Umazana igra

Primož Sturman

Kartonasti podstavek je preprečil, da bi kozarec piva preveč zaropotal, ko ga je na mizo postavil z odločno kretnjo.

»Danes pa se ti kar mudi,« je takoj pripomnil kamerad.

»Federica je končala tisto kurčevo službo že ob štirih, ponavadi je v supermarketu do osmih.«

V lokalu je bilo vroče. Ogromno postavo je naslanjal na hrbtišče stola, pri tem se mu je blago na majici, na kateri je bila trobojna plamenica – logo stranke –, neurejeno mečkalo.

»Od kdaj pa se moškim mudi domov? Aha, že vem, danes ti je obljubila, da jo boš lahko malce nakresal,« je rekel in črepnil požirek piva iz napol polnega kozarca.

»Vidiš, kako ti je takoj vse jasno. Ne malce, pošteno.«

»No, fukač, pojdi, da se ti baba ne ohladi.«

 

Po seksu se je šel stuširat in si oblekel pižamo.

»Veš, kaj sem pomislila?«

Upal je, da ne bo govorila predolgo. Utrujen je bil od celodnevnega dela in večernega seksa.

»Da je vam moškim res utrujajoče, ko nas morate takole porivati.«

Po svoje je imela prav, rekel pa ni ničesar. Ni razumel, kam meri.

»Si že kdaj pomislil, da bi bil ženska?«

Da tega ni ni nikoli pomislil, je bilo – resnici na ljubo – verjetno povsem običajno.

»Pomisli, kako bi bilo, če bi jaz tebe porivala …«

»Ženska, pojdi spat. Ne vidiš, da se ti blede?»

Obrnil se je stran.

»Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

 

»Dobro jutro, dragi,« je začela dan s svojimi običajnimi besedami.

»Kurac dobro jutro,« je odvrnil. Njegovih grobosti je bila že dolgo navajena.

»Se spomniš, kaj sem te vprašala sinoči?«

Ni se spomnil.

»No, pa povej …«

»Seveda se spomniš.«

Res se ni spomnil.

»Če bi vsaj enkrat poskušala z menjavo vlog v postelji.«

»Kaj ne vidiš, koliko je ura? Mudi se mi v službo! Šef nas itak vedno drka, da prihajamo prepozno.«

»Čez dva tedna imam rojstni dan, pokloni mi kaj takega, prosim.«

»Do včeraj si imela pizdo, jaz pa tiča. Se je morda ponoči pri tebi kaj spremenilo? Pri meni ne!«

Tokrat je umolknila ona.

 

»No, kako je šlo včeraj z babo?«

Naročila sta vsak svoje pivo.

»Odlično, le kar je sledilo potem, je bilo malo čudno.«

»Kaj pa?«

Kamerad je zastrigel z ušesi.

»Mislim, da se ji je utrgalo. Neke čudne stvari bi rada počela …«

»Kako to misliš?« je še bolj prisluhnil.

»Bolje, da ne veš.«

»Naj ugibam? Želi, da jo tepeš, ko jo porivaš,« je rekel in se zakrohotal.

»Ne, ne bom ti povedal.«

»Veš, da baba takoj najde drugega, če ji ne daš tistega, kar želi,« mu je rekel s precejšnjo mero resignacije.

»Rojstni dan ima, pa nekaj nori.«

»Kdaj?«

»Kmalu. Devetega februarja.«

Kozarec je spet pristal na kartonastem podstavku. Tokrat je za spoznanje manj zaropotal.

»Ne pozabi, da imamo osmega sestanek.«

»Res, za postroj ob fojbi.«

 

»Presenečenje.«

Doma ga je pričakala v obleki iz črnega usnja. Spomnil se je, da je to nekoč že videl v filmu, v katerem je ženska med spolno igro poniževala svojega moškega.

Skušal se je narediti neumnega.

»Kaj je to? Pustni kostum za Milje?«

»Dragi, a ne razumeš, da mislim resno?« je dejala nekoliko užaljeno.

»Ne vem, o čem govoriš.«

»Da bi te vendarle enkrat porivala.«

Že ji je hotel reči, da je zmešana, da je za v norišnico, a se je kmalu nato spomnil kolegovih besed, da ženska vselej najde drugega, če od svojega tipa ne dobi tistega, kar želi.

Iz škatle je medtem potegnila umetni penis na pasu.

»Kaj ti ni zadosti moj kurac, zakaj moraš kupovat umetne?« je zarohnel.

Že je bil na tem, da jo mahne.

»Poslušaj, prasica. Mene že ne boš porivala v rit. Koga drugega si najdi!«

Ulila se ji je solza.

»Vedno delam vse, kar mi ukažeš. Za štedilnikom in v postelji. Vsaj enkrat naredi, kar želim jaz.«

»Koga drugega si najdi, ti pravim.«

»Dobro, bom poiskala po internetu. Moraš pa ti biti zraven,« je rekla, ko se je že malce umirila.

Onemel je. Pravzaprav ni natanko razumel, za kaj dejansko gre. Njegova baba bo nekoga drugega porivala v rit z umetnim tičem, on pa naj bi bil zraven in gledal?

 

Na sedežu stranke ga je pričakal vonj po novem.

»Si videl, čisto sveže jakne smo dobili,« mu je rekel kolega.

