Skandinavske krste

Jasmin B. Frelih

Zasule me bodo omare iz Ikee. Kar kopičijo se in kopičijo. Vse so polne. Šare. Sentimentalne robe. Ničesar nočem vreči stran. Pride mama in vsakič kaj vrže v smeti. All-starke, strgane po celem podplatu, v katerih sva šli peš od doma do Ljubljane (nazaj sem šla sama). Ni jih več, gnijejo nekje na smetišču. In na tisti pohod se spomnim samo, če se spomnim nanje. Vedno manjkrat. Nekoč bom šla spet tja prvič. Z novimi, kmalu strganimi, vrženimi stran.

Ko se omara napolni, dobim novo. Moja mama obožuje Ikeo. Cele dneve preživi tam, leži na mrtvi postelji, pod policami šablonastih knjig, obkrožena s plastično zelenjavo, za hec se usede na školjko, se smeji, vsakič znova, lista po katalogu, sredi trgovine, samo da preveri, če je vse tam. In vzame novo. Omaro. Po starih pa mi brska in meče stvari stran. Po celem planetu smo potovali samo zato, da imamo kaj dati v predale. Spominkov mi ne vrže stran, ampak jih postavi na hladilnik, če kakšnega najde. Jaz ga vzamem nazaj. To je moj spominek. In ne spomni me na pot, tista suha črnka, ročno izrezljana iz enega samega kosa ebenovine (ampak v resnici industrijsko made in China), ne spomni me na safari – levinje, krokodili, opice – za to imam fotografije, škatle čevljev polne fotografij, ki jih gledam, ko si mislim, da bi se morala česa spomniti, ampak me spominja, tista črnka, vem, dolg stavek, oprostite, tista suha izrezljana črnka me spomni na vročične malarične sanje o bratu, ki ga nisem nikoli imela.

Moj brat je bil visok, čeden moški, oblečen v satenasto ruto, gol, ampak brezspolen, kot Ken (polni predali barbik, črnih, belih, blond, ne izrezljanih, ampak ulitih, najbrž v modele, plastika, ampak slastna, kot vosek, in avto in hiša in kupi drobcenih oblačilc, joj, da sploh ne začnem o cunjah, a veste koliko jih imam, omare in predale in kilometre štang za obešalnike, in take, neznansko velike cifre obešalnikov, polnih obešalnikov, vsi se šibijo pod plašči in bundami in jopicami in smučarskimi hlačami), kratko ostrižen in z brado, ki je privlačna le drugim moškim z brado. Antimalarična profilaksa ni učinkovala. Nemški zdravnik je priletel s helikopterjem in se pridružil šamanom, ki so zganjali neznosen, grlen hrup. Kmalu je bobnala in razuzdano plesala cela vas. Še danes mi za vsako obletnico pošljejo kartico. Moj brat je govoril, da stvarem ne moreš priti do dna, ker   Oče je bil ves iz sebe, mama pa je katatonično držala v eni roki žičnat obešalnik in v drugi par pletilk. Šotor je bil iz dreka krav in netopirjev. Brez ene same špranje, kamor bi lahko kaj pospravil. Zunaj pa noč in komarji in kriki pavijanov.

Ker ni veliko stvari, ki ne bi imele zasilnega izhoda.

Oče nima posluha za omare. On ima diske, kupe diskov po računalniški sobi. Z mamo zajtrkujeva, ko pride v kuhinjo, v karirasti pižami, in med prsti nosi tanko črno kovinsko ploščico, prihuljeno se nasmiha in nama reče, da so kulture postale peresno lahke. Mama se njegove tehnike ne dotika. V kuhinji, pod sliko, gori sveča, ki nikoli ne ugasne.

