Izklopljeni mikrofoni in podobne zgodbe

Boris Pahor je zanimiva figura. Mimo vsega simboličnega zanosa. Sociološko zaradi odnosa matice do tržaškega pisatelja v zadnjih letih. Seveda, največja pisateljska zvezda na slovenskih tleh z vsakoletno novo objavo pri starosti, ki presega 100. rojstni dan. A splošna slovenska javnost je veličino pisatelja in človeka prepoznala šele po tem, ko se je Pahor uveljavil v Franciji in Italiji.

Seveda, to je splošno znano. Rad bi se za trenutek vrnil na sociološko zanimivost Pahorjeve figure. Še pomnite, ko je praznoval 100. rojstni dan v Operi v Ljubljani? Ko so slavje predvajali v živo po televiziji in so na koncu zaradi televizijskih »potreb« Pahorju skušali utišati mikrofon, ker je hotel že zunaj okvirov še nekaj dodati? Pahor, ki se ne da zlepa, si je prisvojil napovedovalkin mikrofon in do konca izpeljal svojo misel. Mimo televizijskih urnikov. Šlo je za politično sporočilo. Premišljeno in izrečeno v pravem trenutku. Pahor je takrat pozval slovensko vlado, naj pri italijanskih oblasteh apelira za ohranitev fašističnega taborišča v Viscu (vasici pri Palmanovi). In glej čudo, že naslednji teden se je na dnevnem redu srečanja takratnih premierov Alenke Bratušek in Enrica Lette znašlo tudi to taborišče.

Déjà-vu

Zakaj to omenjam? Da pojasnim tisto posebnost Borisa Pahorja, zaradi katere ostaja tržaški pisatelj še danes sem pa tja »motnja v sistemu«. Kljub temu, da je »živa legenda« (in če si živa legenda, to pomeni, da te je mainstream sistem v celoti sprejel). Njegovo prisvajanje mikrofona na 100. rojstni dan je bila motnja v sistemu. Tako kot je bila motnja v sistemu njegova izjava v zvezi s piranskim županom Bossmanom. 

A Pahor ni kot motnja v sistemu novega. Že videno. »Motnje v sistemu se pojavljajo«, tako je filmarske navdušence s konca 90-ih let prejšnjega stoletja učil Matrix, »kot nezaželene projekcije že videnega. Imenujemo jih ›déjà-vu‹«. Pahor je bil »motnja v sistemu« že v petdesetih (zaradi pozitivnih ocen Straha in poguma) in nato v sedemdesetih (intervju s Kocbekom). In vseskozi. In je posledice tega občutil na svoji koži – sistem ga je postavil na obrobje slovenskega kulturnega (in političnega) življenja. V povsem drugačnih razmerah in zgodovinskih okoliščinah pa je danes »živa legenda« Boris Pahor še vedno »motnja v sistemu«. Ko je nastopil v javnosti z izjavo o Bossmanu ali ko je javno nasprotoval arbitražnemu sporazumu. Ali ko je izstopil iz slovenskega Pen kluba. V teh primerih si slovenska kulturna in politična javnost ni upala nastopiti frontalno proti tržaškemu pisatelju, ker je pač že bil »živa legenda, Boris Pahor«. Pa čeprav je bilo v podtonu komentarjev razumeti v najboljšem primeru »To pa bi si lahko prihranil« ali nekoliko bolj direkten »Naj mu bo, ker je že tako star« in še zraven »Kaj pa se spušča v politiko!«. 

