Benečija, ki umira. Benečija, ki upa

Antonio Banchig

Ko v osrednji ali vzhodni Sloveniji poveš, da si Benečan, imaš občutek, da sogovornik pomisli na nek eksotičen otok, izgubljen v nekem arhaičnem narečju, ki ga pogumno branijo le nekateri Čedermaci. Benečija, Beneška Slovenija, Slavia, Slavia veneta, Slavia friulana ali celo Slavia italiana je namreč posebna in neenotna skupnost, o čemer priča že to, da ima celo vrsto imen; še danes čuti posledice še ne povsem rešenega konflikta med filoitalijani in filoslovenci. Benečija namreč še danes išče svojo identiteto v kategorijah prejšnjega stoletja, medtem ko zahodna globalizacija standardizira vse, kar je drugačnega. Znanje angleščine postaja nujno potrebno za vse nas in jeziki se s težavo branijo pred poangleženjem. Trg določa in stalno spreminja človeške potrebe. Ekonomska propaganda ni bila nikoli tako učinkovita kot danes, ko ji uspe kolonizirati našo vsesplošno predstavo. Tržna logika pogojuje prav vse, zaradi česar se širijo iluzije in se veča razkorak med določili demokratičnih ustav in vsakodnevno realnostjo zahodnega človeka, ki je prisiljen v to, da prostovoljno sprejme dejstvo, da je njegovo življenje odvisno od potrebe po takojšnjem dobičku. V tem kontekstu Benečija močno tvega, da postane samo folkora, da bo tisočletna slovenska kultura le žalostna gledališka predstava, neke vrste deformirano ogledalo naše identitete. Še zlasti, če se bo politična debata s starimi kategorijami nacionalističnega sovraštva, ki še danes zaznamuje beneško družbo, nadaljevala tudi v naslednjih letih. 

Če analiziram demografsko in ekonomsko stanje, postaja še bolj razvidno, da to območje počasi umira. To je močna beseda, a podatki o brezkončnem demografskem padcu, predvsem povprečna starost prebivalstva, in o gospodarskem razvoju ne puščajo dvoma. A slika ni nikoli samo črna. Nadiške in Terske doline (Benečija – skupno malo več kot 6.500 prebivalcev) in Rezija (1.000 prebivalcev) gredo danes verjetno skozi fazo, za preživetje skupnosti odločilno – tako imenovano modernizacijo, torej industrijski razvoj in moderno državo z obveznim šolanjem, je v teh krajih uvedla Italija. Zaradi vpliva kraljevine Italije, fašizma in današnje republike je sodobna zgodovina tega prostora drugačna od tiste Slovencev na Tržaškem in Goriškem. Benečija in Rezija sta namreč ostali ob robu. A kar je bilo doslej šibkost, lahko danes postane priložnost. 

Na sodobnem trgu ves čas raste povpraševanje po zelenem turizmu, lokalnih in zdravih kmečkih izdelkih in tudi zanimanje za nestandardizirano kulturo. Sreča, ki jo ima to območje danes, je prav, da ima še vedno ostanke kulturne krajine, kar bi lahko izkoristilo za preživetje in za pameten gospodarski razvoj. Le poglejmo primer bližnjega Zgornjega Posočja, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživelo prav tako vrsto razvoja. Institucionalni okvir bi lahko, kot kaže, pri tem pomagal: evropski projekti s Slovenijo in zaščitni zakon za Slovence v Italiji je leta 2001 – končno – priznal jezikovne pravice Benečanom in Rezijanom, z njim je šola v Špetru (največja občina Nadiških dolin) postala dvojezična. 

Šola spada med vedno bolj redke primere inštitucije, ki je nastala »od spodaj«. Ko je majhna pest ljudi v nasprotju s prevladujočim javnim mnenjem leta 1984 ustanovila prvi razred dvojezičnega vrtca, nihče, niti pobudniki sami, ni pričakoval, da bo ta šola imela tako velik uspeh. Danes obiskuje dvojezično izobraževanje (vrtec in osnovno šolo) 286 otrok, število vpisov pa raste iz leta v leto. Minilo je 32 let od njegove ustanovitve in okoli Benečije se je spremenil svet. Padel je berlinski zid in Slovenija je postala neodvisna. Čeprav zidovi v glavah ljudi padajo bolj počasi kot tisti iz cementa in dvojezični šoli nekateri še danes javno nasprotujejo, imamo v Benečiji prvo (v vsej dolgi zgodovini Benečije) odraslo generacijo, ki je  imela možnost, da se uči tudi slovenščino. Mogoče do tega prihaja pozno, na primer zato, ker je bilo pred ustanovitvijo šole narečje tu bolj živo in poznano. Vendar upam, da še ni prepozno. Ne samo zato, ker so bivši učenci dvojezične šole – žal ne vsi – v bistvu edini, ki še poznajo slovensko beneško narečje in tudi standardni jezik, ampak tudi zato, ker je šola dvignila nivo samozavesti, kar je v tej dobi gotovo velika prednost. Raste število mladih, ki se vpisujejo na univerzo v Ljubljani. Zanimanje za dvojezični šolski model raste tudi izven Nadiških dolin, kar dokazuje število mešanih ali furlanskih in italijanskih družin, ki vpisujejo otroke v špetrsko šolo, ali tudi naprezanje za ustanovitev podobne šole v Terskih dolinah. 

Ta prva generacija dvojezične šole je že danes tista, ki bo morala izpeljati pameten in pomemben proces kulturnega ter gospodarskega razvoja, o katerem sem pisal prej, in je tudi edina, ki po mojem sploh ima to možnost. Bolj kot na ekonomskem področju je uspeh viden v kulturi. V Benečiji ima v večji meri kot drugod najbolj pomembno povezovalno vlogo tudi z drugimi Slovenci glasba. Kar zadeva likovno umetnost, literaturo, revije in časopise, Benečija kljub nekaterim izjemam plava v italijanskem morju. Ko torej opazimo, da je prav na glasbenem področju prva generacija dvojezične šole dokazala svojo živahnost, lahko gledamo v prihodnost bolj optimistično. Pred nami, to bo drugi vikend novembra, je glasbeni festival Senjam Beneške pesmi, ki ga organizira društvo Rečan – Aldo Klodič. Prireditev, ki se je rodila leta 1971, in ki bo kot vedno v občini Grmek, je v zadnjih izvedbah že dokazala, da je generacija dvojezične živa in narodno zavedna. Bendi mladih so oblikovali beneško narečje v sodobnih ritmih. Ni šlo za narodno zabavno glasbo ali turbo folk; mladi beneški glasbeniki so prevedli narečje v rap, funk, hard rock in elektronsko glasbo. Brez pretiravanja lahko povem, da so izvirne beneške pesmi bolj kvalitetne od tistih, ki jih slišimo v današnjih resničnostnih šovih talentov. 

Druga prireditev, ki prav tako dokazuje željo mladih Benečanov, da bi svojo kulturo privedli v bodočnost, je koncert Liwkstock. Julija letos so mladi z obeh strani meje med Benečijo in Zgornjim Posočjem že četrtič organizirali koncert mladih bendov v vasici Livek, ki stoji samo nekaj metrov od krajev, kjer je še pred tridesetimi leti potekala železna zavesa. Toda Livek je bil nekoč, pred modernizacijo oziroma pred prvim Napoleonovim pohodom v Italijo, zadnja ali prva (odvisno od zornega kota) beneška vas. Spadal je namreč pod Beneško republiko, kjer je skupaj z Nadiškimi dolinami užival visok nivo upravne in politične avtonomije. Prireditev, ki jo danes prav tu organizira čezmejno ali, kot ga imenujejo sami člani – brezmejno društvo, postaja simbolično pomembna za to območje. Vse se dogaja v slovenščini ali v narečju, ki je isto na Liwku in v Nadiških dolinah. Sklicuje se na obdobje, ko ni bilo nacionalizma, ki je še danes prvi vzrok trpljenja v Benečiji. In to v brezmejnem kontekstu. 

Ko torej slišim o zaprtih mejah po vsej Evropi, sem v skrbeh tudi za prihodnost naše zemlje. Ko slišim stari veter nacionalizma, ki piha po vseh državah, me je strah še bolj kot zaradi demografskega padca v Benečiji. Ker to območje dobro ve, kam vse to pelje. Nikakor ne do rešitve pred standardizacijo, kot nekateri mislijo, ker do tega ne bo prišlo brez zavesti o svoji identiteti.

O avtorju. Antonio Banchig, rojen v Čedadu leta 1983, je bil med prvimi učenci dvojezične osnovne šole v Špetru. Po maturi na klasičnem liceju je študiral na fakulteti za politične vede v Trstu. Študij je zaključil leta 2009 z diplomsko nalogo Jezikovne identitete v Benečiji. Leta 2010 je začel sodelovati s tednikom Novi Matajur. Leta 2013 je opravil državni izpit za profesionalne … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

  • Mama, kaj je meja?

    Primož Sturman

    Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede.

  • Moji rojstni mesti

    Poljanka Dolhar

    Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih mestih. Eno se imenuje Trst in je moje rojstno mesto. Drugo se imenuje Trieste in je prav tako moje rojstno … →