Annus horribilis 2016 je mimo, toda zakaj bi bilo leto 2017 kaj boljše?

Agata Tomažič

Nisem bila med tistimi, ki bi jih kaj posebej ganila jadikovanja o annus horribilis 2016, letu, ki da je vzelo nekaj največjih estradnih umetnikov, zato je najbolje, da se čimprej konča. Ne gre za brezčutnost ali vzvišenost, zgolj zdravorazumski pogled: ljudje se rojevajo in umirajo in mrtvaškemu plesu se pridruži tisti, ki ga dama s koso pokliče, ne glede na njegov stan ali slavo.

Leta, ki minevajo, že dolgo niso takšna, da bi se na njihove ključne dogodke lahko s ponosom ali vznesenostjo ozirali – tako kot tudi od tistih, ki jim na starega leta dan opolnoči optimistično nazdravljamo, ne gre pričakovati, da nam bodo vrnila brezskrben nasmešek na obraz. Za pripadnike generacije, ki smo v odraslost začeli vstopati ob melodiji Wind of Change in smo se nekako privadili konstantnemu dotoku dobrih novic, pa najsi so bile o padcih nedemokratičnih režimov po vzhodni Evropi, o osamosvojitvi in postopnem ekonomskem dvigovanju Slovenije, o pridružitvi veliki srečni evropski družini, o uvedbi skupne valute in naraščajoči blaginji (ki sta nam z roko v roki vsakoletno izbiranje potovalnih ciljev naredili za skoraj nemogočo nalogo) je vse, kar se dogaja zdaj, ena sama velika žalost in malodušje …

Mehurček blagostanja, v katerem smo živeli v Evropi, je počil s svetovnim ekonomskim zlomom leta 2008. Nekako takrat je pošla tudi zaloga dobrih novic. Tudi leto, ki smo mu pravkar pomahali v pozdrav, nas v tem pogledu ni razvajalo. Sredozemsko morje je velika grobnica, Sirija čaka, da si velesile razkosajo, kar je od nje ostalo, podnebne spremembe postajajo čedalje bolj otipljive in kažejo zobe, bakterije, ki smo jih skorajda že odpisali kot povzročitelje nalezljivih in smrtonosnih bolezni, pa razvijajo odpornost na antibiotike … Pošli sta tudi pamet (za predsednika v državi, ki se ponosno imenuje za deželo svobodnih in drznih, je bil izvoljen človek, čigar besedni zaklad ne presega osnovnošolčevega besedišča – če vse ostale pomanjkljivosti galantno izpustimo) in sočutje (begunska tragedija je le še TV-program, ob katerem nejevoljno preklopimo na drug kanal). Kopni srednji sloj, iz katerega vrst so vsaj zadnjih dvesto let vznikali družbeno angažirani umetniki in avantgardni intelektualci; sprememb davčne zakonodaje, ki bi odpravila brezsramno bogatenje korporacij in razhraljala davčni vijak, ki privija slehernike, ni na vidiku. Pridobitve delavskih uporov s konca 19. stoletja in začetka prejšnjega stoletja, plačani dopust in socialno varstvo so za vse številčnejšo vojsko prekarcev nekaj nepredstavljivega. Na pretek je le sovraštva in nestrpnosti, ki se množita na obeh straneh, natanko tako, kot je predvideno: po vsakem terorističnem napadu, ki je dejanje skrajnih posameznikov in ne izraz kolektivne volje pripadnikov neke vere, se med tistimi, proti katerim je bil naperjen napad, nakotijo novi in novi, ki oznanjajo svojo vero: brezpogojen gnev in nično toleranco do drugačnih.

Proti istanbulski diskoteki Reina sem se, odkar sem leta 2002 prvič slišala zanjo, zazirala s strahospoštovanjem. Svetleča se stavba pod mostom, ki je povezoval bosporska bregova, se mi je zdela poosebljenje vse tiste eksotike, ki jo zahodnjak pripisuje Jutrovemu – le da v sodobnejši obdelavi, se pravi kot zbirališče zlate mladine otomanskega cesarstva tretjega tisočletja. V Istanbulu morate obvezno plesat v Reino, nam je svetoval prodajalec preprog v Kapadokiji, koder sem blodila med prvim dopustom v svoji prvi službi, daljnega leta 2002. Naša popotniška druščina se v domnevni hram razkošja in razuzdanosti takrat ni podala, upam si celo domnevati, da si ne bi utrli poti mimo vratarjev, ki so bojda v maniri najpedantnejših modnih policistov skrbeli, da so bili vsi obiskovalci brezhibno urejeni. Dvomim, da je mimo teh neizprosnih cerberov že prišel kdaj kdo v vojaških hlačah in razvlečenih majici.