Pri tem opažam dvoličnost sistema, ki je Pahorja v preteklosti zatiral in ga sedaj sicer »časti kot legendo«, rdečo nit njegove življenjske filozofije pa večkrat samo iz nujnosti prenaša. Za to gre: Pahorja častijo, ker je pač Pahor. Ko pa se živa legenda spušča v ocenjevanje dnevnih (perečih) vprašanj, potem je to motnja v sistemu. Nasprotovanje arbitražnemu sporazumu je bilo v številnih družbenih in kulturnih krogih takrat ocenjeno kot nacionalistični izpad. Ravno tako je bila njegova izjava o Bossmanu največkrat izvzeta iz konteksta in posredovana javnosti kot rasistična psovka. Slovenska javnost je v njegovi izjavi o tem, da bi si Pirančani lahko za župana izbrali avtohtonega občana, ne pa nekoga, ki je prišel od zunaj, problematizirala dejstvo, da se je tržaški pisatelj zagnal proti temnopoltemu županu. Kar pa ni res. Srčika kritike, ki jo je izrekel Pahor, je bila na »prvi strani enačbe«: kako to, da krajevna skupnost ni bila sposobna izbrati za županskega kandidata nekoga, ki je zrasel in od rojstva živel na tem območju – pa naj bo to Slovenec ali Italijan (in to je Pahor posebej poudaril)! To, da je župan postal temnopolti Peter Bossman, je sekundarnega pomena. Pahor bi ravno tako kritiziral morebitno izvolitev kakega drugega priseljenca, ki bi se morda pisal Müller ali Schmidt in bi bil visoke rasti, bele polti in po možnosti še plavolas.

Tukaj je točka preloma, komunikacijski šum oziroma, še najprimerneje – na tej točki lahko razberemo intelektualno nepoštenost prevladujočega kulturnega kroga v matici, ki je pogosto površinski in, če si izposodimo besedišče novinarja Toma Wolfa, nekoliko »radical chic«. Življenjska misel Borisa Pahorja je navsezadnje preprosta: človekov temelj je narodnost. In to je, predvsem v okvirih, ki se večkrat modno predstavljajo za multikulturne, že spet motnja v sistemu. Pahorja častijo, ker je to v zadnjih letih postal neki mainstream, čeprav so njegove poteze in izjave večkrat deležne zamrmranih in na pol izrečenih pripomb. Njegova dejanja pa so vseskozi premočrtna z njegovo življenjsko filozofijo. Že dobro stoletje. In to premočrtnost pri vprašanju narodnosti lahko pri Borisu Pahorju – deklariranem levičarju – razberemo ne samo v nasprotovanju nacifašizmu, temveč tudi v tistih njegovih delih, ki so (poleg intervjuja s Kocbekom) nastala po vojni v najbolj napetih trenutkih odnosa z matico in ki jih javnost malodane ne pozna. Recimo razmišljanja, ki so izšla v zbirki Odisej ob jamboru. Razmišljanja je Pahor najprej posamično objavljal v reviji Zaliv, omenjeno zbirko teh esejev je za tem v knjižni obliki prav tako izdal Zaliv leta 1969. A jih ne bi bilo vredno ponatisniti?

Pahorja danes slovenska javnost časti, ne da bi se pri tem potrudila resnično razumeti njegovo sporočilo – ker raje ploska živečemu mitu, a potem ko je odmerjeni čas potekel, človeku izklopi mikrofon.

Pričevalec brez publike

Govoril sem o površnosti in površinskosti osrednje slovenske kulturne sredine. Nočem tukaj postavljati nasprotja med centrom in periferijo, v smislu, da »centralistični grdi Ljubljani megla zastira pogled proti sonči Primorski« (čeprav bi tudi o tem veljalo kako reči). Ne, rad bi izpostavil drugačno pomanjkljivost. Bolj se mi zdi, da slovenska kulturna javnost – mnenjski voditelji, mediji, literarni kritiki in podeljevalci nagrad – niso dojemljivi za pomemben del slovenskega kulturnega ustvarjanja, ki bi si zaslužilo prostor pod soncem. Najbrž zato, ker ne spada v kontekst vsakokratnih kulturnih modnih muh. Škoda, ki pri tem nastaja, prizadene seveda ustvarjalce. Še večjo škodo pa utrpi zaradi tega slovenski narod, ker nima možnosti spoznati vseh nians kulturne in duhovne veličine svojih ustvarjalcev.

