»In … kje si zdaj?«

Mojca Pišek

Ko sem začela svojo novinarsko pot, se mi je zdelo, da kulturniki mislijo zares, ko govorijo o nujnosti globokih družbenih sprememb, ki naj se jim podvržejo vsi podsistemi. Da so edini, ki brezpogojno verjamejo temu, kar pravijo, medtem ko nam vsi ostali podsistemi lažejo, ko nam obljubljajo boljši jutri. A pokazalo se je ravno nasprotno: kultura je polna besed o spremembah in reformah, ker z gostobesednostjo najlaže prikrije manko resnične želje, potrebe in namere.

Vse leto 2017 sem znancem in neznancem ob bežnih srečanjih odgovarjala na eno in isto vprašanje: »In … kje si zdaj?«

»Tu,« sem bila filozofsko dosledna.

Vem, po čem so spraševali. Vprašanje sem ignorirala pretežno zaradi občutka, da težko razložim, zakaj nisem več tam, kjer so me vajeni.

Mnogim verjetno ne bo neznanka, da sem preteklih 10 let preživela na Dnevniku. V kulturni redakciji, kjer sem se po nekaj uvodnih letih ogrevanja dokončno ogrela in specializirala za tematike kulturne politike, kar je vključevalo tako suhoparna poročila kot analitično-problemske in raziskovalne prispevke, v katerih sem, kot sem večkrat slišala, edina med slovenskimi novinarji drezala v akutne in kronične probleme slovenske kulture in od odgovornih zahtevala odgovore in rešitve. Da sem to počela kot neke vrste prvoborka (oziroma kot ena od redkih s kontinuiteto) in da so bralci to opazili, mi ni laskalo toliko, kot mi je laskalo, da sem se lahko prištevala med redke srečneže, ki so našli poklic, ki ga v pretežno znosnih materialnih pogojih opravljajo z veseljem.

Kdo ga ne bi. Zdelo se mi je, da slovenska kultura potrebuje pravo novinarstvo. S tem mislim novinarstvo, ki počne še kaj več kot pedantno beleži izdaje novih knjig, poroča z dolgoveznih tiskovnih konferenc in intervjuva režiserja najnovejše predstave. Režiser v intervjuju sicer ne zamudi priložnosti in se kot dobri vojak pritoži nad slovensko državo, ki zanemarja kulturo, a njegova misel se izgubi med resnejšimi problemi, dokončno pa potone v pozabo z naslednjo izdajo časopisa. Kulturne teme problemskega tipa v slovenskih medijih redko prihajajo v ospredje – prevladujejo nesistemsko priložnostno kritizerstvo (omenjeni primer režiserja), obvezna jok in stok ob kulturnem prazniku ter instrumentalizacija kulturnikov in umetnikov za podajanje mnenj k pomembnejšim političnim in družbenim zadevam.

Jasno, da take kritike nikogar niso ganile, kaj šele karkoli spremenile, saj nobena nikogar ni zares zadevala. Kritične besede so bile večinoma formulirane približno in počez, operirale so s polinformacijami, ocenami namesto fakti in zgrešenimi interpretacijami. Krivile so abstraktne institucije, v najboljšem primeru institucije oziroma funkcionarje, ki so odlično plačani, da kritiko vljudno ignorirajo. Praviloma pa odločevalcev niso poimensko izpostavljale, niso jih lovile za besede in klicale na odgovornost. Polovičarska kritika je kvečjemu opolnomočila piar službe uradov, ki so lahko z enim samim popravkom dejstva demantirale vsako še tako dobro mišljeno kritično poanto.

Prostor za novinarstvo, v kakršnega sem verjela takrat in v kakršnega še verjamem, je bil na široko odprt. Pljunila sem v roke in se lotila zanemarjene obrti. Začela sem analizirati sistemske razloge za probleme v kulturi, preverjala sem številke in dejstva, ukvarjala sem se z arogantno brezbrižnostjo uradništva, preverjala sem naveze in zavezništva v kulturi, kritizirala samoumevnosti, izpostavljala nepravilnosti in nato še enkrat, dvakrat, večkrat, če je bilo treba, preučevala sem predloge sprememb in ugotavljala posledice političnih odločitev. Opozarjala sem na navidez nedolžen obraz sistema, za katerim se vedno znova skrivajo krivci z obrazi, če le dovolj dolgo in pozorno gledaš.