Imam vse, kar sem kdaj imela. Če odštejem žrtve maminih sračjih prstov. Nikoli ne vrže stran ničesar nepomembnega. Nekoč sem zbirala nalepke, vizitke, našitke, vstopnice, kartice, značke, zamaške, igračke iz kinderjajčkov (pa tudi ovalne rumene plastične lupinice), znamke, letake (najbolj sem ponosna na tiste, ki so jih metali iz zmajev (zmaji so očitno izumrli, včasih jih je bilo na nebu polno, vedno sem jim mahala in se s priprtimi očmi naprezala, da bi videla, če me je striček v zmaju opazil, in pomahal nazaj, ne vem zakaj se mi je zdelo tako pomembno, da me opazi) po gozdovih in travnikih tu naokrog: pozor stekle lisice ne jejte vab – brez vejic, kar je hecno na povsem očiten način), povsem neugledne kamne iz plaž Hondurasa, Djerbe, Vladivostoka, valentinov kič vseh bivših fantov in punc, prtičke, matice in peške češenj. Tega se mama ne dotakne. Škatle po omarah nabrekajo že desetletja. Je pa na tak ali drugačen način izginilo moje deviško perilo, pramen las pomembne osebe, sirijski horoskop iz 12. stoletja in nekaj krasnega iz mojega želodca. Noseča sem z nosečo deklico. Ko splavim, sem babica. Ruske babuške hodijo pod moje okno tret orehe.

Ko je brat umrl, se je nad našo hišo spustila nevihta veveric. Vse je postalo ena velika duplina. Odrezki letalskih kart, prazni jogurtovi lončki, škandali in afere. Oče je domov nosil spodnje perilo poštark, stevardes in prostitutk, in ga kopičil za loncem posušenega drevesa življenja. Mama je kradla palčke z okoliških vrtov, kipce iz cerkev, igrače iz direndajev, lutke iz otroških gledališč, jim trgala glave in jih spravljala na podstrešje, trupelca pa metala ven skozi okno na poti v službo. Nato sta me vlekla s sabo po svetu v podivjani gonji za sončnim zahodom. Jaz sem videla Velikonočne otoke, onadva sta se zmerjala z vedno bolj domišljenimi kletvicami. Ko sta prišla do »tolstojoška kukavica« in »mlahadrač crkovine«, tam nekje pri Taj Mahalu, sta se pričela režati. Mislim, da sta tragedijo potlačila pod sloje razočaranja, česar jima niti malo ne zamerim. Plasti in plasti nečesa gnilega. Kadar je zunaj zelo mraz, se oblečem v dvajset puloverjev in si predstavljam, da sem drevo. Težko gledam v banjice sladoleda, tik preden sežejo po mojo kepico.

Ustalila sta se. Oče je prevrtal celo hišo in povsod napeljal debele kable, se tako priklopil na mehko tkivo sveta in ga srkal s stroji, mama pa je našla kataloge polne poceni pohištva, in vsej šari, ki smo jo nabrali pred tem, pričela kupovati okvirje. Z mano se nista ukvarjala, bila sem dovolj stara, in spominjala sem ju na nekoga, joj, koga že, na koncu jezika imata. Zato vzhajam sama od sebe. Kvas.

Pretiravala bi, če bi rekla, da imam v omarah okostnjake, toda veliko, veliko golih fantov imam pa res. Ko sem zanosila, je bilo obenem prepozno in prezgodaj. Nikomur nisem povedala. Fant je bil zelo podoben bratu, česar se ne sramujem, niti se mi ne zdi čudno. Ste vi že kdaj koga izgubili? Ga niste skušali nadomestiti? Ste ostali sami? Star je bil petnajst let. Igral je košarko. Bil je zelo tih. Ko je bil gol, je zardeval. V meni je bil vsega nekaj mesecev. Ljudje niso obstojni.

Bratov računalnik stoji sredi sobe kot nekakšno kužno znamenje. Zaklenjen je z geslom. Očetovi prijatelji, računalniški strokovnjaki, ginekologi mašin, se poslavljajo z gestami opravičil. Nimajo dostopa. Vsako nedeljo, namesto da bi šli k maši, pri zajtrku obujamo spomine nanj, in tuhtamo, kaj bi ga lahko odklenilo. Vsak poraz nas potisne še bolj narazen. Sploh se ne poznamo.