Ko sem, s kozarcem šampanjca v roki in v ožjem prijateljskem krogu v prvih urah novega leta izvedela za napad v Reini, mi obešenjaški smisel za humor ni dal, da ne bi pomislila, ali je po plešočih mogoče streljal kdo, ki mu večkrat zapored ni uspelo preiti stroge modne kontrole, pa se je iz razočaranja oprijel skrajnega islama in se vrnil stresati zatrto togoto na kraj nesrečnega imena. Ko se je dan že dodobra naredil, se je število žrtev namnožilo in obešenjaštvo se je moralo umakniti pieteti do žrtev. Klavrn začetek leta ni navdajal z upanjem … Toda le zakaj bi bilo leto 2017 bistveno drugačno samo zato, ker je za eno številko večje?

Ljudje s(m)o vse bolj krvoločni, dejstvo, da odrašča generacija, ki se ji zdi, da vojno dobro pozna, ker jo iz dneva v dan preigrava v računalniških igricah, prav tako ni najbolj spodbudno. Skrb zbujajoče je že to, da je bilo letos v neverjetno veliko novoletnih voščilih omenjena beseda »mir« – stanje, ki smo ga do nedavnega doživljali kot nekaj samoumevnega. Mirno življenje v varnem okolju, brez strahu pred lakoto, mrazom in begom smo sprejeli za pravico, ki nam je nihče več ne more odvzeti – pa ni tako preprosto. Vse, ki si ne dajo dopovedati, da je bila tudi Sirija, preden jo je izničilo divjanje vojaških in paravojaških, v bistvu čisto kriminalnih enot, dokaj prijetna in urejena država, velja opomniti, da je bila tudi slovenska zemlja pred nekaj desetletji prizorišče krvavega obračunavanja, v katerem so se ljudje znašli proti svoji volji.

Nikoli ne bom pozabila svoje babice, venomer urejene in neustrašne gospe železne volje, kako je med alarmom za letalski napad v desetdnevni vojni objemala kolena v zasilnem blokovskem zaklonišču in prižeta ob zid, v že kar častitljivih letih, obupano mrmrala nekaj takega kot »To je že moja tretja vojna …« Rodila se je na vrhuncu prve svetovne, na pragu druge bi se morala po vseh pravilih ukvarjati z nakupovanjem oblačil za dojenčka in izbiranjem pohištva za novo stanovanje, pa se je vse sprevrglo v moro, v kateri so morali bežati, moža so ji deportirali v taborišče in kmalu po koncu vojne je umrl, ona pa je nekako previharila vse spremembe, ki so sledile … In o vsem, kar se ji je zgodilo, je pripovedovala vnukinji, ki se ji danes, ko babice žal ni več med živimi, niti ne zdijo več tako smešne vse njene prikupno prismuknjene navadeod pranja in sušenja plastičnih vrečk do nakupovanja barv za lase na zalogo, za več let vnaprej. Obdobja pomanjkanja so jo izučila, da je treba z dobrinami ravnati skrbno in da se nikoli ni pametno predati brezskrbnosti, da bo vedno vsega dovolj. Predvsem pa je v meni s svojimi pripovedmi zasejala opreznost in dvom, da karkoli lahko večno traja.

Samoumevno sprejemanje nekega stanja ima to neprijetno lastnost, da se določene danosti zaveš šele, ko je ni več. Poleg miru in varnosti izginjajo še socialna država, solidarnost, znanje … In zavest, da lahko posameznik kaj spremeni. Toda za začetek bi morda vendarle pomagalo, da bi uzavestili, kaj imamo in kako se moramo vsi truditi, da tega ne izgubimo. Krajši razmislek pred odločanjem, poskušanje vživeti se v drugega, ki ga je tako zlahka obsojati, vse to bi morebiti malce spremenilo splošno družbeno klimo, v kateri se zdaj zdi, da lahko že ena iskra, že trapast grafit izzove bevskanje in renčanje, ki bi se utegnilo razviti v kaj mnogo bolj zoprnega.

Ne, leto 2017 res ne obeta ničesar dobrega. Vsega slabega je toliko, da je naravnost neverjetno, kako lahko ljudje objokujejo samo smrti nekaj vidnejših popkulturnih izvajalcev – z vsem spoštovanjem do njihovih stvaritev in pečata, ki so ga s svojim ustvarjanjem vtisnili nekemu obdobju. Če bi parafrazirali že rahlo obrabljeni rek starih Rimljanov: neverjetnega začudenja je vredno, kako da ljudstva ne vznemiri, da so njim namenjene rezine kruha vse tanjše, temveč raje točijo solze nad manjkajočimi glasovi v zboru estradnih umetnikov. In pri tem ne gre za cinizem ali črnogledost, zgolj zdravorazumski pogled … Pa srečno – navsezadnje je začetek januarja po decembrski vznesenosti in prekipevanju radosti že tradicionalno čas za treznjenje in prizemljitev!

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Dozorevanje nekega pisatelja ali »pisanje vsakomur odsvetujem«

    Tina Podržaj

    Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj in prevajalec, v pogovoru s Tino Podržaj o literaturi kot termometru družbene strpnosti.

  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.