Ženska boli

Davorin Lenko

3

»Bila je ta punca … Nekaj časa je bila zelo aktivna na sceni, potem pa je kar izginila, kaj jaz vem … No, ona je lizala tako, da pljunila, potem pa tisto polizala. Pa spet pljunila in spet … Drugače ni znala. Ali mogla. Ali hotela?«

 

2

»Tudi jaz imam še eno … Bili smo na neki zabavi … Kakšnih šest nas je bilo. Lepo smo pili, pokadili par jointov … In potem vidim bejbo poleg mene, Natalie ji je bilo ime, kako si sezuje čevlje. In nogavice. Vstane. Se prične slačiti – in obstane pred nami povsem naga. Samo stoji tam. Izraz na obrazu pa kot mati božja. Čisto zamaknjena in zategnjena.«

»Pijana …«

»Ja, ampak ne gre samo za to. Alkohol pač privede na površje reči, ki so že v nas. Alkohol si ne izmisli ničesar novega. Mislim, poanta je bila v tem, da nas je Natalie – tako je rekla – tistega večera čutila tako blizu, da se je hotela razkazati. Ničesar skrivati … Ful lepo v bistvu. Hotela se je razdati svojim prijateljem … Se jim pokazati.«

»In kakšna je bila?«

»Lepa. Ne vem, ženska pač. Saj tu ni šlo za spolnost … Še za estetiko ne. Samo hotela se nam je pokazati.«

»Ful lepo … Predano …«

»Ja … Mislim, si ti kdaj čutila kakšno osebo tako blizu, da bi se samo slekla pred njo? Ne pofukala, ne hotela biti pofukana. Samo slekla. ‘Lej …. To sem. Takšna sem. Kažem se ti.’ Onkraj vsake spolnosti in namena …«

»Ne vem … Mislim, da ne.«

»Prijateljstvo, pravo prijateljstvo, je nebeško lepa stvar. Pa čeprav traja samo par dni. Ali minut. Toliko, da se odločiš, slečeš in se pokažeš.«

»Pa je seksala potem? Mislim, tista punca? S katerim od vas?«

»Ne. Ne da bi vedela. In čisto vseeno je. Pozneje smo izgubili stike. Mogoče sem jo takrat celo zadnjič videla. Ne vem … Nikoli nisem znala obdržati prijateljstev.«

»Imaš pa zato toliko bolj odštekane ljubimce.«

»Verjetno, res. Ampak … Pač rada grem all in. S prijatelji je kup dela. In če greš all in, izgubiš prijatelja.«»Kaj sem ti pa jaz?«

»To je čudno. Ti nisi ne eno ne drugo. Ne ljubimka ne prijateljica. Pa si mi vseeno blizu. Sta najini duši povezani? Ne vem. Mogoče. Težko vidim. Tebe res težko vidim.«

»Kar se mene tiče, sva prijateljici. Ne vem pa, kaj bodo rekle duše …«

»Vse ob svojem času. Nisva še tam. In zato je tam, kjer bi morala biti svetloba ljubezni, megla.«

»Ej, a se spomniš tiste punce? Kako ji je že bilo ime? Tiste zmešane rdečelaske?«

»Jasmine? Moj bog; seveda se je spomnim … Takšne duše ne pozabiš. Takšnega ognja.«

»In takšnega telesa.«

»O, ja. Nekatere ženske so rdečelaske po naključju. Drugim pa dobesedno ogenj ven udarja.«

»Mislim, jaz sem potrebovala veliko časa, da sem se navadila, se sprijaznila … Zaobjela. No, imenuj, kakor hočeš, a eni smo pač bi.«

»Ah, vsi smo bi. Samo nekateri si tega nočejo priznati. Še. A z leti sem prišla do spoznanja, da fukamo bolj za druge kot pa zase. Samo …  No, zelo zapleteno je.«

 

1

»Nič, draga moja … Počasi bom morala iti. Lepo je bilo čvekati s tabo, veš?«

»Enako.«

»Pokliči me kaj. Pa ne le, ko boš potrebovala robo.«

»Bom. Ampak saj veš … Malo te skrivam pred njim.«

»Vem, vem. Pa na skrivaj morda. Kakšna pijača v mestu. Saj ni prizadet, da ne bi zdržal par ur brez tebe.«

»Ja. Mislim, ne. Ni.«

»Ej? Pa a on ve za tole?«

»Po moje ne. Ve pa za tiste posnetke. Res nisem imela srca, da bi mu prikrivala še to.«

»Fak, tisto so bila ena čudna leta. A niso bila?«

»Ja, še kar.«

»Jih pogrešaš?«

»Kot celoto? Ne. Mi je zdaj bolje. Bolj sem celostna. Včasih pa pogrešam kak drobec. Ti? Pogrešaš?«

»Odvisno od dneva. Ampak načeloma sem še kar ok s tem, da je minilo. Bilo je fajn, dokler je trajalo.«

»Zelo. Potem pa ne več. Ne toliko. Nič, draga moja … Hvala ti za kovanec. Ga bom postavila nekam, da ga bom vsak dan videla. Pa hvala za hors.«

»Saj si ga plačala.«

»Ja, ampak … Res sem vesela, da si spet začela prodajati. Spet te čutim. Vmes te dolgo nisem. A zdaj te spet čutim. Ko se bom šutnila, bom mislila nate.«

 

0

»Kako pa je z vama, če lahko vprašam?«

»Saj veš … Po svoje boli, po svoje pa je lepo. Mislim, da sem se dokončno zaljubila. Požgala zadnji most. In ja, fukava bolj zanj kot pa zame. Jaz niti ne potrebujem več toliko tega. Z leti človek potrebuje manj hrane, manj spanca … Manj seksa. Glej, ne bom ti lagala. On ima kup težav. Resno. Sploh ne vem, kje bi začela. Tako je … Kolikor poznam Freuda, je bilo v njegovem otroštvu nekaj hudo narobe. Saj piše o tem, tudi pogovarjava se, pa vseeno … Mislim, da oba veva, da to ni dovolj. Toda kaj je?«

»Freudu nisem nikoli dajala posebne teže.«

»Saj … Folk zamahne z roko: ›Saj je samo Freud‹. Po moje pa se bojijo. Ker je pri njem tri četrt vsega, kar človek je, povezano s spolnostjo. To marsikoga plaši. ›Spolnost je pomembna, a tako pomembna pa spet ne more biti. Ne sme biti.‹ Tako si pravijo. Tako se tolažijo. Tako si okoli vratu navešajo štrike.«

»Kakšne težave misliš?«

»Ja, on kaže vse znake nerazrešenih konfliktov v oralni in analni fazi. Sploh ne vem, ali je prišel do genitalne, falične. Oralni, ker … Glej, vseskozi je nekaj z njim in njegovimi usti. Grize si nohte, pa tisto kožico ob nohtih, kadi, nonstop ima kozarec s pijačo pred sabo. Hrana … Ne stopi med njega in njegovo hrano. Pa oralni seks … Večkrat mi je rekel, da mu to, da mi ga nudi, pomeni več kot seks sam. Ali to, da mu pride. Takšne reči. Pa tudi iz analne faze ni nikoli zares prilezel. Oplemenitil jo je, to je treba priznati, ampak njenega osnovnega konflikta pa ni nikdar razrešil. Imava recimo ta dvojni dildo in ko …«

»Ojoj …«

»A ti je preveč? No, pustiva. Poanta je, da je on tako mlada duša … Tako ranljiva. Življenje je za njih travmatično, veš? Ta svet jim je preveč … Ne le ta svet. Vsak svet. In vsega jih je strah. Vsakega koraka. Vsakogar, ki bi jim lahko prišel nasproti. Pa čeprav kot prijatelj. On mi zaupa, toda njegovo zaupanje sem si morala pridobiti. Skoraj izboriti.«

»Toda hkrati se izpostavlja …«

»Ja, ampak on tako tipa v svet. Nikdar ne vstopi vanj osebno. On pošlje izvidnico. Sonde, če hočeš. Nekaj, čemur zaupa … Nekaj, kar je njegovo, ni pa stoprocentno, neločljivo on. Stvar lahko gre v luft, pa njega to ne bo spremenilo.«

»Svojo umetnost.«

»Umetnost kot izvidnica, ja. Njegov Voyager. Mislim, neverjeten je. V nekaterih stvareh tako zrel, tako močan. Tako bogat in poln nekih posebnih uvidov … V drugih pa povsem šibak … Strah ga je. Še samega sebe. Enkrat se je šalil, da je strah pred lastno senco za začetnike. Naslednja stopnja je strah pred lastnim mežikanjem. Poln ognja … A v vetru. Otrok. Z vsakim dnem znova in vedno bolj spoznavam, da je moja naloga, da ga vodim. Jaz sem njegov Vergil.«

»Toda kaj pa ti? Si ti želiš tega?«

»Ja. Verjameš ali ne – v tej gotovosti sem našla neki mir. Neki smoter.«

»Muza …«

»Ah, naj se jebejo s tistimi muzami. Totalna bedarija. Prej angel varuh. Ali tole … Varni angel. Ker njemu so tudi angeli nevarni. Kaj pa ve, kaj hočejo od njega? Mislim, glej … Ni to, da bi mi jo polizal najbolje na svetu. Nima prave tehnike. Če smo iskreni: je ni imel kje vzeti. Jaz pa ga tudi ne bom učila reči, ki mu ne pristajajo. Kot karakterno, mislim. Ampak mi je pa všeč njegova predanost. Njegovo … Hja, češčenje. On pravi, da me praznuje. Mene, moje telo. Všeč mi je ta izraz: praznovati nekoga.«

»Sliši se lepo …«

»Ja. In je. Saj bi ti ga posodila, po moje ne bi ugovarjal, ampak se bojim, da bi mu s tem naredila več škode kot koristi.«

»A lahko pripadaš več veram hkrati? Mislim, zares pripadaš? Po mojem ne. Razen če ni to neka nad-vera.«

»Ženska …«

»Ja …«

»Zanj je to ženska.«

»Ali pa ti?«

»Ne … Ne bluzi. Jaz sem, če kaj, tempelj. Veš, kaj je tempelj? Prebivališče boga. Njegova fizična, čeprav lokalna, manifestacija na tem svetu. Ko častiš boga, častiš, hočeš nočeš, tudi tempelj.«

