak Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji 1991–2015, lani pa še obsežno študijo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice, ki je prav tako predelava avtoričine doktorske disertacije. Maja Smotlak je v svojem delu korpus slovenskih romanov, ki so v Italiji izšli v petindvajsetih letih od slovenske osamosvojitve, razdelila na enonacionalne, večnacionalne in nadnacionalne. V prvo kategorijo spadajo dela starejših avtorjev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula, v njih v glavnih vlogah nastopajo Slovenci, ki se morajo boriti za svoj narodni obstoj in dostojanstvo, večnacionalni romani so tisti, v katerih Slovenci in Italijani iščejo načine za medsebojno razumevanje in sožitje (največ takih je napisal žal nedavno preminuli Marko Sosič), nadnacionalni romani pa so tipični za mlajše avtorje in obravnavajo teme, ki niso nujno povezane z nacionalno problematiko. Zanimivo je, da smo v zadnjih letih lahko priča ponovnemu porastu enonacionalnih romanov, med temi naj omenim Črni obroč Marija Čuka, ki je literarizirana zgodba požiga Narodnega doma, in Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Dušana Jelinčiča. Jelinčičevo besedilo je zmagalo na literarnem natečaju, ki sta ga Mladika in Slovenska prosveta razpisali ob 100-letnici požiga Narodnega doma in 90-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Obe deli se odlično prodajata, in zdi se, da je to zadnje čase za literarni izdelek najpomembnejše.

Prostor gre seveda odmeriti tudi drugi monografiji, predvsem pa njeni avtorici Vilmi Purič. Kot mnoge ženske se je začela na literarnem polju uveljavljati po tem, ko je lahko nekoliko odložila družinske skrbi. Njen romaneskni prvenec Burjin čas je izšel leta 2009 pri Mladiki, kjer je dve leti kasneje objavila še drugi roman Brez zime. Znanstvena monografija Sodobne tržaške pesnice je njeno najpomembnejše knjižno delo doslej, zanimivo pa je, da se je obravnave tržaške poezije lotila s komparativističnega vidika, torej nenehnega prepletanja ženskega verznega ustvarjanja v slovenskem in italijanskem jeziku. Pozitivno preseneča tudi podatek, da je založba Mladika, ki korenini v krščanski (oziroma katoliški) tradiciji, v svoj program sprejela delo, ki med drugimi obravnava tudi lezbično književnost.

Velik preboj se je v lanskem letu zgodil še goriškemu pesniku Davidu Bandlju. Že nekaj let si je namreč prizadeval, da bi s svojo poezijo zavestno prestopil meje slovenskega prostora v Italiji in pesniško zbirko objavil v Sloveniji, najraje v Ljubljani. No, podvig mu je le uspel lani, ko je Slovenska matica (v sodelovanju s tržaško Mladiko) izdala zbirko Enajst let in pol tišine. Kakor pravi, naslov ni samoreferenčen, saj bi bilo treba tako dolgo molčati, ko bi spominu na vsako žrtev holokavsta namenili minuto tišine. Njegove pesmi so nastale ob več obiskih nekdanjega uničevalnega taborišča Auschwitz, kamor je spremljal dijake.

Našteta dejstva (h katerim gre dodati vileniški kristal, ki ga je pred leti prejela beneška pesnica Antonella Bukovaz) vsekakor opogumljajo. Obrobje je še vedno dovolj vitalno, da se zmore razvijati. Koliko pozornosti je deležno v središču, je že drugo vprašanje. Izhajam seveda iz predpostavke, da potrebuje vsaka narodna skupnost, ki živi izven meja matice, plodne stike z njo. Tu se bom navezal na pisca preteklega Literaturinega uvodnika Andreja Blatnika, ki besedilo »Preobrazba dvoma« začenja z ugotovitvijo, da postaja po tridesetih letih knjigoskeptik. Tisti, ki smo z udejstvovanjem na literarnem polju začeli pred kratkim, si tega ne moremo privoščiti. V svojem razmišljanju zapiše tudi neposrečeno izjavo (trgam jo iz konteksta, celotno besedilo je prosto dostopno tudi na spletu), ki se glasi: »Izmišljamo si tolažilne razloge za svojo neopaznost: tako je, ker nismo iz Ljubljane, ker smo prestari, ker smo premladi, ker nismo moški, ker nismo ženske …« Naj bodo razlogi za neopaznost kakršnikoli, gotovo niso tolažilni, ampak veliko prej zaskrbljujoči. Vsak se neopaznosti zoperstavlja, kakor ve in zna, eni s tem, da pišejo (in izdajajo) knjige, za katere je moč predvideti, da se bodo prodajale, drugi pa se preizkušamo v samozaložniških projektih, za katere se na vse kriplje trudimo, da kljub vsemu najdejo pot v javnost in medije.

