Kosec

Renata Šribar

Pred hišo, ki je spominjala na manjšo haciendo, se je zaustavila skupina ljudi. Ela jih je pozdravila in postala pred vrati.  

»Čau, saj si prava pocestnica, ups, posestnica,« je rekla svetlolaska in pri tem nedolžno gledala.

Nastala je grobna tišina. »Ops, kako neumen lapsus sem naredila«, se je nato zahihitala.

Po poti, ki je z blagim vzponom vodila na posest, je prihajal v črno oblečen moški. Ela ga je prvič videla v taki opravi. Nedvomno je bil zanj obisk slovesen, saj se še ni zgodilo, da bi prišel kar tako, brez obveznosti. Pred nekaj tedni sta se sprla in po tistem ga ni več poklicala, da bi opravil delo. 

»Ojla, Franko,« ga je kljub rahli zadregi veselo pozdravila. Kakšno olajšanje, zdaj bova lahko pustila za sabo tisti mučni prepir, je pomislila.

»Ela, kje si ti?« je odzdravil in tako pokazal, da je pogrešal njene običajne telefonske klice. Njegova ponošena črna obleka in napol polikana bela srajca sta jo zmotili – oh, tako se nosijo natakarji v restavracijah z dvema zvezdicama. Zakaj ne more biti preprosto kosec? Toda tudi naslednjič ga je videla čudno napravljenega, nekaj se je spremenilo

»Pošteno mora biti zaljubljen vate,« ji je pred meseci rekla Katja. Mogoče, se je sama pri sebi oklevajoče strinjala. Kako prizadeto se je odzval, kadar je povišala glas zaradi nesrečno pokošenega mladega oleandra ali po neumnosti odsekanih figovih vej. Kosec je v ihti s kosilnico res napravil kar dosti škode. Zdaj, v tem trenutku, ko se je prikazal v tako nenavadni črnini, se je zavedla svojega koleričnega vedenja. Svojega izražanja nezadovoljstva, otroškega cepetanja od jeze … nerazumevanja, kako preprost je, kako ponižen ob svojih napakah. Ki se jim ni mogel izogniti. Zakaj je ni zares ganilo, kadar se je opravičeval, da je hodil v pomožno šolo

Kot v odgovor na njen občutek krivde se je nerodno nagnil proti njej. Skoraj sočasno se je obrnila proč;  kot da bi nalašč spregledala, da hoče na svoj običajno nerodni način drugačen odnos. Posestnica – pocestnica, ji je hodilo po glavi. Ne, ker bi zares nasedla vaški stigmi, vzela nase njihovo apriorno obsodbo samskega življenja žensk. V tej situaciji jo je razumela kot božjo kazen za krivdo, ki jo je čutila do kosca. Saj je vedela, da fantazira o njej.  

Naključni gostje so se poslovili z zategnjenim »čaau« in ju pustili sama. Najbrž se jim je zdel koščev obisk čuden. On je še nekaj mencal, se nato tudi sam poslovil in pustil v ozračju težo in napetost. Nič nista rekla o sporu, zdaj je zagotovo vedela, da ga ne bo več poklicala. 

Nekoč jo je med vožnjo mimo njegove vasi še posebej prevzel občutek bližine in sočutja. (Pet let je opravljal vrtna dela, košenje, obrezovanje, žaganje, vse s tisto noro zagnanostjo, s katero je uprizarjal kastracijski kompleks.) Tedaj ga je zagledala na nasprotni strani vozišča. Z odločnimi koraki je meril pločnik. Pot proti domu, ki je še vedno prazen, v to je bila prepričana. Bil je v vojaških hlačah; značilno obarvani maskirni vzorec, hlačnice spete okoli gležnjev, ne, tudi vojaških hlač in polškornjev na vezalke do tedaj ni nosil, je ugotovila. Včasih bi mu ob podobni priložnosti pomahala, pritisnila na hupo, se ga iz vsega srca razveselila. Še posebej ko bi ji odzdravil s širokim nasmehom in pri tem pokazal tesen niz velikih belih zob. Tokrat je bilo njeno veselje zmernejše, tiho, nekako razumno. Hotela je, da bi se pozdravila z občutkom, odraslo, in tako zazdravila razdaljo. Zadovoljna bi bila tudi z najmanjšim znakom, da je zmožen zajeziti preveč oseben odziv nanjo. Vendar ni bilo videti, da bi jo kakorkoli zaznal. Ni premaknil glave, ni preusmeril fokusa. Naravnost, samo naravnost, tako je sporočal. Z istim dolgim korakom, v istem ritmu, z jasnim ciljem domov-brez-postanka. Prepričal bi jo, če ne bi bilo njegovo lice ujeto v blagi krč. Ustnice komaj zaznavno oblikovane v negotov nasmešek; pogled po vojaško usmerjen naprej pa vendar od strani, v ozkem kotu vidnega polja pozoren nanjo. »Gazdarica«,  je v spominu zazvenel njegov glas. »Kakšna gazdarica«,  mu je, prav tako z glasom spomina, odvrnila sama pri sebi. Pritisnila je na plin in se pospešeno odpeljala po izvozu in nato na avtocesto, nazaj v anonimnost svojega mestnega doma.

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poročna obleka

    Mirko Božić

    Poročna obleka je obleka, ki jo ženske nosijo na poročni dan. V najboljšem primeru jo oblečejo samo enkrat. Vedno več pa je primerov, ko to ne velja, … →

  • Vseeno klovni

    Sára Vybíralová

    Kot otrok sem šminko preizkušala pri babici. Mama je ni uporabljala, babica pa – imela je poln jogurtov lonček črnih palčk, ki si jih zasukal in so ven … →

  • Središče za psihično skrbstvo in šolstvo

    Miroslav Pech

    Zdaj se moram voziti v čisto drug kraj. Začel sem hoditi na drugo poklicno šolo. Zadnjega pol leta sem bil doma. To lagodje že počasi pogrešam. Na … →