»Od nekdaj sem si želela seksati v cerkvi.«

»Ja? No, jaz nisem, sem pa parkrat na raznih javnih mestih … In ja, je neka draž v tem. A če je samo ta draž in nič več, je vse skupaj nekako, ne vem, prazno. Fuk v javnosti zaradi fuka v javnosti. Kot bi hotela nekaj obkljukati. Ali ker ne zdržiš do doma.«

»Predvidevam, da njega to ne zanima?«

»Zanima ga že, ampak ni pripravljen. Ni sposoben. Ne. Ga tudi nočem pehati v to smer, ker … Glej, saj to v javnosti in na raznih ›prepovedanih‹ krajih … Mislim, priznajmo si, da je to malo ceneno. A ni? In on je marsikaj, a cenen pa res ni.«

»Ženska kot vino. Z leti postaja boljša?«

»Ja, nekaj takšnega. Vsaj če njega vprašaš. Pač približno se mu sanja, česa si želi – zrele, odrasle, polne ženske. In jaz mu to nudim. Mogoče res pol kurca nima pojma o življenju, a spozna se na svojo umetnost … In ja, premetava ga, tipa. A poskuša. Res poskuša. Resno želi postati polnejša, boljša oseba – in to prav prek te polnejše, zrelejše ženske. A ni to nekakšna splošna življenjska modrost? Narediti največ s tem, kar imaš? S tem, kar znaš?«

»Toda kaj pa nove reči? Širjenje obzorij?«

»Saj, ravno to. Zato ima mene.«

»Ne razumem čisto, kaj …«

»Glej, midva se ne brijeva. No, vsaj jaz se ne. In včasih greva ven, na kosilo ali na pijačo … Obleče me, kakor si želi. Kak star top, nič modrca, kratke hlače. Superge brez nogavic, da se ja fajn preznojim v noge … Take reči; ne vem. Pa kažem tisto svoje šavje celemu mestu.«

»To ga rajca?«

»To je njegovo češčenje. Pa to, no, ker ve, da bo pozneje vse to dobil. A ni to majhna cena?«

»Za kaj? Ne razumem. Cena za kaj?«

»Za češčenje. Za praznovanje. Tu si kapitalizem in religije podajo roke. Ponudba se ustvarja glede na povpraševanje. Seveda, imaš situacije, ko poskušaš ustvariti povpraševanje, ker so tvoja skladišča polna neke leve robe, ampak to je pač posledica tega, ker si ti povpraševal, nekdo drug pa je ponudil. Štekaš? Problem je preprodaja. In isto je z religijo …«

»Pa kaj točno počne s tabo?«

»Joj, on je ful oralna oseba. Pa ne razumi me narobe … Všeč mi je. Kapitalizem je tako, ne vem, lep, ker je tako preprost. Ali imaš, ali pa pač nimaš. Nič vmes. Nič balasta. On se je recimo vse življenje držal nazaj in se skrival. Naučila sem ga, da … No, pokazala sem mu … Ne. V bistvu sem mu prišla naproti. Takole je: dala sva karte na mizo. Ali, no, žetone pri pokru. Rekla sem mu, da lahko gre all in. Da ga ne bom obsojala, niti sodila. In je šel. Jaz sem preprosto izenačila njegov vložek.«

»Aha … Zdaj mi pričanja … Ampak ti si …«

»Ja. Jaz imam še žetonov.«

»Toda kdo bo zmagal?«

»Tisti, ki ima boljše karte.«

»In kdo je to?«

»Kako pa naj jaz vem? Trenutno sva tam – tam. Na istem.«

»A je pri pokru lahko izenačeno?«

»Pojma nimam. Vem pa tole: jaz mu dam, ne vem, si izmišljujem cifre, štirideset procentov. Sebe. Nazaj pa dobim devetdeset procentov. Njega. To, plus to, da mi … Glej, vsak je rad praznovan. Samo nekateri bomo to priznali, drugi pa ne. Pa vsem se lahko hvalim, da imam čez dvajset let mlajšega ljubimca. Recimo ful ga rajca to, da poziram študentom na ALU. Pa ga poskušam pripraviti do tega, da bi še sam … Glej, po tridesetih letih poziranja imam nekaj vez. Z lahkoto bi ga spravila v učilnico. Ali pa naju oba. To bi bilo sploh fino. Pa si ne upa. Ker ni zadovoljen s tvojim telesom. ›A moje je pa perfektno?‹ ga vprašam.«

»In?«

»In ja. Moje je perfektno. Zanj. Jaz in profesorji in študenti sami pa vemo, da je jošk šestnajstletnice eno, jošk bab v mojih letih pa nekaj čisto drugega. Eno so pljuča, drugo je popek, pravim. Ampak ja … Različni smo si. Eni bodo rekli: ›Jošk je čvrst‹, drugi: ›Jošk je umeten, a čvrst‹, tretji: ›Jošk je povešen‹. Potem pa so še četrti. Ti pravijo: ›Jošk je. In tvoj je. In ti mi ga daješ.‹ Itd., itd. Boli jih kurac ali je povešen ali umeten ali je ravno zrasel in diši po znoju šestnajstletnih bejb …«

»Pa bi bila z njim, če, ne vem, ne bi bil umetnik?«

»Glej, jaz sem že od nekdaj padala na umetnike. Kot nekatere padajo na vse, ki niso umetniki. Ampak … Ne. Najverjetneje ne.«

»Aha.«

»Pusti, da končam. Tako je: brez njegove umetnosti bi njegova duša najverjetneje šla mimo mene. Spregledala bi jo. Si se kdaj spraševala o tem? Grozno je. Vse te lepe duše, ki so spolzele mimo nas, ker … Ne vem … Nam ni potegnilo telo, v katerem se trenutno nahajajo? On mogoče res ni ne vem kaj za pogledati – kot tudi jaz nisem –, a njegova duša me je nagovorila skozi njegove knjige. Morala sem ga poiskati … Videti, ali fejka ali pa je the real deal. In je bil.«

»A ti si ga poiskala?«

»Ja, kaj pa misliš? Njega bi čakala še par inkarnacij in samo Bog ve, če se sploh bom še tako dolgo vračala na Zemljo. Lahko bi rekla, da sploh nisem imela izbire. Jaz, stara kot sem … Mislim, da je smoter vsake stare duše tudi to, da uči mlade. Krog se nadaljuje … Pa nikdar sklene. Eno je smrtno življenje in družba in vse to … Duša je nekaj povsem drugega.«

»Vidiš … Jaz nikoli nisem dojela tega koncepta krščanske duše.«

»Duša ni krščanska. Ne samo krščanska. Ne vpletaj krščanstva in Cerkve v to lepo stvar.«

»Ti, pa tako, kot je, sploh lahko dosežeš orgazem? Mislim, ti pride? Z njim?«

»Seveda mi pride, saj nisem mrtva. Imaš telovadbo in imaš seks z osebo. Jaz sem se že dovolj natelovadila v življenju. Poleg tega sem … No … Po resnici ti bom povedala. Sem bila še s kakšnim drugim.«

»Tačas ko si z njim?«

»Ja. Itak.«

»In? A ve?«

»Ja, povedala sem mu. To si zasluži.«

»In?« 

»Nič. Rekel je: ‘V kolikor se zvečer vrneš k meni …’ Ali zjutraj. Skratka: ›Samo, da se vrneš k meni.‹ A ni to lepo?«

»Seveda je. Priznam, a …«

»Glej, on potrebuje več predigre kot kakšna nuna. Ženski pa paše tudi, da se jo zagrabi in nabriše. Bila sem pijana in potrebna na nekem žuru … Zdaj, on se takih reči ful boji. Biti pijan med ljudmi. Sploh zaprt v kakšni koči, ko ne moreš kar pobegniti. Pa to je – pravi … Alkohol ga sprosti. In ko se sprosti, postane utrujen in hoče samo še spati. Saj je logično po svoje, če pomisliš … No, drugim se začne pa žurati. Seksati.«

»Meni je alko vedno na svinjarije udaril.« 

»Saj … In sem se dala dol s tem tipom … Pač … Telo imamo zato, da ga uporabljamo. Poleg tega imava to nesrečo, da ima on ful majhnega tiča, jaz pa ogromno pizdo. V najinem odnosu bom načeloma šla samo tako daleč, kot me bo on peljal. Ok, saj mislim, da on na neki instinktivni ravni že ve, česa si želi in kaj potrebuje. Le to ubesediti, materializirati, ah, vraga, že samo razumeti, mu je izjemno težko. Pomagam mu, da se ubesedi in izrazi. Da se izpove. S pravimi besedami. In mu prepuščam vajeti. Vsaj tam, kjer jih je sposoben prevzeti. Ampak dobro, vmes mu vržem še kakšno kost. Zaradi mene. Zaradi osebe, ki sem. Pa ker ga želim pripeljati dlje. Dalje. Včasih potrebujemo reči, za katere sploh ne vemo, da jih potrebujemo. Toda stara duša to ve. Ni me strah.«

»Le zakaj bi te bilo?«

»Saj … Pač rečem. S strahom … Ne. Z njim nimam težav. Jih imam pa, priznam, z agresijo. V tej inkarnaciji se moram ukvarjati z njo. Jo preseči. Jo predelati.«

