Vojaški rok

Nina Medved

Litva je uvedla obvezno služenje vojaškega roka.
Zdaj mladi Litvanci med 18. in 25. letom
proti svoji volji odhajajo v vojsko, trdo
trenirajo svoja mlada telesa,
da bi ta še sredi noči znala v popolnem
avtomatičnem gibanju sestaviti
puško Kalašnikov ali kar se pač
uporablja v te namene.

Mene se to pravzaprav ne tiče.
Jaz sem Slovenka in mene živ bog
ne bi uspešno spravil skozi uvajanje,
sploh pa imamo v naši državi druge težave,
krizo, davke, arbitražne sporazume,
pri nas se nihče ne sprašuje, kaj bo,
ko bo nekdo rekel basta, zdaj pa ratata
in bodo sirene zavijale po mestih.

Svojih otrok ne bomo mogli skriti v
prenakopičene bunkerje,
tolažili se bomo, da nas nihče noče,
da smo nevtralni kakor Švica,
jadikovali, kako smo bili prijatelji
z vsemi mafijami in hkrati z nobeno,
ki so se vsa ta leta varno sestajale pri nas
in puščale bogate napitnine.

Ko bo udarilo, ne bomo vedeli, od
kod je prišlo. Zdaj smo napredovali,
ne bíjemo se več mož na moža.
Vojna letala, upravljana na daljavo,
bodo preletavala naše nebo kot lastovice,
njihove bombe bodo padale iz oblakov,
druge lezle iz kanalizacijskih odtokov.
Strašno bo, strašno.

In ko bodo učitelji poučevali to vojno,
se bodo naši otroci spraševali,
kako nismo vedeli, kaj bo.
In mi ne bomo imeli opravičila zanje.
Mi bomo pisali pesmi, kot jih pišemo zdaj
in upali, da se nam posreči konec.
Vsak pesnik ve, da je tega najteže
poiskati.

O avtorju. Nina Medved, zaobljubljena negi besede in svetlobe. Zrasla iz študija primerjalne književnosti in francoščine. Kot zmagovalki festivala mlade literature Urška (2019) ji je pri JSKD izšel pesniški prvenec Drseči svet. Njena poezija domuje tudi v literarnih revijah, živih nastopih in nekaterih drugih jezikih: nemškem, grškem, angleškem, francoskem … Soustvarja literarne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica