Sladko-slano

Leonora Flis

Skozi priprta polkna je videla tenko linijo sončne svetlobe. Lomili so jo veja borovca in listi figovca. V zraku je bil vonj po oleandrih in cvetočih grmičevjih, katerih imen ni poznala. Dragocen čas. Ko si tu, da se spomniš, da dihaš. Samo tako si. Pogrešaš skoraj nič in v ustih začutiš plišasto lupino breskve, ki ti jo je nekoč na morju mama prinesla na plažo. Sladkoba zrelega se pocedi po bradi. Pustiš, da steče.

Njuna hiša je bila majhna in stara. Kamnita in obrobljena z marmornatim okrasjem. Velik vrt je imela in na njem so bili že več desetletij zasajeni borovci, fige in dve drevesi kakijev. Rekel je, da je imela nekoč njegova mama za hišo, ki je bila podobna njuni, zelenjavni vrtiček, ki ji je dajal neskončno veselja. Gnetenje prsti, sajenje in pobiranje zrelih in sočnih plodov razgrete primorske zemlje. »Njeni prsti so bili gubasti in ukrivljeni, vsak se je čudno vihal v svojo smer,« ji je pripovedoval. »A tarnala ni nikoli. Samo da je lahko zasajala nova življenja.«

V to hišo je tisto leto prišla sredi avgusta. Ozračje je bilo zaradi nekajdnevnih vremenskih neprilik ohlajeno. On je pripotoval teden dni prej, da malo pripravi teren, kot je rekel. Natančen je bil v svojih načrtih in izvedbah. Pozno popoldne sta odšla na prodnato plažo. Tu in tam je skozi grmičevje siknila kača. Z lesenega pomola se je vrgel v vodo, ona pa je oblečena v črtasto poletno obleko sedela na brisači in gledala za njim. Plaval je proti odprtemu morju, tako dolgo, da je bil zgolj mala temna pika. On in neki zelen čoln, ki pa se je, za razliko od moškega, tako se ji je zdelo, obali približeval. Gladina vode je postajala nemirna, v sivkasti modrini ga ni več našla. Je plaval tam, kjer se nadvodni svet utiša in se mešajo morske pene, ki jih ustvarjajo premikajoče se roke in noge? Ali je spustil vse, kar se je trudil držati?

Včasih sta se prepirala in dejal je, da ga lahko pomirijo le gibanje skozi vodo in enakomerni zamahi rok in nog, ki odganjajo valove in telo poganjajo dalje. Režejo gladino. Vsak zamah odlomi del bremena. Prepiri so bili zadnje čase redki. Včasih sta se raje smejala drug drugemu in poizkusom, kako dominirati v zaostrenih situacijah. Nihče nikoli zares ne zmaga, sta se strinjala v dobrih dneh. V slabših sta molčala. Zdelo se je, da je bil molk krepčilen. V tišini sta vnovič našla govor.

Spoznala sta se na Douglas Street v Los Angelesu. Ravno je izstopila iz trgovine, kjer si je kupila steklenico ledene vode. Trknila sta skupaj, on na kolesu, ona na prehodu za pešce. On v malem prekršku vožnje skozi rdečo, ona zasanjano slepa za okolico. Nekaj si je popevala. Oplazil jo je po levi rami, nič hujšega, a dovolj nadležno, da se je zadrla za njim. Ustavil se je, stopil s kolesa, bled je bil, a vseeno je bil videti precej samozavesten, ko je rekel, ali je vse v redu, gospodična. »Ne, ni, kako naj bo v redu, če ste me obdrsali po levi rami. In kar močno.« Odrgnina jo je resno skelela in postajala vedno bolj rdeča. Skozi pore se je tu in tam kazala kri. Nadlaket se je rahlo napihnila.

»Zelo mi je žal, vem, da sem šel čez rdečo, imam že kar nekaj listkov s kaznimi, nepreviden sem, impulziven, žal mi je.« Bolj ko se je opravičeval, bolj ji je bil všeč. Ne zaradi iskrene želje, da mu oprosti, zaradi zaskrbljenosti, ampak zaradi prepričanosti vase, prepričanosti, da ga ne bo zatožila. Včasih se odločamo v trenutku in tako je bilo. On je vedel, preden je vedela ona.

