Vojaški rok

Litva je uvedla obvezno služenje vojaškega roka.
Zdaj mladi Litvanci med 18. in 25. letom
proti svoji volji odhajajo v vojsko, trdo
trenirajo svoja mlada telesa,
da bi ta še sredi noči znala v popolnem
avtomatičnem gibanju sestaviti
puško Kalašnikov ali kar se pač
uporablja v te namene.

Mene se to pravzaprav ne tiče.
Jaz sem Slovenka in mene živ bog
ne bi uspešno spravil skozi uvajanje,
sploh pa imamo v naši državi druge težave,
krizo, davke, arbitražne sporazume,
pri nas se nihče ne sprašuje, kaj bo,
ko bo nekdo rekel basta, zdaj pa ratata
in bodo sirene zavijale po mestih.

Svojih otrok ne bomo mogli skriti v
prenakopičene bunkerje,
tolažili se bomo, da nas nihče noče,
da smo nevtralni kakor Švica,
jadikovali, kako smo bili prijatelji
z vsemi mafijami in hkrati z nobeno,
ki so se vsa ta leta varno sestajale pri nas
in puščale bogate napitnine.

Ko bo udarilo, ne bomo vedeli, od
kod je prišlo. Zdaj smo napredovali,
ne bíjemo se več mož na moža.
Vojna letala, upravljana na daljavo,
bodo preletavala naše nebo kot lastovice,
njihove bombe bodo padale iz oblakov,
druge lezle iz kanalizacijskih odtokov.
Strašno bo, strašno.

In ko bodo učitelji poučevali to vojno,
se bodo naši otroci spraševali,
kako nismo vedeli, kaj bo.
In mi ne bomo imeli opravičila zanje.
Mi bomo pisali pesmi, kot jih pišemo zdaj
in upali, da se nam posreči konec.
Vsak pesnik ve, da je tega najteže
poiskati.