Pismo

Zaljubil sem se iz fatalizma. Iz želje po destrukciji lastnega bitja na prafaktorje tvojega telesa. Tam sem se izgubljal, dokler me nisi začela dojiti in izrekati pohval. Rada si govorila, da ti je prišlo, če zaradi slučaja matere narave tega ne morem videti. Zavijal sem se v oblak tobačnega dima in upal, da ne uvidiš najine napake, ki sem se jo naučil jemati za svojo. Samo zato sem ti v spanju kazal hrbet.

Zasvojen sem z občutkom krivde, ki na plan prihaja v oblikah kaznovanja tvoje podobe. Vem, da za tvoje ustnice ni boljšega moškega, da si kraljica, ki je srečala kralja in da je pritisk vloge tisti, ki je kriv, da sva na prestolu stopicljala kot majhna otroka ali oskubljenega piščanca. Ko si na vrhu, je težko spraševati po podrobnostih nečesa, kar ne deluje. Težko je izreči svoje občutke, če pa je oder celoten svet. Brez sčiščenega ogledala sva si gledala v oči in upala, da bodo dvorjani pobrali najin trik in ga v svet odnesli kot nekaj, kar lahko deželi prinese blagostanje in mir. »Končno smo ju našli!« bi vpili na ulicah.

Morda bi morala ločiti spalnice in se sporazumevati preko pisem. Dovoljeno bi ti bilo jemati ljubimce, ker si ženska mojega srca. Dovoljeno bi mi bilo živeti v eteričnem naboju ljubezni, ki telesnost potrebuje takrat, ko je potrebna za ples obredja druženja. Saj oba veva, da sva večna in so palače le namišljene igrače siromakov.

Počivam pred podpisom. Morda opažaš okoren tok pisave, namenjen izključno tebi. Nujo, da tik pred zdajci zapišem še nekaj pomenskega, ki bo pustilo vtis na pohištvu. Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučila izreči iskrene in konstruktivne laži.

PS: Obleke so v sušilcu in kupček barvanega perila čaka na javno izobešanje. Popravil sem puščajočo vrtno uto, vse v dveh dneh tvojega izostanka. Poleg tega sem ti spisal pravljico.

Tekst je nastal na Urnih zgodbah.