Vonj po toplem hlebcu

Duško Domanović

Moja stara in jaz se vsako jutro zbudiva ob rani zori, da ne bi slučajno kaj življenja zamudila. Jaz zakurim, pa v pečico potisnem hlebec, ki sem ga minuli večer zamesil, stara nama pa kavo skuha. Potem razgrneva zavese, sedeva k oknu, molčiva, glasno srkava, žvečiva to toplo tišino z brezzobimi usti in gledava v neko veliko, zlato jesen, nabreklo od sonca, ki sramežljivo kuka iznad streh in daljnovodov. Včasih ne morem najti očal, pa celo hišo na glavo obrnem. Ona me gleda, tako izgubljenega, in mi pravi, da sem star, zblojen norec, jaz pravim »tiho bodi, babura stara«, ona pa mi, kot da v mrzovoljnem mrmranju, vedno od nekod očala na plano izbeza. To jutro jih je, denimo, našla v hladilniku, najbrž sem jih tam pozabil, ko sem ponoči spet na skrivaj jedel. Roko na srce, saj ni, da mi stara ne dovoli jesti, ampak neki dohtar ji je napolnil glavo s kopico nekih bolezni in neumnosti, stara pa, kot vsaka stara, bolj verjame dohtarjem kot svojemu staremu. Pravzaprav zdaj lažem, ni »kot vsaka stara«, ta moja je malo drugačna, kot bi bila s povsem druge hruške kot preostali ljudje ubrana. In to ji, ko si nadenem očala, pa jo tako očalasto pogledam, vsako jutro povem. Povem ji tudi, da če bi tri Madžarske prečesal, pa če bi bila vsaka od njih od treh Rusij večja, lepše od nje ne bi mogel najti. Evo, tako lepa mi je ta moja stara. Ona pa mi, spet, reče, da blodim, četudi vem, da bi jo pobralo, če ji kako jutro tega ne bi rekel. Potem nadaljujeva z gledanjem skozi okno, nakar se iznenada, kot bi naju nekdo po istem trebuhu požgečkal, pričneva hihitati, najprej bolj potiho in pritajeno, pa vse glasneje, dokler se ne začneva oba krohotati, kot kaki dve srečni svinji. Če pa bi naju kdo vprašal, mene ali njo, čemu se tako reživa, vem, da tega ne bi znala razložiti. Kot tudi nikoli ničesar ne razlagava. Ne drugim, ne sama sebi. Za druge nama tako ali tako ni mar, sebi pa sva takšna, kot sva, prav lepa. In kaj bi bilo treba tu razlagati?

Ko se v nosnice že močno zaveleče tisti mehki vonj pečenega hlebca, oba, kot po komandi, vstaneva od mize in oddrajsava k pečici, vsako jutro z enakim pričakovanjem in enako neučakanostjo, kot bi se nama vsako jutro po eno rumeno dete rodilo. Stara ima bolj švoh ušesa, jaz sem, kot sem rekel, bolj čoravih oči, toda nos imava, stara in jaz, oba nepogrešljiv, pečen hlebec znava v sekundi zavohati. Ob tem prične ona iz hladilnika vleči nekakšne trave in zeli, jaz pa jo gledam najbolj milo, kar znam, vse dokler ji roka ne poseže tudi za tistim kosom slanine. »Še danes,« reče, »jutri ne boš smel več.« Jaz spravljivo rečem »dobro«, kot da zares ne bom nikoli več jedel slanine, vse v meni pa se smeje, ker vem, da se bo to jutro še tristo let ponavljalo, kot se je ponavljalo že predhodnjih tristo. Ko da ona vse na mizo in nama z mize diši lepše, kot diši jesen, ki se pod oknom sonči, nama jaz v tiste velike, pecljaste, svilene čaše, tiste, ob katerih ti roke drhtijo, ko jih pomivaš, nalivam borovničev sok, midva se pa delava, da je vino. »Da ni malo prezgodaj?«, reče ona in se spet smeje. Jaz ne rečem nič, se pa tudi jaz smejem. In kot bi trenil, sva oba od tega smeha pijana. Moja pozabljiva pamet je že od pamtiveka razrahljana, da ne vem ne za dan ne za leto, pa pletem in pletem, o snegu, o travah, o tisti foliji, ki poka pod prsti, o ringelšpilih, o ladjah, o avtih na elektriko, ki se zaletavajo in ustvarjajo strele na tistem nebu iz žic, o naših malih ciganih, ki se že leta, namesto naju, po svetu potikajo, v iskanju vsega tistega, kar sva midva našla, še preden sva obstajala in česar nama nihče ne more vzeti, vse dokler poslednje bitje živi pod nebom. Govorim ji še o tem, kako sem jo, nekega mračnega, daljnega dne, v nekem mračnem, oddaljenem gradu, iz neke svoje teme ustvaril, da je točno taka, kot je, in niti za pikico drugačna, da mi poje s smehom, da mi po vročem hlebcu diši. Takrat se ji, skoraj vedno, v očesu zablešči ena suha solza, ona pa si jo z drhtečo roko otre, in mi pravi, kako bi ona, v to je prepričana, že stokrat od žalosti umrla, če je tistega mračnega dne iz mračnega mraka ne bi ustvaril. Meni postane, to začutim, nerodno v tej moj zmedeni glavi, in mi lica od sramu pordečijo, pa ji, da vrag ne odnese šale, kot da jezno rečem: »Tiho bodi, babura stara.« Potem jo objamem tako, kot se objemajo tisti, ki so se objemali, še preden je nebo obstajalo. In ko jo tako objemam, komaj čakam, da se zjutraj spet rodim, da se z njo spet postaram, dokler nekega dne ne zaspim in se več nikoli ne zbudim, v nekih gubastih, bombažnih dlaneh, ki po vročem hlebcu dišijo.

Prevedla Dijana Matković

O avtorju. Duško Domanović, rojen 1979 v Kraljevu v Srbiji, diplomirani filozof. Izdal je zbirko poezije Nedelja popodne (Prometej, Novi Sad, 2005) in zbriko kratkih zgodb Puna linija (Klub književnikov Kraljevo, Kraljevo, 2012). Od leta 2002 je honorarni novinar številnih srbskih medijev. Objavlja tudi na svojem blogu: nematihpara.wordpress.com. Živi, ko utegne, dela, ko mora. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Točka

    Nini Lungalang

    Moja soseda se kregata za pas zemlje med njunima podedovanima zemljiščima. Širok in globok je le za dober globok jarek, ki bi odvajal strupe, nakopičene med njima … →

  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

Izdelava: Pika vejica