Jasnovidni pesnik

Tatjana Plevnik

Moja študentska leta so bila čas svobodne ljubezni, bitniškega etosa in prezira do domovine, ko smo se pod vplivom Boba Dylana in zaklanih kokoši v predstavi Pupilije Ferkeverk zatekali v skrivnostne in mistične dimenzije življenja in v njih raziskovali svojo živalsko naravo. »Boemsko, odštekano in družbeno kritično« so bile glavne zapovedi, po katerih smo se morali ravnati, če smo se hoteli ogniti posmehu protagonistov takratne študentske kulture, med katerimi je posebno visoko mesto pripadalo pesniku Chubbyju. A je že tako, da kadar se posebej krčevito naprezaš, pogosto dosežeš ravno nasprotno od tistega, kar si želiš.

Na Radiu Študent sem začela delati kmalu po njegovi ustanovitvi in tam sem Chubbyja pogosto srečevala. Bil je človek iz »višjega razreda« ustvarjalcev, ki so pesnili z znaki, v katerih je bilo skritih mnogo meni nedoumljivih pomenov. Ne spominjam se, da bi me kdajkoli kaj več kot le ošinil s pogledom, površno in brez zanimanja. Ne vem, ali sva se sploh kdaj zares pogovarjala. Živijo, punca, to je bilo vse. Kot radijska spikerka sem smela njegove besede samo brati, v žlahtni klub dekadentnih in družbeno škodljivih literatov, ki mu je pripadal, pa nisem bila nikoli sprejeta, niti kot hoochie mama. Bil je kar čeden na pogled, visok, dolgih valovitih črnih las, košatih brkov in brade. Podoben je bil bobnarju Pink Floyd (v tistem obdobju sem bila mahnjena na bobnarje, z enim sem kar precej časa celo hodila), a nekako ni bil moj ali meni dosegljiv tip.

Ljubljančani moje generacije se ga bodo spomnili po eksistencialističnem sloganu Chubby was here, ki ga je nekoč napisal pod strop Šumija. Po njegovi smrti je Peter Božič izdal o njem roman s prav takim naslovom. V »naših« krogih študentskega radia in študentskega kulturnega centra je bil spoštovan in čaščen kot eden izmed gurujev totalne zajebancije, ideala vseh študentov vseh časov. Nanj sem se spomnila, ko sem pred dnevi hodila po Slovenski cesti proti KOŽ-u. Od daleč sem opazila, da mi naproti prihaja človek, ki se mi je zdel znan, a se nisem mogla spomniti, kako mu je ime in od kod ga poznam. Naj se delam, da ga ne vidim? Bila sva le še dva koraka drug od drugega, ravno sem začela odpirati usta in jih vleči v nasmeh, ko sem ga »prepoznala«. Chubby!? Toda ne, bil je tujec, ki ga še nikoli v življenju nisem srečala. V tisočinki sekunde sem se uspela še pravi čas zbrati in iti mimo s pogledom, uprtim v prazen prostor okrog njega.

Ne vem, kako se mi je lahko v neznani osebi prikazal že davno mrtvi pesnik Chubby in zakaj prav on. Mogoče je to povsem normalno. Človek se lahko za trenutek izgubi v zmedi stvarnega in izmišljenega. Prihajam v leta, ko se bom morala navaditi na vse pogostejše trenutke zbeganosti. Spomini so mikroskopsko majhni delci, ki potujejo drug proti drugemu in spet narazen, pritlikavčki, kot jih je imenoval Edison. Po njegovi teoriji prihajajo iz oddaljenega vesolja. Vprašanje, kaj počne Chubby v moji glavi, mi ni dalo miru. Morala sem priti zadevi do dna. Stare zapise, pisma in fotografije hranim v škatlah za čevlje na vrhu garderobne omare. Trajalo je ves večer, da sem našla, kar sem iskala: Chubbyjevo oporoko in njegovo pesem, oboje natipkano na radijski olympiji, ter nekaj porumenelih fotografij.