»Saj še nisem tako stara!« je zgroženo rekla mama in stekla v kopalnico, pred ogledalo, ko je moj trebuh postal tak kot mozolj. »Uuu, to ja!« je iz svoje sobe zavpil oče. Skandinavski način življenja imamo. Norveške gozdove, finski vodovod. Spremlja nas kamera danskega režiserja in cel kup švedskih omar. Geslo je IKEA. Končno lahko preberemo bratovo poslovilno pismo. »Kupil sem si omaro za omare,« piše. »Velika je in globoka in v njej sneži. Vanjo lahko zbašem vse, kar imam. Vse, kar hočem. Ampak tudi če vse to stlačim vanjo, in grem notri še sam, in vrata za sabo zaprem, pa nato zakričim, v njej še vedno odmeva.«

Mostiščarji so izdolbli na tisoče dreves, pa se ni nihče pritoževal. Zunaj je zima. Vrata so zaprta, reže začepim z brisačo. Ustavim prepih. Radiatorje odprem do konca. Hrum centralne peči je srčev utrip. Postaja toplo. Moja soba je maternica. Ključ obrnem – ne spravite me ven. Krokarji trkajo, z drobnimi krempeljci šklepetajo po tramovih. Mislim, da so si v strehi napravili gnezdo. Ocvrem si jajca na oko. Razlijem rumenjak. V jajcu je še eno, votlo, jajce. Kinder želvice postavim v vrsto in s premiki rok nadziram njihova življenja. S kotički ustnic jim polagam besede na jezik. Odvisne so od moje volje. Jaz se pa samo igram. Vse omare odprem in pustim, da me napolni prisotnost stvari.

O avtorju. Jasmin B. Frelih, pisatelj, absolvent primerjalne književnosti, literarne teorije in zgodovine, se je rodil leta 1986. v Kranju. Pri Cankarjevi založbi je izšel njegov roman Na/pol, nagrajen kot najboljši prvenec leta 2013. Kratke zgodbe, eseje, prevode in teoretske tekste ima objavljene v revijah Literatura, Sodobnost, Dialogi, Pogledi in v reviji … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Potem_pa pravi:

    Vedno storiti korak nazaj. To je moje načelo; korak nazaj, korak na površino, ki je višje, ki je globje, korak, ki ga preseneti enaka višina, ki ob enaki višini skoraj izpahne nogo. Temu načelu ne bi mogel najti izvora. Če poskusim, se najprej domislim očeta, ki me ob vstopu v stanovanje zaradi zgolj dobre ocene boksne v trebuh. Potem bedastih ščipalcev lic, ki se trapijo s svojo neznatno otroku namenjeno seksualnostjo, ki je lahko zanj samo preotročja, se pačijo in eksploatirajo moj nenadoma izbruhnjeni govor, mi ga kradejo v svoje neznatne marše skupnosti, ki naj bi se jim pridružil, ko bom shodil; se domislim sošolcev, ki so ščipali ali boksali v jajca, histeričark, v katere sem bil zaljubljen in so ob moji bližini, na izrazu mojega obraza, vedno hotele zagrabiti dokaz moje nesposobnosti, me potem polizati po vratu in se skloniti k hlačam. S stopanjem nazaj pa nisem bil bolj previden, s stopanjem nazaj, kakšna razlaga, ki bi se ji moral odpovedati, saj stopanje nazaj ni nobeno opravičevanje, ampak je napad, pa sem napadal, bil sem brutalen, povzročal sem prave masakre. Bila je to premišljenost, ki ji sprva nihče ne bi mogel pripisati nobene premišljenosti, premišljenost, ki je lahko spoznana šele, ko se nasprotnik zbudi iz nezavesti in me vidi, kako ga kot vzvratna muha obletavam, kot drek, kot drek njo.

    In v tem spoznanju moje premišljenosti sledi spoznanje, da v tem vnazajšnjem kroženju že pripravljam nove vzvzratne korake, da dolgo puščam sledi, ki pa se nenadoma prekinejo, ki jih sledeči dolgo zapolnjuje s svojimi naprej usmerjenimi sledmi, in ugotovi, kako jih moje vzvratne že nekaj časa križajo od strani. A mislim, da sem se tega načela držal že pred rojstvom; da sem prišel med ljudi za njihovim hrbtom in se, soočen z njihovimi obrazi, začel pomikati nazaj in podirati in gaziti ljudi za menoj.

    To, namreč korak nazaj, sem storil tudi, ko mi je ena teh histeričark poslala link do kratke zgodbe Jasmina B. Freliha. Potem pa, potem pa …

  • kr en pravi:

    problem te proze je ta, da ni v njej popolnoma ničesar. samo besede, besede, besede, pa ravno toliko obrnjene, da kakšen vodenoglavec ob njihovi domnevni umetelnosti prične orgazmirati… prazen dolgčas

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.