Banalizacija teksta, branja in konteksta

(izraženo v predsodkih in odstotkih)

Primož Čučnik

Najprej sem dolžan opravičilo, kajti v letošnjem letu mi ne bo uspelo napisati petih besedil na temo tridesetletnice samostojnega izhajanja revije Literatura ali ob njej, kot sem spomladi obljubil spletu, saj sem se z zadnjim tekstom, ki je govoril o pomembni temi posthumnega življenja, popolnoma izčrpal in dobil občutek, da sem že vse povedal in da bi z naslednjim podobnim poskusom zašel v banalizacijo teksta, branja in konteksta; da bi skratka nekaj jamral in jecljal, se pritoževal in številčil, na koncu pa bi se izkazalo, da razen tega nisem nič naredil. Napisal bom samo še tretje premišljevanje kot nekaj tretjega, potem pa bo za letos itak vsega konec, prevrnili se bomo v novo leto in spet od začetka. Vem, odkril ne bom nič novega. Samo malo se bom sprehodil. Ne razumite me narobe. Rad imam stripe. Seveda se bom ponavljal.

Mislim, da sem se hkrati dolžan vprašati, skupaj s sabo pa morda tudi tiste, ki se vam to ne zdi nič posebnega in vam uspe svoja mnenja p(r)odajati tako rekoč na dnevni ravni, kako lahko zares tako na veliko perpetuiramo to banalnost vsakdanjosti in ali nam pri tem zares ne gre na bruhanje? Meni se je namreč neki splošni osebni občutek – tudi po letošnjem, za nas po vseh kazalcih uspešnem sejmu (stal sem na stojnici Literature in Šerpe) – zataknil nekje globoko v grlu. Tako da ne morem pogoltniti niti datlja niti sline, čeprav sem zadovoljen. Zakaj moramo prav vsa literarna dela doživljati kot kruh in igro in ali je to samo zato, ker brez kruha in iger za nas ne bo več kruha? Pri čemer sploh ni prepovedano, da je tudi resno v sebi humorno, se pravi neresno. To je celo zaželeno, ampak do te vsebine ponavadi ne pridemo, tako težko se je prebiti skozi džunglo hitrejših, množičnejših in boljših promocijskih strategij. Ali nimate tudi vi občutka, da nas organizatorji sejma iz leta v leto bolj obirajo in samo čakate na to, da nam bodo v kulturnem hramu zaračunali še vodo iz pipe na stranišču? Podobno uspešno nas ignorirajo mediji in njihove kulturne redakcije, ki se na naše dopise praviloma sploh ne odzivajo več. Z nekaj izjemami, ki se včasih potrudijo odgovoriti tudi igralcem mini golfa. Ljubi Bog, daj jim dolgo življenje in še daljše zanimanje za manj stvarno in malo zahtevnejše črkopisje, ki se vsaj trudi dajati vtis, da je dobro izmišljeno. 

Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom, a kljub temu štejemo za statistiko. Po drugi pa ne jamramo in ne težimo dovoj (beri: toliko, kot bi morali), samo sami sebe redno utrujamo, kar pomeni, da smo na znotraj nezadovoljni, na zunaj pa delujemo nezainteresirano. In tako že spet podpiramo status quo, Zeitgeist, poganjamo korporativno kolesje, poklanjamo mainstream. Na obeh koncih izločeni iz kulturnobojevniškega pogona, tako da z nami ne more potegniti ne tisti, ki vleče proti glavnemu toku, ne tisti, ki prisega na alternativo. Ko moj heroj Vitold vpije: BOLJ JE PAMETNO, BOLJ JE NEUMNO, jaz tudi vreščim: BOLJ JE IZMIŠLJENO, BOLJ JE RESNIČNO. Ampak, ali me sploh kdo sliši? Bratje in sestre v podobni misli in stališču, pridružite se mi na moji poti. Bolje izmišljeno je resnično.

Če povzamem: Dobro, pristajam na igro, z banalizacijo pojdimo čisto do konca, vsi v en glas tulimo o istih avtorjih in kulturnih kapitalistih, (avto)biografijah in škandalih, ki jih podkrepimo s številkami in v odstotkih, ampak pri tem od sebe zahtevajmo vsaj nežnost humorja in izbirne ignorance. Naj nam pomaga neposredni govor. Mojster samopromocije je bil že ameriški bard Walt, oni tiskar in časnikar, in naš Ivan z Vrhnike ni bil prvi, ki mu je znal slediti. Ruski budist Viktor mi je na frankfurtskem knjižnem sejmu pred osemnajstimi leti gladko pokazal sredinec. Pri nas ga je mogoče v prenesenem pomenu kdaj uspelo dvigniti samo Milanu. Viktor je tako izrazil, da ne prenaša sejmov in promocije. Kako bi mu lahko zameril? Nasprotno, pozdravljam gesto in prepričan sem, da jo je treba več uporabljati. Če bomo, gnani z vrtinci agresivne reklame in biznisa, iz programov izključili vse mehke knjige in vse nedonosne revije in poezije, ali bomo potem brali samo še biografije, priročnike, hajp kriminalke, vodnike in vodnike po kuhinji, pa bloge ali fejsbuke, podaljšane v slikanice, ker slikice so popularne že od cerkvenih poslikav? Ali bojo črke sploh še lahko kdaj tako postavljene druga ob drugo, da jih bomo izkusili kot končno sporočilo? Ali se bo vse še naprej dogajalo ob instantnem politizerstvu, kritizerstvu, angažmajstvu, hvalisavstvu jaza in slavilstvu sebstva, precejeno skozi hladno banalizacijo v večnem kulturnem »ogledalcu« za lepe meščane (pardon, hotel sem reči leve, ne lepe), ki potrebujejo kako klofutico po svojih desnih slovenceljskih ličkih zaradi foušije? Zdajle Vam res ne znam ponuditi nič drugega od vprašanj. (Lahko bi si jih izmišljeval do novega leta! Tudi sam sem se ujel v past, ki jo opisujem.)

Zato naj Vas raje iskreno povabim, da vse to čim bolje ignoriramo. In ostanemo mirni. To je moj konstruktivni preboj. Pa hvala, če ste prebrali do konca, literarna družba. Moja mnenja ne izražajo mnenj uredništva. Se vidimo po novem letu. Mogoče pa tudi v posthumnem svetu.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

    Gregor Podlogar

    Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

  • O posmrtnem življenju

    Primož Čučnik

    O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Izdelava: Pika vejica