Kdor je izumil fotografijo, si je moral želeti zaustaviti čas, da bi to, kar je doživel, ubranil pred minljivostjo, sem pomislila, ko sem opazovala fotografijo, na kateri so v ospredju Chubby, radijska tajnica Krista in Albert, tekstopisec. Skakljajo po ulici, kakor veseli koledniki, jaz pa capljam za njimi, kot sem tedaj in še dolgo potem capljala za ljudmi, ki so se mi zdeli zanimivi, utrgani umetniki, ki so živeli uživaško groovy življenje, z govorjenjem in pisanjem pa so kazali cinično ravnodušnost do vseh okrog sebe. Na drugi fotografiji sedimo na tleh studia, Albert, Vili, Lola in jaz. Chubby na pol leži v kotu, Samo in Kamila sedita objeta na studijski mizi in se režita. Prizor kar pljuskne čez moj um, kot da bi kdo zlil name lavor tople vode.

Vidim, kako vso noč pijemo pivo in se prepiramo do jutra. Sonce nas ujame, ko sivih obrazov posedamo naokrog po studiu in kadimo ostanke cigaret. Albert sunkovito vstane in začne hoditi po prostoru, razmišljajoč na glas, da mora Lola, ki je najmlajša v družbi, vsekakor pa na najnižjem položaju, skuhati kavo in pomesti po tleh, še prej pa naj gre po cigarete. Lola, ki je luštna, ampak strašno naivna, ga uboga. Albertu se ne ugovarja. Chubby je videti popolnoma scuzan in depresiven. Reče, da je tudi  sam že pomislil na cigarete in nadaljuje: »… ampak to, kar bi rad povedal, je, da si želim, da bi se uresničilo, kar …, če človek verjame v Nietzschejev perspektivizem, ko gre za edinstvenost osebnosti, čeprav pri ženskah …« in tako dalje v tem stilu, besed sploh ne razumem in mogoče ali zelo verjetno, da jih tudi sam ne. Seveda vem, kdo je bil Nietzsche – sifilitik in psihotik, ki je pisal globoke misli ob visokih odmerkih opija. Imam suha usta, srce mi pospešeno galopira in slabo mi je. Sinoči smo kadili »čistake«. Ko vstanem, se opotečem, in da ne bi padla, se oprimem Chubbyjeve rame.

»Ženska, zaudarjaš po zažganih špagah,« reče. »Spravi se k sebi, čez dve uri greš v eter.« Ali sem takrat pomislila na to, da se na ljudi, kot je Chubby, ne morem »zanesti«, če me »zanese«? Ali sem razumela, da moram iskati težnostno središče znotraj sebe, ne pa da se uziram zgolj v soju tujih luči? Ali sem v tistem trenutku posumila, da življenje od mene ne zahteva ne všečnosti ne samovšečnosti, ne zmage ne poraza, da mi ni treba igrati vloge posteljnega vložka, ponarejene posnemovalke ali dišeče iluzije, dovolj je, če skupaj s prijatelji pijemo kavo, kadimo, kartamo in poslušamo glasbo?

Mladi in nevedni sediva s Kristo na travniku pred študentskim blokom v položaju siddhasana, s prekrižanimi gležnji, s široko razprtimi koleni se dotikava tal, roke imava na kolenih z dlanmi navzgor in s stisnjenimi palci in kazalci, ki držijo nevidno nit. Oblečeni sva v poslikani jakni iz ovčjega krzna in pisana maksi oblačila. Na obrazih blažen smehljaj, vznesenost, kot da sva ravnokar pohali ali kot da se dan poprej ne bi bilo nič zgodilo. Le kdo naju je takrat ujel v objektiv? Spomnim se, da je bila že pozna jesen.

Divji kostanji so že odmetali svoje sadove, ježice ležijo vsepovsod. Megla, ki se zjutraj dolgo zadržuje po vrtovih, pušča rjaste madeže na listih odcvetelih begonij. Dan je hladen, čez ulico vleče severni veter. Močno piha in mimo kletnega okna 8. bloka študentskega naselja nosi jesensko listje in kose polivinila. Krista, nikoli brez skodelice kave v rokah, si s prosto roko spretno prižge sedeminpetdesetko in mi pomigne, naj ji sledim v pisarno.

