telefonski priključek še ni zaseden. ceder ni več

če oponašam škrtajoče suhe zvoke in sebe branim,
da nezasedenost priključka ne zmore zanikati proslav,
predstav, imena, golih plaščev na ramenih,
in da je vse to le njen za lase privlečeni način štosigre,
samo da nisem mogel vedeti, da lahko kobra piči zajca,
še preden ta naznani zajčji trop,
se mi boste najverjetneje smejali.
to je navsezadnje pesem, ki jo pojem z melanholičnim
glasom, obarvanim z aromo črnih vrtnic,
ki se boči iz nejevere, da kitarskih strun
ni lahko razpeti prek avenije.
upam, čeprav bom na pol poti morda odložen in bo reka poniknila,
v molekularnem prostoru pa bo polno spor mehanskega ljubljenja,
jaz vztrajno brskam za odtisi,
o katerih mi je pripovedovala mama
in me nepovratno zaznamovala.
želim si biti, ko skozi zemljo steče prvi impulz,
da goreče prste zabijem v testo
in v vsako izmed točk pretoka iztisnem seme,
da drevesa končno zrastejo,
čeprav tehnično gledano lebdijo v zraku.