»Pa saj nisi tako … Ne vem …«

»Kaj pa ti veš, kako včasih vre v meni? A ti povem en delček? Recimo … Mislim, neverjetno, v kakšne obrate me spravijo vsi ti družboslovci. Družbena kritika. Mislim, družba je neskončno kompleksna zadeva; kdo si ti, da boš malo tolkel po tipkovnici in nam kar tako, z levo roko razodel vse njene napake in nam narisal zemljevid v obljubljeno deželo? Poglej samo porniče … Vsi  nonstop nekaj jamrajo, kako je v porničih ženska zreducirana na objekt … Ne vidijo in ne razumejo pa pol kurca. Če je ženska res zreducirana na objekt, je reducirana vsaj cela. Od glave do nog. Moški pa je reduciran na tiča. Če se že greva kritiko pornografije, bodiva vsaj iskreni: moški so potegnili kratko. In potem so še vsi ti kurčevi družboslovci, ki mislijo, da je njihova življenjska naloga imeti kritično mnenje o vsem živem in mrtvem. In se obnašajo, kot da človeštvo ne zmore brez njihovega glorificiranega mnenja. Oni so prava kuga. Ne razumejo, kako je živeti z dušo. Iz duše. In k duši. Omejeni, kot so … Preprosto ne razumejo. Oni so pravi kapitalisti. Brez prave morale, z nekim idealističnem, povsem nezrelim odnosom do dobrega in slabega … Kritični do vsega razen sebe. Bedaki. Njihov kapital je kritika. Ne, pardon … Njihov proizvod je kritika. ›Brez tega ne morete živeti.‹ Ali karkoli … Ne razumejo, da nočemo biti vsi takšni. Da nam je enim to izpod časti. Jaz pravim: ›Ne trdim, da slabo opravljate svoje delo. Trdim, da ga ni vredno opravljati.‹ Mislim, nekaterih ljudi se ne da sprovocirati. So se že rodili sprovocirani.«

»Konfliktni do daske.«

»Saj s konfliktnostjo ni nič narobe, če je obogatena še s čim drugim. Če je pa alfa in omega in vse vmes …«

»A on je sploh lahko konflikten?«

»Oh, seveda je. A je tudi izjemno previden. Saj sem ti rekla: on tipa. Vstopa v neznano, a nikdar ne zapusti znanega. Ne zares.«

»Kaj bo pa z vama, čez, ne vem, deset let?«

»To me niti ne zanima preveč, če sem iskrena. Upam, da bo predelal nekatere stvari … Glede sebe. Da me ne bo več potreboval. Da si bo našel, ne vem, neko bejbo, kakšno študentko magari … Kakšno študentko, ki bo srkala iz njega in rasla prek njega. Zorela prek njega. Upam, da bo sčasoma meni in sebi in svetu dokazal, da je prenehal biti otrok in da je pripravljen na več.«

»Pa ti?«

»Jaz bom pa bogatejša. Neskončno bogatejša. Toda tudi če do tega preboja ne pride, ne bo nič hudega. Dušam se nikamor ne mudi. Poglej … Joj, se mi pozna, da sem zaljubljena … Vsaka debata se mi obrne nanj … Poznam človeka, ki lahko vsako debato obrne na Grčijo. Na njeno zgodovino in geografijo in ne vem kaj še. To je zato, ker je zaljubljen vanjo. No, jaz sem vanj. Ko bi ti vedela, kaj vse njemu predstavlja grožnjo. Prej bi ti povedala, kaj mu je ne. Razdala sem se mu in mu pokazala, da se mi lahko razda, odpre tudi on … Pa je trajalo skoraj celo leto, da me ni več smatral kot grožnjo. Izjemno cenim to njegovo darilo, ki mi ga je dal s tem. To pa zato, ker vem, kako težko mu je bilo narediti ta preskok. Mislim, zadnjič sva šla do kolega nabavit malo trave … On travo še prenese, a ravno komaj; to je zanj že zelo mejna zadeva. In kaj je bilo? Nič. Sedeli smo in se pogovarjali. Doma mi je priznal, da ga je situacija povsem zbila. Da je bila polna groženj. Kakšnih groženj točno? Najbrž še sam ne ve. No, ali pač … Zanimivo pri tem mi je, prvič, nivo groženj – kot v: kaj vse je lahko nekomu grožnja – in, drugič, še bolj pomembno, kako dobro mu uspe to skrivati. Deloval je popolnoma ok. Res, prav sproščen in vse to … Doma se mi je pa zlomil. No, jaz mislim, da ga je zjebala ta situacija, ko smo na eni strani imeli prijateljski pogovor, po drugi pa sva prišla kupovat robo. Nekaj, kar je ilegalno. Prepovedano. Take dvojnosti … Povsod jih vidi. In povzročajo mu tesnobo.«

»Ti mu jo pa odganjaš.«

»Ja, mislim, da mu jo res. Ali vsaj blažim. Glej, nisem več mlada. Če to kaj šteje … Nekaterim že. Nekaterim ne. Ampak hvaležna sem za to izkušnjo. Med nama je … Kako bi ti rekla? Ko sva skupaj, zavzemava hkrati več vlog. Sva ljubimca, seveda … Potem je tisto o templjih in vernikih in bogovih. In glej … Ne bom ti lagala. Saj se šaliva, da bi mu lahko bila mati. Se. Toda se ne samo šaliva. Več kot malo sem mu mati, ki je pač ni imel.«

»Fak … Te lahko …? Mislim, saj tudi jaz nisem, ne vem, čista, brez prtljage … Ampak se ti to z mamo ne zdi malo, ne vem, sporno?«