»Zapri vrata!«

Še danes, kadar slišim tak ukazovalni glas, ki s pogrkovano črko r zveni, kakor bi kdo potiskal težko omaro proti meni, za mano pa je stena, otrdim, kot sem takrat, in srce mi začne pospešeno udarjati. »Pravkar sem izvedela, da spiš z mojim bratom. Je to res?« Globoko vdihne dim v pljuča. Zaman čakam na izdih. Za pisalno mizo v kotu, kjer navadno sedi Lola, na pol leži Chubby. Oči ima zaprte, kot da spi.

»S kom spim?« vprašam zato, da bi pridobila na času. Krista dvigne levo obrv v kapico vrtnega palčka. Videti je kot nejevoljna Picassova sestavljena ženska.

»Ah, s tvojim bratom, misliš! Čeprav ne vem, kaj se to tebe tiče.«

»Če ne misliš resno, če se z njim samo poigravaš, se pazi!«

Krista ni le tajnica, je srce radia. Zmožna je zamašiti radijske žile, povišati urednikom pritisk in povzročiti vsesplošen infarkt. Če bi se ji zdelo, da je treba, bi brez oklevanja začela vojno. Štiri leta kasneje je v hiši, v kateri smo stanovali skupaj z njenimi starši, brati in sestrami, to tudi storila, in na koncu sem morala priznati poraz.

»V redu je. Resno mislim. Oba resno misliva,« rečem.

V tem trenutku razločno vidim, da speči pesnik ne odobrava moje spravljive podreditve. Oči ima še vedno zaprte, spodnjo ustnico potegne čez zgornjo in odkimava. Počasi maje z glavo, kakor plastični kuža, ki ga ima moj oče na zadnji polici svojega fička. V meni se dvignejo mehurčki kljubovanja in mi zašumijo v ušesih. Naj se drži svoje mistične dimenzije, apokaliptični poet človeške zapuščenosti in mrtvega boga!

»Pravzaprav se bova najbrž poročila,« blekne majhen neobvladljivi del mojega gobca, na katerega skoraj nikoli nimam vpliva. Kaj praviš zdaj na to, ti, pridigar popolne svobode? Vsak naj počne, kar želi in se sam odloča o svojih dejanjih, kaj? Boš spet rekel, da je resničnost le serija »posredovanih podob«, ki jih kupuje moj primitivni um?

Pred pričami dane poročne obljube pozneje nisem mogla vzeti nazaj. Poročila sem se s Kristinim bratom, in ne, ni se končalo dobro. Morda je Chubby to vedel že tedaj, v tistem tajništvu, ko je nenadoma odšel in zaloputnil vrata za seboj, še prej pa izpulil list papirja iz pisalnega stroja, ga zmečkal in vrgel v koš. Videti je bilo, kot da ve nekaj, česar jaz nisem. Še zdaj, ko pomislim na ta dogodek, se v meni zgane taisto občutje, mešanica nelagodja, sramu, užaljenosti in kljubovanja, ki sem jo pogosto občutila v njegovi bližini. Sprašujem se, v kakšnih okoliščinah neko sem kot priča podpisala Chubbyjevo oporoko, v kateri vso svojo literarno zapuščino predaja Hanžku? Zakaj neki je prav mene izbral za pričo? Pa saj se tudi v številnih romanih angleškim aristokratom pod oporoko podpisuje služinčad.

 

***

 

 

Na pomečkanem listu papirja, tistega papirja, ki ga je Chubby nekoč davno potegnil iz Lolinega pisalnega stroja in zavrgel, jaz pa sem ga pobrala iz koša za smeti in shranila, je preprosta pesem, ki je bila napisana zame, da naj jo preberem in razumem skoraj pol stoletja pozneje, na dan, ko bom hodila po Slovenski cesti proti KOŽ-u:

Prihajaš mu naproti

zre ti v obraz ki preliva se v nič

in nič bulji vate in greš naprej

… srečaš ga na cesti in ti pravi zdravo

pa mu sploh ne odgovoriš

ta človek je mrtev zame pomisliš

ni ga več in mirno odideš naprej

v svoje življenje …

O avtorju. Tatjana Plevnik (1951) je diplomirala na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, na oddelku za pedagogiko. Ureja prevode mednarodnih strokovnih publikacij, prevaja iz angleščine v slovenščino, piše strokovne članke, v zadnjih letih pa kratke zgodbe in eseje, ki izhajajo v zbornikih in tiskanih revijah. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica