tehno

Ana Pepelnik

O tem kako se sploh ne čudim
da nič ne čutim. O samomoru.
Ki prepreči mojega. O hvaležnosti.

O tem kako mi je življenje vzelo
prijatelja. In kmalu mene. O otroku
dveh. Obeh rojenih iz tega trebuha

pod tem listom in tem svinčnikom.
Da ne rabita mame. Ne take mene mame.
Da ni ničesar. Da je vse odteklo

reklo jebi se. Tako je. Najdi si nekaj
kar te dviguje. Pa ni bilo nič. Ena sama
ravna črta brez barv. Vonja. Okusa.

In kaj naj s tabo črta. Nič. Kaj. Ostani
not tule spodaj. Pojej se. Zunaj je itak
vse brezveze. Ni sonca. Itak ga ne rabim.

O tem. Ne o visokih petah. Ne o krilcih
negovanih telesih lepih avtih hišah pohištvu
kuhinjah skodelah. Ne o veganstvu ne o lakto-ovo

paleo bulšitu. Ne. O japankah. Ki bi jih rada obula
na pisane nohte da ti polepšam razgled. O kolesu
z vrtoglavo hitrostjo o eni uri plavanja

da se prešvicam polulam v bazen o raztezanju
mojega telesa in o muziki. O življenju. O Davidu.
O tebi. Tvoje bolečine so mi tuje. Svoje

čutim. Ti si ena od njih. Taka grozna bolečina
za zmeraj. Na tem mestu je bolečina neprimerna
beseda. Praznina. Ne. Luknja. Ja luknja

David. Vrgel si kamen in nastala je luknja
tam kjer je prej bilo tvoje srce. In po tem.
Po tem sem zagledala dva otroka in enega fanta.

Vse to moje. Moj b(B)og kaj naj zdaj?! sem rekla.
Vstani ženska. Čeprav se počutim še vedno
kot otrok. Otrok ki je star že odkar se je rodil

starček ali pa starka. Pa vendar otrok. In potem sem
šla in vzela s police Ariel. In zdaj jo berem drugače.
Kako je to noro ljudje. Moški ti res veš kaj

se zgodi tvoji ženski ko rodi? Ko rojeva preden rodi?
Pekel vice paradiž. Bolečine sploh ni. Vse je prej
in potem. In odrešilni jok. Dve roki dve nogi

trebuh glava zajem zraka. Zahlip. Vdih izdih
hropenje. Kri popkovina. Sama svinjarija. Estetska
svinjarija ki pride iz notranjosti. Nova ženska

se ti rodi. Sami sebi. In njen otrok. Ki je vajin.
To je samo fotografija. Za predstavo tebi
ki te to še čaka in za arhiv tebi ki si to iz-ku-sil.

Življenje boli. Življenje. Boli. In eden najlepših trikov
ki ga sprocesirajo moji možgani je da si telo
in um zapomnita samo lepe stvari. Ki so redkejše

od bolečine in nečednosti. Te naj spijo. Ne izginejo.
Vendarle so moje. Tudi skrivnosti. Samo spijo.
To zadostuje. Ljubezen. Je lepa. Upanje. Je lepo.

Vera. Je lepa. Vera ne Vera. Trenutki ki se zgodijo.
Ko otroku zraste prvi zob. Ko čakaš bolj kot on
da se pokaka. Da se zbudi. Ker ti je že dolgčas

ker je vse tiho. Toliko o tej fotografiji. Naslednja je
MUZIKA. Moj tehno ki mi ga ne odpustiš
ki mi ga ne odpusti niti najboljša prijateljica.

Kaj je meni tehno. Meni je tehno zemlja. Srce.
Prapočelo. Prazgodovina. Ko je bilo vse eno samo
veliko bitje srca. In ko bije tehno bije moje srce.

Moja ljubezen moj ritem. Moja koža moje vse.
Takrat sem jaz jaz. Tehno je moja droga
na kolesu v šusu na vrh gore ko nad trto

pošpricano z žveplom vzhaja sonce in se ptiči zbujajo
jaz pa že čisto tu. Živa. In me jok skoraj odnese s kolesa.
Šus. Tehno. Ljubezen. Topla misel da ste na varnem

da me čakate. Da jaz čakam vas. Da me imate da vas
imam da se imamo. Radi. Da vpijemo drug na drugega
ko smo preveč skupaj. To je ljubezen. Kaj je vera.

Vera je tehno. Kaj je upanje. To da med usrano
depresijo čakaš na tehno. Da boš zmogla še toliko
življenja da ti bo to pomenilo vsaj toliko kot ti je.

Ljudje?! Mene ni bilo. Pa sem vseeno bila. Pa me ni bilo.
To je grozno. Ko sebi nisi. Ko se si izgubiš.
Ostaneš v kleti. V kleti dve. Ki je pod kletjo ena. Tam

kjer je zaklonišče. Ki je ko ga enkrat zapreš
neprodušno zaprto. In ga lahko odprejo samo od zunaj.

Pa sem našla plinsko masko. In lopato. David mi jo je vrgel
in rekel koplji(!). In sem zakopala. Zasekala v beton kot
v zemljo na vrtu. Milimeter. In še en. In dragi moj

tehno je ko se slečeš. Ko se slečeva. Tehno je seks.
Tehno je techne. To rabim. Iz kleti v pritličje z lopato.
In zdaj sem tu. In vi trije. In mi štirje. Jaz s skoraj zlomljeno

nogo. Bolečina je. Bolečina me dela nervozno in tečno.
A živo. In zato tečnarim in sem živa in se lahko smejem
in jokam in jokam in smejem in me morate razumet.

In ko rojevaš rojevaš cel svet. Tako se čuti. Magma lava
nafta rožmarin zvezde potres sivka hudournik povodenj
zemeljski plaz žajbelj. Vonj okus dotik sluh. Vid.

Vse v nekaj urah.
Evolucija in revolucija. Moja izkušnja.
Moj tehno.

O avtorju. Ana Pepelnik, rojena 1979 v Ljubljani. Njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je izšel leta 2007, njena druga pesniška zbirka Utrip oranžnih luči na semaforjih pa leta 2009. Prevaja (pretežno) poezijo iz (pretežno) ameriške literature: Elizabeth Bishop, James M. Schuyler, Matthew Zapruder, Joshua Beckman, Noelle Kocot, Matthew … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Franci Novak pravi:

    Uaau, Ana. Tole je noro dobro. Res.
    lp, Franci

  • Miro pravi:

    Pa res, brez besed.

  • veno pravi:

    Ana, pesem je SILOVITA.v.t.

  • soma arsen pravi:

    ana, čestitke za tako polnokrvno vrnitev, očitno nekatera dejanja – čeprav tragična – niso zaman, tvoja pesem je pometla z navlako in potrdila to, da poezija ni samo nujna, temveč ta, ki osmišlja, ne pa cinizem in sarkazem … jes, tehno z ekstazijem smrti v riti!

  • dejan koban pravi:

    ana! ta tvoja pesnitev me je zaobrnila, totalno pregnetla in zamajala. kakšen šus. meni najljubša tvoja pesem, ultimativno. žal se marcipan umika 🙂

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

  • Dvigovalec uteži

    Jana Putrle Srdić

    Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi