25. septembra 2015

svarilo

Nejc Rožman Ivančič

v nočeh ko se pot ti cedi na rjuhe
se v sanjah lotevajo črni te vrani
drobovje ti gnije nanj legajo muhe
in črvi redijo se ti med možgani

in lepke so sanje ki vest jih pretaka
in zenice begajo v gorkem vrvenju
in z žolčem prelita je celica vsaka
in žile ti pokajo v srčnem bobnenju

se v pljuča zarivajo rebra pod silo
pritiska na prsi te krivda bremena
zareže te v vrat kot sekira ognjena
svarilo ki te bo naposled ubilo

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki

Tudi jaz

Proza
Furra vieneze

Proza
Naivna sodobna pesem (na škrniclju)

Branje

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

April

Jerneja Vrabič

(Branje, < 1 min)

Odkar smo zamenjali okna, tako tesnijo, / da ne slišim ptičjega petja.
*

Tjaša Škorjanc

(Branje, 2 min)

Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov, / le da bi se jih kasneje bala.
Moje pesmi nimajo naslovov

Urška Bračko

(Poezija, 1 min)

veste, to je bila včasih Ajdovščina / ker je bilo tam polje z ajdo