Središče za psihično skrbstvo in šolstvo

Miroslav Pech

Zdaj se moram voziti v čisto drug kraj. Začel sem hoditi na drugo poklicno šolo. Zadnjega pol leta sem bil doma. To lagodje že počasi pogrešam. Na bolniški je super. Upam, da bom na račun skolioze enkrat skasiral invalidsko pokojnino. V življenju bi se namreč rad posvetil intelektualni dejavnosti in lenarjenju.

S kuharijo sem opravil. Ampak ni šlo čisto gladko. Morali so mi zaključiti ocene, tako da sem proti koncu šolskega leta, v spremstvu svoje mame, spet prestopil prag Oxforda. Z mano je prišel obračunat tudi Herman. Ni mi hotel zaključiti ocene pri telovadbi, dokler me ni še zadnjič malo testiral. Stal sem zraven svoje nekdanje klopi, v praznem razredu, Herman pred mano. Iz oči mu je žarela zaigrana osuplost in grenko spoznanje v slogu: tebi pa v življenju ne bo lahko, poba, s tem tvojim primitivnim videzom in primitivno pametjo. 

V tistem praznem razredu sem mu torej kazal, kako mi gre preval, naredil deset sklec, potem sem skakal sonožno in pri tem dvigal roke. Z enim očesom sem opazoval mami, kako je od jeze postajala vse bolj zaripla. Vrh glave ga je že imela. In ko me je zatem pozval, naj mu pokažem, kako se pravilno raztezajo vratna vretenca, je mamo dokončno minilo potrpljenje. Na Hermana se je zdrla, češ, kaj je zdaj to, kakšen cirkus zganja, hotela je vedeti, zakaj me ima za idiota, če res ne gre brez tega in če je to kompenzacija za kaj drugega. Herman je z odprtimi usti zaprepadeno buljil vanjo. Ji pokazal, naj se umiri. Kar slišal sem ga: draga gospa, jaz vam ne morem pomagati, če pač niste sposobna vzgojiti in skrbeti za to rahitično pokveko, tega revčka. Pomirite se, mlada dama, ne prihajajte mi naprej s svojim predpotopnim mišljenjem, prihranite mi svoja namigovanja, samo svoje delo opravljam, tale moten kup nesreče, očitno v krizi identitete, nima zaključenih ocen za drugo polletje. Nekaj takega bi Herman gotovo izdavil, če ga ne bi bilo strah, da ga bo mami na gobec. Takšne je nisem poznal. Bila je kot Kurt Cobain, ko se dere Smells Like Teen Spirit. In je vžgalo. Potolčeni Herman si je nekaj zapisal v beležko in težava z nezaključeno oceno je bila rešena. Čez nekaj minut naju je oxfordski gospod hišnik pospremil iz šolske stavbe in nama potem še dolgo mahal s svojimi zašmiranimi robčkom. 

Telovadbo sem imel nazadnje dve, enako kot ostale predmete.

V mojem novem razredu je triindvajset punc in dva fanta. V klopi sedim negibno in strmim naravnost pred sebe ali pa imam zaprte oči. Včasih se katera od punc obrne k meni, me pogleda, s komolcem dregne svojo sosedo, da bi jo opozorila na čudno reč, ki se tam zraven samotna vrašča v stol, in potem obe v smeh. Nič mi ne rečeta, samo hahljata se. 

Imam daljše lase kot večina od njih. 

V razred pogledujejo fantje. Derejo se na moje sošolke. Same silovite kretnje. Včasih se grem med odmorom sprehodit po hodniku. Na stopnišču se redno zadržuje skupina šminkerjev in diskofilov. Pošiljajo mi poljubčke in za mano kličejo srči.

Ni variante, da hodim s puncami na telovadbo. Z zdravnico sem se zmenil, da mi da zaradi skolioze opravičilo. Ni mi treba telovaditi.

Med telovadbo počakam v garderobi in berem. Enkrat sem jih šel malo pogledat, kako telovadijo. Ravno so tekle. Opazoval sem, kako se jim gugajo prsi. Nekatere imajo velike in mehke, da se jim med tekom skoraj zadevajo ob brado. Druge imajo manjše in na pogled bolj čvrste. Njim se premikajo res minimalno, samo malo raztegujejo. Med njimi so bile tudi punce, ki se jim ni imelo kaj gugati, ne raztegovati. Nekaj jih je nosilo oprijeto trenirko, ki se jim je zajedala med nogami. Debela in mršava telesa. Zadnjice kot puding, pa tudi zaobljene kot jabolka. Sopenje, vonj po znoju, stokanje, afektirano vpitje učitelja telovadbe. 

»Dvigaj noge! Nonono, zmigaj se! Še en krog, gremo! Ala, ala!«

Punce so prepotene, prameni las se jim lepijo na preznojene obraze.

Včasih grem na streho telovadnice kadit. Nasproti je šola. Od tam imam odličen razgled v ravnateljevo pisarno. Ravnatelj je bivši boksar. Z dijaki zadeve rad uredi brez ovinkarjenja. S strehe stavbe pogosto opazujem, kako s svojim znamenitim levim krošejem zbija na tla raznorazne izobčence SPSŠ-ja. To je kratica za Središče za psihično skrbstvo in šolstvo. Pri ravnatelju morajo vsaj enkrat na mesec pobeliti. Zidovi so poškropljeni od krvi, se pa najde tudi kak v omet zarit zob.   

Prevedla Diana Pungeršič

 

Tekst je del uredniške izmenjave s češko revijo Psí víno

 

O avtorju. Rojen je 22. septembra 1986. Odraščal je v Novi Bystřici. Zamenjal je več poklicev (tiskar, prodajalec, pomožni delavec, skladiščnik, urednik, viličarist itd.) Pri založbi Petr Štengl je izdal knjigi Napíšu Pavle (2013) in Ohromně vtipná videa (2014). Objavlja v revijah SEMTAM, H_aluze, Psí víno, Protimluv oz. na portalu Dobré adrese. Živi v Českih Budějovicah.  

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dan potem

    Arjan Pregl

    Premražen je ležal na puščavskem pesku. Predramili so ga prvi sončni žarki.   »Kje sem?!« Vstal je in se napotil v nasprotno smer od žareče krogle, da mu … →

  • Velika pričakovanja

    Arjan Pregl

    Nebo brez oblačka in sonce visoko na nebu. Vročina. Urejene trate obdajajo dovoze. Vrstne hiše so bolj kot ne enake. Pred eno od njih se ustavi manjši kombi, … →

  • Tri kratke

    Sebastijan Pregelj

    Preden je Hamza odšel v nebesa   Veter dviguje pesek in prah. Vrtinči ga po praznih ulicah, čez ostanke zgorelih vozil, čez razbito steklo in madeže nafte, čez gume, iz katerih gleda žica, … →

Izdelava: Pika vejica