Trenutek vznemirljivega niča. Roman

Ondřej Buddeus

»Kaj …? Kaj si rekla? Haloo … si tam, halo, pizda, me slišiš …?« je prekipelo drobnejšemu tridesetletniku s ponošeno bledomodro kravato, v desni roki je stiskal gluh mobitel, medtem pa z levico tipal po žepih in iskal kartico, s katero bi odprl steklena vhodna vrata v stavbo. V tistem trenutku je dve nadstropji više v stanovanju številka 204 drugi moški, recimo mu na primer Tomáš, skozi okno opazoval blago valovito pokrajino. V misli se mu je spet prikradlo nadležno vprašanje, ki ga je preganjalo že od predvčerajšnjim. Punca z gostim črnim čopom se je v sosednji sobi vse popoldne delala, da se bo končno lotila dela, in čakala na najmanjšo motnjo, ki bi ji omogočila, da pozabi nekajtedenski jalov trud in tako še enkrat, za danes dokončno odloži vsakršen začetek. Tri nadstropja više je iz kuhinje starega samca zasmrdelo po zažgani pici s šunko, smrad se je razširil v dnevno sobo in prebudil sveže plešastega štiridesetletnika med gledanjem televizijskega šova, tako zanimivega, da se mu je vse do tega trenutka, ki je bil enako presenetljiv kot prepričljiv, zdelo, da je v čisto drugačnem, bistveno popolnejšem in zabavnejšem svetu. Ta trenutek pa je bil …

Kaj zdaj sploh pričakujete? Trenutek novega zagona, trenutek norosti, trenutek nenadne osvoboditve, trenutek vznemirjenja? Se lahko prav zdaj zgodi karkoli? Znašli smo se v situaciji, ko je nekdo na pločniku pustil tisočaka (kot v televizijskem šovu) ali pa spremljamo omahljivost samomorilca na okenski polici (moški ob oknu je razmišljal o tem, kdaj v evropski zgodovini je prišlo do momenta, v katerem se je samomor povezal z estetiko), ali punco, ki je v tišini razprla noge, misleč, da ve, kako se bo to končalo. Zdaj (kar je le votel zvok, ki v enem od približno 7000 živih jezikov uteleša osupljivo kičavost sedanjika) sledi le še vznemirljivo čakanje na posledice t. i. spleta naključij. Razum pa veli, naj brzonogi Ahil že enkrat prehiti želvo. Vendar žal izhodiščno razmerje moči ni pogoj končnega, temveč njegova posledica. Začetek je bilo, je in bo mogoče prepoznati na podlagi konca. V nasprotnem primeru smo zgolj priča temu, kako se napihuje vznemirljivi nič: Trenutek, ko Ahil v fikciji zdravega razuma želvo končno nesmrtno prehiteva, pa je vreden pozornosti približno toliko kot banalno dejstvo, da moški v stanovanju 204, ki smo ga poimenovali Tomáš, prav lahko pa bi bil tudi Petr, občuti, kako je samo spogledovanje z mislijo najbrž kar preveč lepo, da bi bilo razmišljanju o samomoru vredno posvetiti samcato sekundo svojega urejenega življenja. Grelnik za vodo v tistem trenutku naredi klak, saj je voda dosegla vrelišče (pozor, to je bil simbol!). »Bi kavo?« je vprašanje, ki punco, katere gosti črni čop smo omenili uvodoma, zmoti pri spogledovanju s sabo, in čez nekaj minut jo bomo bodisi zagledali, kako z gibi udomačene vretice nežno terja Tomáševo oziroma Petrovo pozornost ali pa, kako končno zagrize v tisto, kar se je vse do zdaj šele imelo začeti. 

Kuhinjsko okno v petem nadstropju se naglo odpre in izza silhuete, ki se riše v njegovem okvirju kot temnosiv madež na svetlosivem ozadju, se v okoliški zračen svet privali nedolžen redek dim, in če odprto okno ne bi bila znana metafora novega spoznanja, vznika perspektive oziroma vsakršne instantne epifanije, bi se moški verjetno mirno vrnil v svojo osebno krizo srednjih let in k spremljanju neskončnega resničnostnega šova, zvečer pa bi šel v gostilno. Od vhodnih vrat pa se med drugim še zmeraj sliši: »Mater … halo, slišiš!« pri čemer ne vi ne jaz ne bomo izvedeli, ali se je v tistem trenutku ta pogovor pred vstopom v ta blok končal, ali pa je razburjeni moški, ki si našo naklonjenost gotovo zasluži že samo zato, ker se je z njegovimi besedami to besedilo začelo, med vožnjo z dvigalom natipkal sporočilo »sori, ni signala, te pokličem«. Vemo samo, da smo bili pravkar bodisi priča, kako je nekje poanta dosegla vrhunec, bodisi pa je vse skupaj šele začetek. Obstoj trenutka je kajpada, kot ponavadi, znan šele ex post. Tukaj pa je začetek romana. In tukaj je tudi njegov konec. Morebiti je bila sobota.  

 

Prevedla Diana Pungeršič

 

Tekst je del uredniške izmenjave s češko revijo Psí víno

O avtorju. Ondřej Buddeus (1984) je češki pisatelj, organizator in prevajalec. Je eden izmed rednih urednikov revije Psí vino. Trenutno pripravlja disertacijo iz skandinavskih študij. Dela tudi za praško gledališče Alfred ve dvoře. Njegovi teksti so bili prevedeni v mnoge jezike. Leta 2013 je prejel nagrado Jiříja Ortna za svoj prvenec, leta 2014 pa nagrado Magnesia Litera in nagrado za najlepšo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dan potem

    Arjan Pregl

    Premražen je ležal na puščavskem pesku. Predramili so ga prvi sončni žarki.   »Kje sem?!« Vstal je in se napotil v nasprotno smer od žareče krogle, da mu … →

  • Velika pričakovanja

    Arjan Pregl

    Nebo brez oblačka in sonce visoko na nebu. Vročina. Urejene trate obdajajo dovoze. Vrstne hiše so bolj kot ne enake. Pred eno od njih se ustavi manjši kombi, … →

  • Tri kratke

    Sebastijan Pregelj

    Preden je Hamza odšel v nebesa   Veter dviguje pesek in prah. Vrtinči ga po praznih ulicah, čez ostanke zgorelih vozil, čez razbito steklo in madeže nafte, čez gume, iz katerih gleda žica, … →