Junak

Iz knjige Pescarske zgodbe (LUD Literatura, zbirka Stopinje, 2019, prev. Vasja Bratina)

Gabriele D'Annunzio

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Po zmagi nad Radužani so Mascáličani septembrski praznik obhajali veličastno kakor še nikoli prej. Čudovita verska gorečnost je tlela v njihovih dušah. Vsa vas je obilno letino žita podarila v slavo zavetnika. Ženske so od okna do okna razpele svoja poročna posteljna pregrinjala. Moški so z zelenjem okrasili vrata in s cvetjem ozaljšali hišne pragove. Ko je vel veter vzdolž ulic, je bilo na njih vse eno samo zaslepljujoče plapolanje, ki je omamljalo živelj.

Iz cerkve se je procesija vijugavo vila po ulicah in se raztegnila vse do trga. Pred oltarjem, na kraju, kjer je padel sveti Pantaleon, je osem mož, samih izbrancev, čakalo na trenutek, ko bodo dvignili kip svetega Gonselva. Imenovali so se: Giovanni Curo, Ummálido, Mattalà, Vincenzio Guanno, Rocco di Céuzo, Benedetto Galante, Biagio di Clisci, Giovanni Senzapaura. Rahlo zbegani so stali v tišini, zavedajoči se dostojanstvenosti svoje naloge. Bili so krepki možje, oči so jim žarele kakor gorečnežem, v ušesih so tako kot ženske nosili zlate uhane. Občasno so si potipali bicepse in zapestja, kakor da preverjajo svojo moč, ali pa so se drug drugemu nasmihali.

Zavetnikov kip je bil orjaški, izjemno težak, črnikast, iz votlega brona, glava in roke pa so bili iz srebra.

Mattalà je rekel:

»Pripravljeni!«

Ljudje naokrog so se prerivali, da bi kaj videli. Okenska stekla cerkve so se ob vsakem sunku vetra zatresla. Ladja je bila zadimljena od kadila in benzoe. Občasno so se slišali zvoki glasbil. Osmerico je sredi živžava zajela nekakšna verska vročica. Iztegnili so roke, bili so pripravljeni.

Mattalà je zapovedal:

»En! … Dva! … Tri! …«

Možje so usklajeno napeli moči, da bi kip dvignili z oltarja. A bil je pretežak in se je nagnil na levo stran, ker ga še niso dobro prijeli za podnožje. Pod njegovo težo so se krivili, ko so skušali vzdržati. Biagio di Clisci in Giovanni Curo, ki sta bila najšibkejša, sta popustila. Kip se je močno nagnil na stran in Ummálido je zakričal.

»Pazite! Pazite!« so zavpili navzoči, ko so videli tako ogroženega zavetnika. Preglasil jih je peklenski trušč s trga.

Ummálido je padel na kolena in kip mu je desno dlan pritisnil ob tla. Tako kleče je z izbuljenimi očmi, polnimi groze in bolečine, zrl v roko, ki je ni mogel izvleči, vendar iz njegovih spačenih ust niso več prihajali kriki. Nekaj kapelj krvi je polzelo po oltarju.

Njegovi tovariši so družno zbrali moči, da bi dvignili kip, kar pa je bilo izjemno težko. Ummálido je od bolečine v krču krivil ustnice. Ženske, ki so to opazovale, je spreletaval srh.

Nazadnje so kip le dvignili in Ummálido je izvlekel strto, okrvavljeno in izmaličeno roko.

»Pojdi domov! Pojdi domov!« so mu vpili ljudje in ga potiskali proti cerkvenim vratom.

Neka ženska si je snela predpasnik, da bi si z njim povezal roko, a ga je zavrnil. Molče je opazoval gručo mož, ki so okrog kipa krilili z rokami in se pregovarjali.

»Jaz sem na vrsti!«

»Ne, nikakor ne! Jaz sem!«

»Ne! Jaz sem!«

Cicco Ponno, Mattia Scafarola in Tommaso di Clisci so se prerekali, kateri izmed njih bo namesto Ummálida osmi nosač.

Ta se je odpravil proti njim. Poškodovana roka mu je visela ob boku, z drugo si je utiral pot.

Rekel je le:

»To mesto je moje.«

Z levo ramo je podprl zavetnika. Z neomajno voljo je stiskal zobe, da je potlačil bolečino.

Mattalà ga je vprašal:

»Kaj bi rad storil?«

»To, kar od mene pričakuje sveti Gonselvo.«

Z drugimi je začel hoditi.

Ljudje so ga osuplo gledali, ko je šel mimo njih.

Občasno je kdo pogledal krvavečo roko, ki je postajala črnikasta, in ga pri mimohodu vprašal:

»Ummá, kaj se ti je zgodilo?«

Ni odgovarjal. Svečano je stopal naprej, korak prilagajal ritmu glasbe, rahlo zamaknjen, pod velikimi pregrinjali, plapolajočimi v vetru, v čedalje večji gneči.

Na vogalu ene od ulic se je nenadoma zgrudil. Svetnik se je za trenutek ustavil in se sredi zmešnjave zamajal, nato pa nadaljeval pot. Na Ummálidovo mesto se je hitro postavil Mattia Scafarola. Nezavestnega Ummálida sta dva sorodnika odnesla v najbližjo hišo.

Stara ranocelka Anna di Céuzo je po pregledu brezobličnega krvavečega uda zmajala z glavo:

»Kaj naj storim?«

S svojim znanjem mu ni mogla pomagati.

Ummálido, ki je prišel k sebi, je molčal. Sede si je mirno ogledoval poškodbo. Strta dlan mu je prosto visela, bila je tako rekoč že izgubljena.

Pogledat so jo prišli še dva ali trije stari kmetje. Vsak od njih je s kretnjo ali besedo izrazil enako mnenje.

Ummálido je vprašal:

»Kdo je nesel svetnika?«

Odgovorili so mu:

»Mattia Scafarola.«

»Kaj pa zdaj počnejo?«

»Pojejo večernice.«

Kmetje so se poslovili in odšli k večernicam. Z zvonika glavne cerkve se je razlegalo glasno pozvanjanje.

Eden od svojcev je zraven poškodovanca postavil vedro mrzle vode in mu rekel:

»Vsake toliko daj roko vanjo. Mi gremo zdaj na večernice.«

Ummálido je ostal sam. Pozvanjanje je spremenilo ritem in je bilo čedalje glasnejše. Mračilo se je. Oljka je pod sunki vetra z vejami trkala po nizkem oknu.

Ummálido si je sede počasi umival poškodovano roko. Ko je z nje izmil kri in krvne strdke, je bila poškodba videti še hujša.

Pomislil je:

»Vse je zaman! Izgubljena je. Sveti Gonselvo, tebi jo podarjam.«

Vzel je nož in stopil iz hiše. Ulice so bile zapuščene. Vsi verniki so bili v cerkvi. Nad hišami so kakor bežeče črede pluli vijoličasti oblaki septembrskega sončnega zahoda.

V cerkvi je zbrana množica ob spremljavi glasbil pela v odmerjenih intervalih malodane enoglasno. Človeška telesa in goreče sveče so oddajali močno toploto. Srebrna glava svetega Gonselva se je z višine bleščala kakor svetilnik.

Ummálido je vstopil in šel mimo osuplih obrazov do oltarja.

Z nožem v levici je razločno rekel:

»Sveti Gonselvo, tebi jo podarjam.«

Pred zgroženim ljudstvom si je zarezal v desno zapestje. Brezoblična dlan se je med krvavenjem počasi ločevala od roke. Za hip je obvisela na zadnjih vlaknih, nato pa padla k zavetnikovim nogam v bakreno skledo z denarnimi darovi.

Ummálido je dvignil krvavi štrcelj in glasno ponovil:

»Sveti Gonselvo, tebi jo podarjam.«

Prevod: Vasja Bratina

O avtorju. Italijanski književnik Gabriele D’Annunzio (1863–1938) je med bralstvom znan kot pesnik, romanopisec in dramatik, malo manj pa kot pisec krajših proznih del, ki jih je ustvarjal zlasti v svojih mladih letih. Tako je že pri devetnajstih letih izdal svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih črtic z naslovom Deviška dežela. Leta 1902 je kot uveljavljen romanopisec začutil … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Desertni izbor z mankom kalorij

    Martina Potisk

    V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja.

  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.