Pahorja so Slovenci nekoliko resneje odkrili pred le nekaj leti. Tukaj pa je še en tržaški pisatelj, ustvarjalec evropskega formata, ki ga »etablirana kulturna srenja« nikoli ni pretirano upoštevala. In to je velika napaka, gre namreč za enega od najprodornejših mislecev v Sloveniji. Govorim o Alojzu Rebuli. Ime je seveda povprečnemu Slovencu znano, teže pa bo že našteti njegova najbolj znana dela. Kljub temu da je Rebula Prešernov nagrajenec, Državljan Evrope, prejemnik Zlatega reda za zasluge. Pa ne gre za nagrade. Gre za prepoznavnost pisatelja. Rebule slovensko bralstvo pravzaprav še ni odkrilo. Niti se ni nihče od prej omenjenih stvariteljev slovenske kulturne krajine posebno potrudil, da bi Rebulo populariziral. In že spet lahko govorimo o »intelektualni nepoštenosti« do pisatelja, a predvsem do širše publike. Slovenci pač nimajo možnosti spoznati vsebin, ki jih Rebula vnaša v slovenski prostor. Pahor je temeljno misel in življenjsko poslanstvo oblikoval okoli pojma »narodne identitete«, Rebula pa je ponotranjil temi krščanstva in antike. Ustvaril je binom, ki ga je v svojem dolgoletnem opusu filozofsko razčlenil tako poglobljeno kot malokdo. Sploh v Sloveniji ne, ker sta bili Rebulovi temi ves povojni čas marginalizirani. Zaradi ideoloških postavk in zato, ker so bile za prejšnji režim nezaželene. In žal se odsotnost poznavanja Rebule in njegovega miselnega sveta še danes v Sloveniji močno pozna. Antični svet Platona oziroma Ajshila in Sofoklesa ter krščanstvo svetega Avguština je Rebula svojemu bralstvu vseskozi ponujal skozi svoje romane. Predvsem gre podčrtati, da je avtor in mislec slovenskim bralcem približal platformo filozofske misli, ki je bila zibelka zahodne civilizacije. 

Zaradi že omenjene površnosti (in nečimrnosti) pa slovenska javnost okoli Rebule še danes ni ustvarila neke »kritične mase«, ki bi tega tržaškega pisatelja pomagala povzdigniti (in popularizirati) na način, kot si ga zasluži (in kot bi si ga slovenski bralci zaslužili). Branje Rebule ni enostavno, je pa zato toliko večja obogatitev, ki se ji Slovenija prevečkrat odpoveduje. Škoda. Škoda na primer, da povprečni bralec denimo ne pozna Nemezianove duhovne rasti iz romana V Sibilinem vetru, v katerih avtor razvija svojo krščansko misel in se prepušča razmišljanju o antiki »s pomočjo« izmišljenih in realnih osebnosti (med njimi nastopa rimski cesar – filozof Mark Avrelij iz 2. stoletja po Kristusu). Rebula je s tega vidika okno v svet, ki ga Slovenci premalo poznamo in (še manj) cenimo. On pa je, glede na poznavanje teme, med boljšimi pričevalci. Žal gre za pričevalca, ki je pretežno brez publike. In ker Slovenci tako prodornim pričevalcem (in svetu, iz katerega izhajajo in iz katerega so se napajali) ne prisluhnemo, smo potem v težavah pri vzpostavljanju odnosa tudi do aktualnih vprašanj, ki jih oni postavljajo, a ki dejansko izhajajo iz davnine časov. Na primer o figuri Antigone.

Kaj torej sedaj?

Rebula in Pahor sta skozi dvajseto stoletje postavljala slovenskemu človeku izhodišča iz drugačnega zornega kota. Bila sta pač vezana na drugačno okolje. Gre za teme, ki so (bile) slovenskemu človeku tuje zaradi (ne)dojemljivosti in (ne)občutljivosti nanje. Zgodovinske in politične okoliščine so pri tem seveda odigrale zelo pomembno vlogo. Gre skratka za razkrivanje novih miselnih svetov, ki jih v splošni slovenski zavesti še danes težko najdemo. Pa bi jih leta 2016 že zdavnaj morali. Zaradi nas samih.