»Pa zakaj? Mislim, da gre za bližino ženske. Pri moških. Za to, na kak način mu je ženska blizu. Imaš folk, ki se gre neke odrasle reči. To so partnerji. Ti si iščejo partnerja. Imaš folk, ki išče bližino, kot so jo iskali kot najstniki. Tem gre za fuk. Pa za neko igranje romantike, ki ji sploh niso dorasli. A tega jim ne moreš zameriti, ker pač še niso tam. In potem imaš moške, ki so nekako obtičali pri materah. Pri njihovi bližini. Saj nisva začela s tem, da bi me vprašal, če bi igrala njegovo mami. Jaz sem pač vpeljala še seks v to, da mu ne bosta bližina in fuk dve povsem ločeni zadevi. Malo sem ga pahnila proti najstništvu. Ni vsak, ki je po letih najstnik, tudi pripravljen na najstništvo. In ne pridejo vsi iz najstništva.«

»O, poznamo take.«

»Ja, polno jih je.«

»Ti, a grem predaleč, ampak …? Res me zanima … A te tudi kliče tako?«

»Kako?«

»Mama?«

»Ja, me. Sem ga vprašala, če bi rad, pa je rekel, da ja. Pa tudi sama sebi pravim tako. Če je moment pravi, seveda.«

»Pa ti njega?«

»Sin? Ne. To pa ne. Nekje moram potegniti črto. Itak pa gre pri tem zanj in ne zame.«

»Ampak ti …«

»Heh, sam sem ti rekla, da sem stara. On pa je sorazmerno mlad. In neskončno mlada duša. Veš, koliko huje bi mi lahko bilo? To je kot … Ne vem, zadeneš na lotu, ne? Recimo milijon evrčkov. A se boš sekiral, ker je nekdo dve leti nazaj zadel milijon in pol? Sekiraš se, če sta dobitnika dva in si morata razdeliti zadetek. Ampak za nazaj in kaj bi bilo, če bi bilo, ko bi bilo, če, če če … Ne. Vsaj dvomim, no.«

»Ker meni je ful všeč, če mi govorijo v nemščini.«

»A med seksom?«

»Ja. Pa že prej … Kadarkoli, v bistvu.«

»Pri tebi gre za moč. Za avtoriteto.«

»Kaj misliš, da tega ne vem?«

»Ti moraš to dvoje nekako razdelati. Obdelati. To, da si v naci reči, je samo … Kako bi ti rekla?«

»Material.«

»Ja. Nekakšna fizična manifestacija teh idej, h katerim te vleče; na katerih moraš delati. Idej … No, arhetipov, če hočeš.«

»Ja. Lahko bi bilo nekaj drugega.«

»Po moje … In tudi seks, torej, da te to rajca … Tudi to je samo fizična manifestacija. Telesna, tvoja … Povsem samo tvoja. Mislim, da pri tebi seks ni ne začetek in ne cilj. Ker pri meni nekaj od tega je, se mi zdi … Pri tebi pa je to samo pot. Ah, niti pot ne. Sopotnik. Sopotnik, ja.«

»Zadnjič sem si kupila odlikovanje … Red železnega križa. Iz nacistične Nemčije. A veš, kako me je presunilo, ko sem ga doma vzela v roke? Če bi me kdo gledal, bi mislil, da sem znorela. Jokala sem. Pa hkrati od veselja in še nečesa … Težko opišem. Mešanice otožnosti, žalosti, pa izpopolnjenosti … Ne vem. Kot da bi nazaj dobila ne vem kakšno izgubljeno družinsko bogastvo. In bi mi to ful pomenilo.«

»Pa čisto mokra spodaj …«

»Ja.«

»Ampak vedi, dokler imaš opravka s fizičnimi zadevami, je še lahko. Tvoje reči imajo obraz. Lahko se jih dotakneš. Lahko, ne vem, drkaš z njimi, če hočeš. Zajebano postane, ko pot tvoje duše pride v bolj zračne sfere. Bolj kompleksne. Abstraktne. Ko je fizičnih manifestacij vedno manj. Ko jih sploh ni več …«

»Ne misli si, da mi ni težko …«

»Oh, verjamem, da ti je. Ampak to te dela osebo, ki si. Seveda, lahko bi si ›izbrala‹ kakšno, no, reciva temu, manj stigmatizirano manifestacijo, a niti ne vem, če bi lahko rekli, da si ti kriva. Pač; tam je bila, ko si potrebovala. Ne specifično nje, ampak nekaj.«

»In sem dobila.«

»In si dobila.«

»Spomnim se, kot bi bilo včeraj. S šolo smo šli v ta muzej, in tam sem videla … Takrat je bilo …«

»Kot da bi se prebudilo nekaj v tebi, za kar sploh nisi vedela, da obstaja, kaj šele, da spi.«

»Ja.«

»Pa neonaciji? Premaknejo kaj v tebi?«

»Ah, daj, lepo te prosim …«

»Pa oče? Si imela lep odnos z očetom?«

»Jaz bi ga že rada imela rada. A sama veš, da stvari rade gredo po svoje.«

»No, vidiš. Oče. Arhetip očeta.«

»In pri tebi mame. No, s tem, da si ti mama. Mislim, če ti njemu narediš takšno štalo v … V telesu in duhu, duši, kot meni te naci reči … Fak … Potem vaju nekako razumem.«