Vzel je eno v roke in jo začel tipati, kot bi hotel preveriti, iz kakšnega materiala je.

»Prej jih je dostava pripeljala iz Rima.«

Dajala mu je občutek topline.

»Iks iks iks iks el. Imate tako zame?«

»Ne skrbi, našli jo bomo. Ti boš v nedeljo vodil svojo vrsto.«

Prikimal je.

»Ko pride mimo duce, dvignemo desnico v rimski pozdrav, kakor po navadi.«

»Aha, bomo pol ure prej zvadili, da bo prav,« je rekel z vidnim zadoščenjem.

 

Naslednjega dne je prišel domov nekoliko okajen. Najbrž je bil prepričan, da mu bo alkohol v krvi pomagal v situaciji, za katero si sploh ni mogel predstavljati, kakšna bo.

Njegova ženska je v črni obleki iz usnja in škornjih z visoko peto žarela od veselja.

»No, dragi, danes pridem tudi jaz na svoj račun,« mu je dejala, ko je stopil skozi vrata.

»Kdaj pride tisti tip? Upam, da si dobila pravega zase in da boš zadovoljna …«

„Čez pol ure. Seveda bom, pripravljena sem. Ti?«

»Se moram posebej pripraviti? Saj bom samo gledal, ker ti tako želiš.«

»Lahko tudi sodeluješ,» ga je presenetila. »Se boš šel stuširat?«

»Ni govora!«

 

Kmalu je pozvonilo. Skočila je s fotelja in se javila na domofon.

»Ja, četrto nadstropje.«

Vznemirjen je bil, čeprav ne pretirano.

Čez kako minuto se je pred njima pojavil suh moški manjše postave in vljudno pozdravil. Nekaj v njegovi govorici mu ni bilo ravno najbolj všeč.

»Jaz sem Tomaž, iz Ljubljane,« je rekel v polomljeni italijanščini in podal roko najprej njej, potem pa še njemu.

»Aha, ščavo de merda,« je odzdravil in mu močno stisnil roko.

Prišlek se je v prvem trenutku malce začudil, ni pa se dal zmesti.

»Nocoj sem vajin schiavo, ki vama izpolni vsako željo, tudi najbolj perverzno.«

Pogledal jo je, kot bi hotel reči: prav ščavota si mi pripeljala v hišo.

Njegova ženska pa se je gostu le prijazno nasmehnila.

»Tam je kopalnica, lahko se greš preobleč in pripravit,« je pristavila.

Ko so se vrata kopalnice zaprla, je pristopila k njemu in ga še enkrat povabila k sodelovanju.

»Kako pa?« se je začudil.

»Poskusi, kako je, če ti ga enkrat pofafa moški.«

»…«

Tip je gol stopil v dnevno sobo k ženski in pokleknil pred njo.

»Začnimo,« je rekla in se usedla na kavč.

Nemo je opazoval človečka, ki je začel poljubljati in lizati visoke pete njenih usnjenih škornjev.

»Bravo, priden,« ga je pohvalila.

Po nekaj minutah je počasi razširila noge in dvignila del krila, ki ji je poprej segalo malo nad kolena.

»Smem, gospa?« jo je vprašal, preden ji je segel do mednožja in ji snel črne tangice.

On je bil že na tem, da nekaj izusti, ko ga je prehitela.

»Tiho bodi, danes ukazujem jaz.«

Poglej, kako je treba častiti svojo boginjo, bi mu v tistem trenutku najraje zabrusila, a se je tudi sama zadržala, saj bi gotovo ponorel, če bi slišal kaj takega.

Obraz spolnega sužnja se ji je zaril med noge, njegov jezik pa ji je začel šariti po pički. Prav kmalu je začela vzdihovati od naslade.

Medtem si je odpel hlače in si ga začel mencati z dlanjo. Nad prizorom se je tudi sam vse bolj naslajal.

»No, sedaj pa pride najlepše,« je rekla.

Častilca pičke je narahlo odrinila stran in z roko segla v bližnji predal, iz katerega je potegnila umetni penis na pasu. Nekaj trenutkov je potrebovala, da si ga je namestila na boke.

»Naj vam pomagam, gospa?«

»Ni treba, ženske se znajdemo same. Rit mi nastavi in to takoj!«

Tipček se je povzpel na nizko mizico sredi dnevne sobe in se postavil na vse štiri. Še preden ji je uspelo prodreti v njegov anus, se je njegovemu obrazu približal s trdim in umazanim tičem.

»Na, cuzaj mogočnega italskega kurca, ščavo! Naslednjič pa pripelji s seboj še sestro, da jo pofukam, kot je treba.«

Ni spregovorila.

 

Njegov mobilni telefon se je oglasil s kolegovim sporočilom.

»Kako gre? Sta s tvojo že opravila rojstnodnevno zabavo?«

»Ravno sva zaključila, dobro je bilo.«

»No, fajn. Jaz sem s fanti na pijači. Sedaj gremo v akcijo. Plakate lepit.«

Ob sporočilu je bil še selfi, na katerem so trkali s kozarci.

»Si že pomislil, da bi s ščavi poravnali račune?«

»Pride čas tudi za to, ne skrbi. Danes imamo druge programe.«

»Pa si malce popestrimo noč in večer. Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.«

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.