Pri tem so me širokih rok sprejeli predvsem kulturniki. Večini se je zdelo nujno potrebno, da nekdo piše o pravih problemih in s pravih zornih kotov. Skoraj vsi so vedno radi sodelovali tako, da so priskrbeli svoje uvide, podatke in mnenja. Zadržani so bili kvečjemu tisti, ki so se sami znašli v navzkrižnem ognju dejstev, ki niso govorila v njihov prid. Ugotovila pa sem že zelo hitro, da mnogi na novinarstvo, ki ni zgolj poročanje in kurtoazno intervjuvanje, že spočetka gledajo zadržano, četudi svojo zadržanost dejansko ovijajo v podporo in celo laskanje. (Kako nemočni smo pred laskanjem! Če se znajdemo iz oči v oči z nekom, ki je na moč prijazen, olikan in udvorljiv, si zelo težko stalno dopovedujemo, da nič od tega, kar pripoveduje, ni resnično, da nič ne misli iskreno. Milan Kundera) A da se pod površjem ustrežljivosti bojijo, da ne bi povedala preveč. Ali premalo. Da ne bi povedala pravih stvari. Da bi povedala neprave. Da ne bi povedala, kdo, kdaj, kje, zakaj. Da ne bi odgrnila tančice velikih besed z živega telesa Kulture, narodovega največjega bogastva, na katerem so se zaredile vse vrste obolenj, klic in parazitov. Da ne bi povedala tistega, o čemer vsi tako ali tako ves čas govorimo in o čemer čivkajo že ptički. Pogosto sem slišala svarila, da številke niso in ne morejo biti merilo pravega pomena kulture, da lahko preveč resnice kulturi škodi, da je treba odločevalcem servirati le tiste podatke, ki jim natikajo plašnice čez oči in jih ne morejo zlorabiti v politično-ideoloških bojih ali varčevalni vnemi.

Razumela sem njihov malenkostni strah, skepticizem, cinizem. Po nekaj letih sem namreč diagnosticirala osrednji problem slovenske kulture: strah pred spremembami. Kulturniki vsem govorancam o nujnosti radikalnih sprememb navkljub ne želijo nobenih sprememb. Edina sprememba, ki bi jo podpisali enoglasno, je več sredstev za kulturo. A le če se razume, da dobijo več sredstev prav oni.

Razumela sem. Morda je bil problem ravno ta, da sem jih razumela.

In tako sem se nekega jutra po skoraj desetih letih pisanja o problemih kulturnikov in kulturni politiki zbudila in ugotovila, da je moje delo nesmiselno. Izmojstrila sem se v ponavljanju enega in istega. Analize so si počasi postajale vse bolj podobne in zaključek vseh je bil: potrebne so temeljite sistemske spremembe. Sogovorniki so govorili predvidljive stvari in zveneli kot vsi sogovorniki pred njimi. Moje misli so se medtem jasnile in ostrile, naučila sem se iste stvari vsakič povedati drugače z vedno bolj izbranimi, polikanimi besedami, moje delo se je spreminjalo v vajo v slogu, retorično obvladovanje dejstev. A številke so govorile v prazno. Fakti so ostajali nemi. Črnilo se je razlivalo zaradi lepšega.

Nisem več verjela v to, kar pišem. Predvsem pa mi je postalo vseeno. Iz mandata v mandat sem spremljala eno in isto zgodbo, ki se je ponavljala z drobnimi variacijami: skupina bolj ali (večinoma) manj vizionarskih reformatorjev je pripravila reformni predlog, kulturniki pa so ga nato sistematično raztrgali in onemogočili. Ni bilo namreč reforme, vredne tega imena, ki ne bi vključevala tudi enega sila neprijetnega detajla. Če hočeš neki sistem radikalno preobraziti, ga je treba najprej degradirati ter pri tem tvegati žrtve. Za kulturnike, tudi za tiste, ki se jim rekonstrukcije sistema praviloma ne bi bilo treba bati, je najmanjša možnost poslabšanja razmer slabša od vztrajanja pri edinem poznanem, za silo varnem. Za slovenske kulturnike se vsaka reforma začne in konča z več denarja. Več denarja za vse. Če pa že ne za vse, vsaj za njih. Več, več, več. Nikakor manj. Denarja, ki kar od nekje pade in oni končno dahnejo: reforma!