»Ti, a imaš kakšno takšno reč zame? Rada bi jo imela. Kakšno malenkost.«

»Železnega križca ti ne morem dati.«

»Joj, pa ne to. Kako popolno malenkost, drobnarijo.«

»Ja, glej, lahko ti dam kak kovanček.«

»Prosim. Kovanec bo super.«

»Počakaj … Kaj misliš, da jih ne vlačim s sabo?«

»Se mi je zdelo, ja …«

»Na, glej. Dve marki.«

»A je to srebrno?«

»Ja. Ampak imej ga. Jih imam še cele kupe.«

»Hvala ti.«

»Malenkost. Zakaj pa? Mislim, zakaj si ga hotela?«

»Da me spominja nate. Da mi bo spominek. Na tvojo dušo. Na tvojo pot.«

»Z veseljem ti ga dam. Ampak … Prej me je presunilo … Prava vizualizacija. Fak, a si ti predstavljaš nas tri skupaj? V trojčku?«

»Parjenje duš …«

»Ja.«

»Ampak veš, da si ne upam. Ni pripravljen. Jaz … Jaz bi te poseksala.«

»Pa on?«

»Po moje tudi, ja. Itak bi te. Samo končal bi v dvajsetih sekundah. Potem bi bila pa povsem moja. No, se popravljam … On bi te, če bi dobil moj blagoslov. On je zelo ponosen na svoj … Hm. Monoteizem.«

»A bi ga morala prositi?«

»No, prositi ravno ne … Blagoslovit bi ga pa že morala, ja.«

»’In šli boste in poseksali to žensko.’ Si predstavljaš? Pisatelj, njegova ostarela ljubica in njena dilerka.«

»Oh, kaj več od dilerke si pa že. Blizu si mi. Veš to?«

»No, saj to sem rekla v šali …«

»Vem. Ampak jaz mislim resno.«

»Jaz pa to vem. In hvala. Tudi ti si mi blizu.«

»Veš … Če se povrnem malo nazaj … To te dela osebo, ki si.«

»A moj naci fetiš?«

»Ja. Zaradi tega si dobra oseba. Poglej vse to prostovoljstvo, ki ga opravljaš … Vse te dobrodelne reči … A bi jih počela brez tega fetiša?«

»Brez fetiša? Ja. Po mojem bi. Ampak ne brez sramu, ki pride zraven. Občutka krivde.«

»Mislim, da fetiš pride v celoti. Vključno s tem. Moraš iti eno sfero više.«

»No, potem pa … Ja. Oziroma ne. Ne bi počela tega brez tega. Najbrž. A to so že what if scenariji.«

»Jaz pa sem precej gotova. To te dela žensko, ki si. Zaradi tega veš, kaj je dobro in kaj ne. Zaradi tega si se bila primorana ukvarjati s tem že zelo zgodaj. Koliko si imela? Šestnajst, sedemnajst let?«

»Ah, šesti razred osnovne. Konec junija.«

»No, vidiš. Zaradi tega si zrasla. Kot ženska, kot oseba … Tvoja duša je zrasla. Dobila je nove kapacitete. Po mojem bi morala biti ponosna na to.«

»Saj sem. Vsaj en del mene je. Če ne bi bila, ne bi mogla živeti s tem.«

»Seksualna identiteta … V tej dobi pa bi ti res bilo najbrž laže, če bi bila, ne vem, lezbijka ali … Ne vem. Za ene je še kar v redu poskrbljeno. Sicer ne idealno, toda … Kdaj pa je še bilo? Vedi pa tole: ti si avtoriteta. Na koncu vedno pride do tega, da iščemo sami sebe. Ne drugih. In eno so sopotniki, drugo pa partnerji.«

»Misliš, da delam napako v tem, da iščem partnerja?«

»Napako? Ne. Mislim pa, da to nisi zares ti. Mogoče boš res našla partnerja, mislila, da si ga našla, a boš ugotovila, da to ni to. In zaradi tega, ker to ne bo to, tudi ta partner ne bo pravi partner, ampak spet samo sopotnik. Ne vem … Jaz bi ti svetovala, da si izbiraš sopotnike. Previdno in dosledno. Saj ti to znaš.«

»Ja … Partner … Sploh če te kliče ›Mama‹.«

»Pa kaj? Kliče me tudi ›sestrica‹ in take …«

»Sestrica?«

»On si je vedno ful želel sestre.«

»A da bi jo …?«

»Ah, ne. Samo sestre si je želel, zdaj pa mu to prek seksa ven udarja. Saj ti pravim: cena je tako nizka, da me včasih skrbi, kje je keč.«

»Kaj pa, če ga ni?«

»Potem je pa sploh super vse to. Potem sem res na pravi poti. In tu je ves smisel: v poti. V iskanju. No, pa da ti še to povem … Njegov strah pred višinami …«

»A še to?«

»Ja, itak. Kako da ne? Spominja me na tvojo pot, na kateri si zaradi naci fetiša. Podobno je. Ti si dobrodelna oseba in humanistka in pacifistka … Kot sva rekli prej. To te dela osebo, ki si.«