Ob tem ni odveč ugotovitev, da se je proces oddaljevanja središča od obrobja začel ravno takrat, ko se je v matični domovini vztrajno začela manjšati družbena pomembnost in vpliv literature, o čemer piše avtor uvodnika. Večerova novinarka Darka Zvonar Predan je pred dobrim desetletjem v tržaškem Društvu slovenskih izobražencev ugotavljala, da je bil Trst v času njene mladosti največja jugoslovanska trgovina s kavbojkami. Zanimiv odstotek tistih, ki so se trli na vlakih ali čakali na mejnih prehodih, pa v Trst ni prihajal samo po tekstil, kavo in riž, ampak tudi kupovat izvode Pahorjevega Zaliva in zbornike Franca Jeze, ki je konec sedemdesetih in začetek osemdesetih pisal o ustroju bodoče slovenske države. Z osamosvojitvijo in demokratizacijo Slovenije je zamejstvo (in geografsko veliko bolj oddaljeno zdomstvo) izgubilo vlogo svobodne slovenske oaze. Spomnim se, kako je slovenska nacionalna televizija v devetdesetih letih na veliko poročala s Študijskih dnevov Draga, ki so pred osamosvojitvijo in takoj po njej veljali za nekakšen alternativni slovenski parlament. Študijsko tridnevje na isti lokaciji poteka še danes, je pa žal za osrednjo Slovenijo izgubilo skoraj ves pomen. Edino, kar na relaciji Ljubljana–Trst–Gorica še vedno o(b)staja, so finančna sredstva, ki se stekajo v manjšinske ustanove.

Problem vse bolj zrahljanih odnosov med središčem in obrobjem je torej sistemskega značaja. Polje postaja vse bolj podobno nekoč obdelani in rodovitni njivi, ki se je zaradi zanemarjenosti zarasla, zaradi tega je pač ni mogoče od danes na jutri znova spraviti v rodovitno stanje. Tisti, ki nam je problem pri srcu, se po svojih najboljših močeh trudimo, da bi njeno zemljo znova naredili čim bolj rodovitno. Na drugi strani iščemo sogovornike, ki bodo pripravljeni prisluhniti našim argumentom.

Sam sem jih poskušal najti s polemiko Izključeni iz centra, ki sem jo v drugi polovici avgusta leta 2017 objavil v Delovih Književnih listih. Odziv je bil bolj medel, če seveda izvzamem Literinega urednika Orlanda Uršiča, ki me je ob tej priložnosti povabil k sodelovanju. Besedilo je odmev doživelo v prispevku »Kritik ni reševalec sveta«, s katerim je Aljoša Harlamov nastopil na mednarodnjem kritiškem simpoziju Umetnost kritike konec leta 2017. Tudi v tem primeru bom citiral le del, celotno besedilo je dostopno na spletu. Med drugim pravi takole: »V skladu z modnimi smernicami iz tujine se tudi pri nas vse bolj razpravlja o centralizaciji kulture – ›razumevanje‹ naj bi hranilo kulturo iz centra, medtem ko naj bi bila periferija deležna zlasti nerazumevanja in odklonilnega odnosa, zadnje čase se tem kritikam pridružujejo tudi avtorji iz zamejstva. Tudi s tem se je mogoče deloma strinjati: v centru je, če se dotaknemo najprej tega, laže izdati slabo knjigo kot na obrobju, s pomočjo spletanja družabnih in družbenih omrežij, zaradi večje izbire. […] Če obstaja nerazumevanje s strani centra, je to posledica tam izoblikovanih estetik, če so samoumevne, je prav, da jih neprestano prevprašujemo, tudi skozi literarno kritiko.«

Dejstvo je, da se že dolgo noben slovenski roman, objavljen v Italiji, ni prebil med deseterico ali peterico za kresnika, če seveda vzamemo odločitev žirije te nagrade za merodajno (vedno čakam na presenečenje). Je zamejska književnost za »ljubljanski« okus enostavno neprebavljiva? Je razlog za to predvsem pomanjkanje literarne kakovosti – res je, da književnost v zamejstvu pišejo v glavnem starejši avtorji, za katere sem nekoč rekel, da nimajo literarnih ambicij (besede jemljem nazaj, zapisane so bile v afektu/šoku ob smrti Marka Sosiča) – ali v centru izoblikovanih samoumevnih estetik, ki bi jih bilo vredno malce prevprašati?

 

Brje pri Koprivi, 10. april 2021

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O bralskem užitku, padanju v zgodbe in vživljanju v svetove; fantazijska pustolovščina in fantazme neke teorije

    Aljoša Harlamov

    Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

  • Human(ističn)a vrednost besede

    Jernej Šček

    Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. … →

  • V votlini: Ideologije pandemije

    Monika Vrečar

    Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim … →

Izdelava: Pika vejica