Vsi od ministra prek uradnikov in funkcionarjev pa do nevladnikov, zaposlenih birokratov in umetnikov v javnih zavodih ter vse do zadnjega samozaposlenega v kulturi o potrebi po spremembah govorijo zato, da bi prikrili, da so na okope pripravljeni oditi edino za lastne položaje. Diskurz potrebe po resnih spremembah je zgolj razvojna faza slovenske kulturniške folklore stokanja, samopomilovanja in grajanja mačehovske oblasti. Folklore, ki so jo zlorabili najbolje preskrbljeni kulturniki, da se kdo ne bi lotil premeščanja sredstev od njih k drugim. Javnost se je utrudila slavnostnih jadikovanj posameznikov na pozicijah moči, ki hlinijo nemoč, zato je bilo treba govorico joka in stoka spraviti na novo raven z navidezno pripravljenostjo na spremembe, ki jih, zlomka, spet zatirajo oblastniki brez vizije.

Že par tednov s kotičkom očesa vsake toliko ujamem, da se želijo kulturniki na vsak način znebiti aktualnega ministra, ki da v mandatu menda ni naredil ničesar. Kot da je ime problema res Tone Peršak. Spomnim se časov, ko so bili ime problema Vasko, Majda, Žiga, Uroš, Julijana. Pa seveda Janez, Boris, Alenka in Miro.

Razumljivo, konec leta je lep kos producentov izvisel na najpomembnejšem razpisu, kritična masa nezadovoljnih se veča. Kulturniki stopnjujejo pritisk, na državno proslavo so menda prišli oblečeni v črno in rdeče, nekatere institucije so izobesile črne zastave, z odra se je spet slišalo dobro staro dolgočasno pravičništvo. Nekdo je že neštetič omenil Cankarja. Pred kulturnim hramom je spet nekdo razvil svoj manifest.

Taki kulturniki pač so. Vedno nekaj naklepajo in se puntajo: enkrat zažgejo kontrabas, drugič so zastavonoše protestov, pesti vihtijo kot za šalo, nekomu na seji prileti stol v glavo, listi frčijo, aktovke treskajo po mizah. Politike pozivajo k človečnosti in kulturnosti, z vso silo napadajo abstraktne koncepte, najraje kapitalizem in neoliberalizem, pišejo besna pisma in na televiziji poglabljajo sume vseh tistih, ki kulturi že tako ne zaupajo. Skorajda cvetijo in od javnih polemik se zrak kar elektri, ko morajo pred konservativci braniti svobodo ustvarjanja. Ko umetnici napadejo zaradi skrunjenja tega in onega, strnejo svoje vrste, ni jih malo, ki govorijo o zlih slutnjah in tesnobi, ki ju čutijo v tem negotovem času, a globoko v sebi čutijo olajšanje. Končno je za vse tegobe slovenske kulture spet kriv nekdo drug, razlogov jim več ni treba iskati znotraj svojih krogov.

In šov gre naprej. Saj sploh ni dolgočasen. Tudi meni je bilo na začetku vznemirljivo.

Skozi prehodno obdobje apatičnega vztrajanja pri delu, ki se mi je iz dneva v dan bolj kazalo kot potrata energije, sem prišla do sklepa, da izstopim. Olajšanje je bilo neznansko in še traja. Sklenila sem, da bom vedno tu za umetnost, kot je ona vedno tu zame. Kar se tiče pa kulture … kultura me najde v naslanjaču s knjigo v roki. Res pa je, da ji najverjetneje ne bom dvignila telefona.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.