Stranišča nosijo spomine

1
Dežuje
pozno jesensko popoldne,
razdrapani dan nasede
na milem džezovskem saksofonu.

2
Boža iz zvočnikov, ko stopam proti stranišču
skoraj praznega McDonald’sa.
Moj korak se počuti elegantno na dolgih,
rebrastih ploščicah.

3
Ob pogledu na brezhibno čisto desko
se spomnim na staro mamo, ki je morala vsakič,
kadar sem kot otrok hodil z njo na tržnico ali na kavo,
v barskih vecejih brisati poscano sedalo.

4
Potem ga je –
za mojo mehko rit –
obložila z dvema plastema
trdega, sivo-rdečega papirja.

5
Olajšam se ob misli nanjo,
ki me ni več prepoznala,
ko sem jo obiskal povsem sam v bolnišnici
ter célo uro znanstveno preučeval zadrego obeh.

6
Nekaj otroškega je bilo
v njenih zmedenih očeh.
Prav tisto, kar ugledam
deset minut kasneje.

7
Na školjko
posadim
triletno
hčer.

8
Zvočniki prdijo
pozabljene italijanske štance.
Sranje
brez primere!