Najprej sta sestavljala prijateljstvo, počasi je šlo, saj so bile poti v Los Angeles zanjo drage, on pa v njen konec sveta ni prišel. Griči okoli mesta, parki in male kavarne so bili njuno igrišče. Vedno je pil črno nesladkano kavo in se hudomušno nasmihal njeni izbiri bele kave, ki si jo je izdatno sladkala. »Kakšne cukre ti to piješ,« je z nasmehom pospremil njeno srkanje iz velikih skodelic. Včasih ji je z dvema prstoma obrisal sladko peno, ki se ji je nabrala okoli ust.

Potovanja so osvobajala njune misli in hranila njuno potrebo po gibanju. Večkrat sta potovala tudi vsak zase. »Pari, ki ne poznajo in ne želijo spoznati dnevov brez družbe partnerja, so mi hecni,« je večkrat rekla. Ponavadi je pokimal. Nekega dne, potem ko sta dve leti živela skupaj v predelu Los Feliz, je predlagal, da bi s prihranki kupila hišo nekje v mediteranskem pasu, blizu morja, borovcev, figovcev, oleandrov, tišine, ki je kalifornijski trušč ni omogočal. Razmišljala sta o Franciji, potem pa je padla Hrvaška. Blizu tvoje domovine je, pa še neskončno veliko čudovitih otokov imajo, je bil odločen. Naslednje poletje sta odpotovala v Slovenijo in od tam na Hrvaško. V iskanju miru sta obplula kar nekaj otokov in na koncu pristala na tistem, ki je najbližji celini, Krku. Ogledala sta si ducat hiš, ki so bile naprodaj, in se naposled odločila za majhno, ljubko kamnito hišo na hribu nad starim mestnim jedrom. Na vrtu so bila že zasajena drevesa, ki sta si jih želela, in že tisto poletje sta lahko trgala sveže fige, pozno jeseni pa segala po oranžnih kakijih. Tisti čas sta večkrat prišla v Evropo. Zaradi svoje oaze sredi Kvarnerja. »Ni čisti Mediteran, sva pa dovolj blizu,« ji je večkrat dejal z zadovoljnim izrazom na obrazu. Pri tem je vedno dvignil brado in ponosno prikimal. Takrat ni bilo senc na njegovem obrazu.

Nemirno se je presedala na obali in ga iskala na obzorju. Veter je postajal vedno bolj sunkovit in pripravljalo se je k neurju. Razmišljala je, kako sta nedavno govorila o tem, da bi na svet pripeljala novo življenje. Z majhnimi prsti in nožicami. Bitje, ki v prvi dar dobi dih in osebno svobodo, izbiro. In večpotja, ki včasih privedejo na čistino in včasih ne. Ker ga ni uzrla, je hotela poklicati policijo. S tresočimi prsti je brskala po vrečki in iskala mobilni telefon. Kar naenkrat pa je na vratu začutila kapljice ledene vode in njegove dlani. Pritihotapil se je čisto neslišno. Plaval je po drugi strani kot ponavadi, naredil podvodni polkrog in jo želel presenetiti. Uspelo je, vendar je bila predvsem jezna in prestrašena. V svoje tresoče roke je stisnila njegove dlani in jih držala, dokler niso postale vroče. V njih je čutila utrip njegovega srca. Njeno srce ji je tolklo v želodcu. Čutila je življenjsko silo, tisto, ki jo potencira bližina konca, in nikoli prej ali pozneje si ni bolj želela njegovega otroka. Brez besed sta odšla proti hiši.

S svetlolasim dečkom ni bilo veliko dela. Malo bolj obilno je jokal le v prvem letu starosti. Ko je bil lačen. In potem, ko so poganjali zobje. Na njunem pomolu so zdaj sedeli trije. Otrok je imel na glavi pisan klobuk, radovedno se je plazil po drobnem kamenju in si ročice brisal v mamino obleko. Oče je bil spet izgubljen med valovi, vendar je to pot ni stiskalo. Trika iz preteklosti ni nikoli več ponovil. Šalili so se v troje. Jedli v troje, z dreves trgali sadje in se smejali zbujajočemu se soncu v kvarnerskih jutrih, ki je nežno oplazilo polkna njihove spalnice. Bele zavese so zašuštele v vetru in prve sončne lise so padale na njihove speče obraze. Najraje so imeli rumene fige in morsko vodo v laseh. »Na tebi okušam morje in imam te rad,« ji je rekel. Vrteli so se v vetru, ki je visoko nad njimi mešal oblake, otroku so svetli kodri opletali po obrazu in z ročico si je odkrival oči in se glasno smejal. Odpihnili so se v drugi čas. Tja, kjer čas pravzaprav miruje, kjer se poznaš do obisti, kjer čutiš vsako misel in besedo. Kjer je najboljši čas vedno zdaj. V tistih dneh je pozabil na trenutke, ko ga je strah tako močno stiskal, da se je od njegovega hladu odbjalo vse v njegovi bližini.

»Prinesi mi rumene fige,« je rekla, medtem ko je v zrak dvigovala dečka, ki je imel vse pred seboj. »Ko se mi topijo v ustih, včasih pozabim, da pride čas, ko je treba izvedeti resnico. Povedala mu bova, da lahko sledi ali izbira. To je naša svoboda. Prepoznati trenutke, ko se lahko odločamo. Proti njej je iztegnil roko in tiho rekel: »Trudim se, res, pa se ujamem v iste vrtince. Melje me. Lahko izbereš. Moraš.«

 

*

 

 

Počasi sta se pomikala po ulicah New Yorka, kamor sta se preselila v poznih srednjih letih. Podpirala sta drug drugega. »Hodi no malo hitreje, videti je, kot da si že res čisto na koncu,« ga je malo hudomušno skušala spodbuditi k živahnejšemu tempu. Za seboj je vlekel levo nogo in se opiral na palico. Prevelika siva jopica mu je nečedno visela na ramenih. Ona je bila še vedno postavna, vseeno ji je čas zgubal obraz in razredčil lase. Spete je imela tako kot nekoč. Skoraj na temenu, nekaj pramenov se je spuščalo po hrbtu. Malo se je zdebelila okoli bokov. »Na trgu sem kupila rumene fige, do pomola morava priti, da vidiva, kako nizko letajo galebi in kako se okuša sladkoba svežih fig, medtem ko ti slani zrak mrši lase.«

Njen sin je zdaj živel v Seattlu in poklical jo je enkrat tedensko. Velikokrat je vprašal: »Mama, se spomniš našega morja, ko sem bil majhen? Včasih, ko tečem ob oceanu, se mi slani hlapi lepijo na kožo in zdi se mi, da sem na našem pomolu.« Potem ponavadi za nekaj sekund utihne in reče: »Oče se nič ne oglasi. Nosil ti je tiste fige. Vedno v isti košari. Se spomniš? Rekel je, da vonja sol na tebi in da te ima rad. Tvoje odločitve nikoli nisem dobro razumel, mama.«

Še vedno se je bala teh besed. Odšla je nekega popoldneva v aprilu. Čeprav sta si zdelila nešteto zgodb. »Greš, ko ne vidiš poti pred seboj, sine. Jaz sem videla le še korake, ki sem jih pustila za sabo, in še ti so bili zaprašeni. Spotikala sem se ob lastne sence.«

Moža na svoji desni je prijela pod roko in usedla sta se na rjavo klop, v katero je sonce vrisalo svetlejše lise. Dež je na njene noge nanesel rjo. Začutila sta prve dežne kaplje. Sopara je bila v zraku. Galebi so letali nizko. Sladkoba mesnatega sadja je bila v njunih ustih in vedela je, da bo pot domov dolga in počasna.

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

  • Longitudinalno

    Ivan Antić

    Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

  • Stanje stvari

    Mirjam Gostinčar

    Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.