The Notebook

Ana Svetel

Pozdravljeni, pišem za prevoz svoje mame iz Doma starejših Ajdovščina v Lj. Bi bilo to mogoče? Lp, Lucija

Načeloma ne pobiram izven poti. A sporočilo je bilo nekako ganljivo. Preklel sem slovenski javni prevoz in socialno skrbstvo, mislim, to, da celo starejši uporabljajo prevoze, je naravnost strašno. Bomo kmalu še namesto rešilca vtipkali prevoz.org, da nas bo kdo zapeljal na urgenco? Priznam, mama gospe Lucije se mi je zasmilila. Četudi sem čez palec ocenil, da s tem izgubim pol ure, mi vest pač ni dala …

Lahko! Ali bo vaša mama počakala pred domom upokojencev, ali jo je potrebno iti iskati? LP A

Že sem se videl, kako požrtvovalno potiskam invalidski voziček z ostarelo gospo proti avtu …

Mama bo na obisku pri možu, tako da mi, prosim, sporočite (SMS) 10 min preden boste tam, vas pride počakat na parkirišče.

Aha, torej gre za ljubeča, vseživljenjska zakonca. Seveda jo bom peljal, tistih trideset minut svojega življenja bom pač žrtvoval, kaj pa je to v primerjavi z njunimi 50+ leti zakona (za hip sem si predstavljal postarano Tanjo: starostne pege, skrivenčeni prsti, slinasti kotički ust, kar malo me je minilo).

Kapljica znoja mi steče po vratu. Kje je zdaj ta fant? Preprimem vrečko, prestavim torbico. Peklensko vroč dan. Če dam prat še nocoj, bo perilo do jutra že suho. To poletje se vročinski valovi kar vrstijo. V domu svetujejo, da varovanci sploh ne zapuščajo klimatiziranih prostorov. Ah, že prihaja. Rdeč avto, koprska registracija. Izstopi urejen fant in ponudi, da lahko vrečko pospravi v prtljažnik, nato mi odpre vrata in jih za mano tudi zapre. Vzorno.

Nekaj trenutkov voziva v tišini.

»Vaša hči je omenila, da mož biva v domu …« začne.

»Res je, že leto dni.«

»In vi ga hodite redno obiskovat, si mislim.«

»Ja, skoraj vsak dan sem tukaj.«

Spet molk. Preden zaradi nelagodja menja temo, nadaljujem.

»Lani poleti ni več šlo. Nisem ga več mogla imeti doma. Ni bilo več varno zanj, potreboval me je štiriindvajset ur na dan. Še v trgovino sem komaj skočila, v strahu, da bo v tem času kam odtaval.«

»Ojoj.«

Zazdi se mi, da mladenič ne ve, o čem govorim. Zanimivo, ponavadi se ob tako očitnih primerih vsem posveti, za kaj gre.

»Bojanova demenca je postala tako huda, da je bil dom edina možnost.«

»Demenca,« ponovi, »strašno.«

Spet malo tišine. Vrh Nanosa zavit v oblake.

»Kako pa to, da je ravno v Ajdovščini? Mislim, za vas bi bilo verjetno laže, če bi bil v Ljubljani …«

»Oh, pa kako! Sploh ne sprašujte. Vsi domovi so polni. Je na čakalni vrsti, a do tedaj je dobil mesto v Ajdovščini. Pa še to po spletu srečnih naključij.«

»In sedaj ga obiskujete …«

» … skoraj vsak dan, tako je. Veste, čeprav Bojan še isti večer pozabi, da sem bila pri njem, vseeno prihajam. Te ure, ki jih preživiva skupaj … tako dragocene so.«

»A ta vsakodnevna vožnja mora biti kar naporna.«

»Prav imate. Ko bi vsaj lahko rekla še komu. Ampak – koga pa še ima? Najina hči je v službi do večera, saj vidite, še tele prevoze mi v naglici uredi, vsaj to. Ker sicer …«

»Vlaki in avtobusi ne vozijo?«

»Ah, poredko in dolgo. Vsaj toliko želim, da sem ob neki dogledni uri doma, da lahko vsaj … da vsaj malo poskrbim za stanovanje. Vsaj toliko, da prezračim, pobrišem tla.«

»Saj mi je vaša hči menda napisala, kje živite, pa mi je čisto ušlo iz glave.«

»Na robu Ljubljane sem, v Gameljnah. Hišo sva kupila pred osmimi leti. Velik vrt, terasa, vse sva prenovila. Še ploščice v kopalnici sva sama položila. Veste, Bojan je bil še pred dvema letoma čisto zdrav. Sedaj pa to. Ko bi vedela … ko bi vedela, kako se bo v dveh letih vse spremenilo. Ko bi vedela, kaj naju čaka, bi bila manj garala in več uživala.«

Obrne se proti meni in me pogleda. Tudi on je na robu solz.

Načeloma ne razvažam na dom. In moram priznati, da sem, ko sem zagledal tole gospo, resda že v letih, a vendar še povsem pri močeh, pa še brez prtljage, da sem pomislil, da bi jo odložil kar na Gospodarcu, kjer bi lepo počakala na osemko. Res se mi je začenjalo muditi. In gospa ima zagotovo svojo Urbano vedno pri sebi, vsi penzionerji jo imajo.

Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca. Prav videl sem ju lahko: srečna, vitalna, mlada upokojenca, kako polagata ploščice, kako ob večerih sedita na terasi in rešujeta križanke, kako jo včasih prime za roko, kako ji gre z roko pod majico in zatipa njene še zmeraj polne prsi. Mislila sta, da imata pred seboj mirno starost. Kot na fotografijah ob člankih o jeseni življenja. Mislila sta, da bosta čas še za hip preslepila. Nato pa …

»… Ko bi vedela, kaj naju čaka, bi bila manj garala in več uživala.«

Glas se ji je zatresel. V meni se je vrtinčil koktejl misli (1. Resno? Jokal boš na prevozih? Resno? 2. Postarana Tanja se z vodenimi očmi zazira v moje in sprašuje, kdo sem 3. Kako je že naslov tistega filma? Z Ryanom Goslingom in Rachel McAdams? 4. Šit, res boš jokal 5. Reci ji kaj vzpodbudnega 6. Če zdaj odprem usta, bom iz sebe spravil le ihtenje 7. Aja, The Notebook).

Pogledal sem jo in skušal prikriti solzne oči. Zazrl sem se v tovornjak pred seboj in se odločil, da se zamotim s prehitevanjem. A hkrati s klancem pred Logatcem se je v meni utrdil neomajen sklep. Na dom jo bom peljal. Bom pač zamudil odbojko, kaj pa je ena odbojka proti njeni nesreči? Kaj pa jaz vem o trpljenju? Če je to ta malenkost, ki jo lahko naredim, da ji olajšam dan, bom storil, kar je prav.

»Kateri izvoz je pravzaprav za Gameljne?«

»Oh, saj ni treba …«

»Sploh ni problema. Peljal vas bom domov.«

»Zelo ste prijazni.«

»Samo usmerjajte me.«

»Saj ni daleč, malo naprej od Dravelj.«

(Ja, pa ja.)

»Prav, bom peljal proti Šentvidu in mi boste nato povedali, kam naprej.«

»Res vam hvala.«

Ko sem jo odložil, sem za hip pomislil, da bi odklonil tistih pet evrov, a sem si premislil. Nočem, da ima občutek, da jo pomilujem. Ker je ne. Samo čutim z njo.

»Nasvidenje, držite se,« sem rekel.

Pelje me vse do dovoza. Že prej sem opazila, da je nekajkrat pogledal na uro. Zagotovo se mu mudi. Kako požrtvovalen mladenič. Fant, ki se ne boji pogledati v oči.

»Nasvidenje, držite se,« mi reče in me nerodno stisne za roko.

Počasi se dvignem iz avta, mladenič že stoji pri prtljažniku, mi poda vrečko in se žalostno nasmehne. Proti vratom grem s sklonjeno glavo. Ni še odpeljal. Verjetno spravlja pet evrov v denarnico in me skrivoma pogleduje. Smilim se mu. Ne, rekla bi celo, da me pomiluje.

Pred vrati mencam po torbici, kot bi iskala ključe. Verjetno se je zavedel, da vem, da je še zmeraj tam, zato po nekaj sekundah mojega brskanja naposled le odpelje.

Vzamem ključ iz žepa in vstopim. Veža je zatemnjena, dnevna soba pa se kopa v poznopopoldanski svetlobi. Bojan na kavču bere časopis.

Odložim stvari na stol in stopim v kuhinjo.

»Kako si, kako je bilo v službi?« zakliče izza kavča.

»Ah, sama muka. Zjutraj so mi dodelili dementni oddelek. Saj veš, kako ga sovražim. To me zmeraj tako utrudi.«

»No, si pa vsaj res hitro doma.«

»Ja, dober ulov je bil. Pobral pred domom, dostavil tukaj pred vrati. Ravno prav zgovoren.«

»Super si.«

Bojan vstane s kavča in pride v kuhinjo. Ravno se sklanjam v hladilnik, ko se mi približa od zadaj in z desnico seže pod modrc.

»Če nisi lačna, lahko zdaj, pred večerom, skočiva še na Šmarno.«

Z jogurtom v rokah se obrnem in se zazrem v njegove bistre oči.

»Z veseljem.«

O avtorju. Ana Svetel (Maribor, 1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študijsko jo zanimajo socialni in kulturni vidiki svetlobe, teme in vremena na Islandiji. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena. Jeseni 2019 ji pri isti založbi izide kratkoprozna zbirka o prevozih. Občasno … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.