»Kaj pa če gre za pokoro?«

»Pa kaj? A ni iskrena?«

»No, je, ampak …«

»Pokora je precenjena. Pravo pokoro si lahko postavimo samo sami, ker samo mi vemo, kje imamo tipke, kaj boli in kaj pomeni več kot kaj drugega. In mislim, da si si zadala povsem zadostno pokoro. Ampak hotela sem … Njegov strah pred višinami, ne … Nekoč ga je neka prijateljica vprašala, ali se boji, da bo padel ali skočil.«

»In on?« 

»Ni imel odgovora. To je genialno v svoji preprostosti. Prvo je negotovost v svet, drugo negotovost vase. Ne nujno negotovost v stabilnost lastnega koraka, ampak v stabilnost svoje zdrave pameti. Je pa še ena možnost. K tej se sama vedno bolj nagibam. Ne gre za strah pred višino, temveč pred padanjem. Padel po nesreči, skočil, bil porinjen … To ni pomembno. Kar je, je to, da ga je strah izgubiti nadzor. A je še kak bolj preprost simbol izgube nadzora kot padec? Švigati skozi zrak, ničesar za oprijeti … In neznosna gotovost tal.«

»Pa je imel kakšno travmatično izkušnjo?«

»Z višinami? Ne. Vsaj ne da bi on to vedel. Se spomnil. Toda, pomembno je to … Takšne reči nas delajo osebe, ki smo. In zase lahko rečem, da ljubim njega in njegovo dušo in to super previdno in nežno osebo, ki je postal zaradi nje. Tebe je izoblikovala moč. Njega – med drugimi – padec. Čeprav hipotetični.«

»Zrak skozi zrak …«

»Ja! Točno to. Vidiš, da štekaš! V svojih pisarijah ustvarja te lepe, smiselne svetove, ki me malo spominjajo na neko popolno masturbacijo. Takrat v njem ni prav nič zraka. Samo ogenj. In, no, zemlja – material. Veš, on pravi, da živi svoje zgodbe. V sebi sicer, pa vendar. Potem mu ni treba razmišljati, kaj bi ta in ta oseba rekla ali storila. Ker ve. Literarne osebe mu govorijo; on samo zapiše, kar mu povejo. Toda njemu ni všeč izraz ›literarne osebe‹. Raje uporablja besedo ›možnosti‹.«

 

–1

»Zdaj dela na knjigi … Mislim, da se bo imenovala Odštevanje v žensko. Odštevanje kot countdown. Pravi, da bo prihodnost pripadala ženski. Ker se je ženska borila zase in za svoje pravice, moški pa so tačas zaspali. Ima se za glasnika nove dobe; dobe ženske. Za preroka. Kot moški ne more biti mesija, lahko pa je prerok. Je pa ta reč, ker je pač moški, zanj apokaliptična; torej hkrati kataklizmična in odrešilna.«

»To se mi zdi zelo lepo. Da prihodnost pripada ženski.«

»Ja … Dovolj dolgo je trajalo. In tako lahko mu je verjeti. Manj lahko, ko govori – toliko lažje, ko ga berem. Neki užitek sem našla v tem, da ga berem. Tudi ko ne berem, fizično, njegovih knjig. Je pa tu še ena dimenzija … En spekter, o katerem ti nisem povedala. Po mojem se boš prepoznala v njem. Tudi sama nisem imuna na krivdo. Ali na pokoro. Jaz dejansko, z vso svojo bitjo, verjamem, da so ženske boljše od moških. Bolj polne. Bolj, ne vem, celostne. Bolj ljudje. Večje možnosti. Ženske imamo kapacitete, ki jih moški niso sposobni doseči. In vedno bolj verjamem, da starejša ko je duša, pogosteje se bo inkarnirala v žensko telo. Ker se bo lahko izpopolnjevala le še kot ženska. Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.«

»Povej mi po resnici … Je on tvoja majhna umazana skrivnost?«

»On? Majhna? Ja. Umazana? Ja. Skrivnost? Komajda. Saj kaževa drug drugega vsem, ki so pripravljeni gledati. On je moj majhen umazani projekt.«

»In to te navda z žalostjo …«

»Ja, pa tudi s smotrom. Moram ga popeljati skozi to žalost. Moram ga popeljati bliže ženski. Tako dobesedno kot v smislu duše.«

»In kaj je tvoja pokora?«

»Da to breme nosim sama. Nima smisla, da mu težim z njim. Ker, prvič, se tega deloma že tako ali tako zaveda in, drugič, ker je to moja zadeva. Pa ker on še ni pripravljen na to. On samo sluti, v meni pa se že dogaja. Prehod iz teorije v prakso je lahko tako boleč … Varujem ga, njegovo dušo, kakor najbolje vem in znam. Hkrati pa ga vodim, usmerjam. Sem ti rekla, da sem njegov angel.«

»Toda kdo je angel tebi?«

»Kdo je pa rekel, da ga potrebujem? Angeli so, tako kot strah, za šibke. Moje možnosti so neskončne.«

O avtorju. Davorin Lenko se je rodil 8. 2. 1984. Študiral je primerjalno književnost in leta 2012 diplomiral na temo Intertekstualnost in metafikcija v knjižni seriji The Dark Tower Stephena Kinga. Za različna javna občila je več let pisal kot glasbeni kritik in sicer na področju metal in rock glasbe. Oktobra 2013 je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.