Do prvega diha

Leonora Flis

V moji vojaško zeleni jakni je še vedno vonj pralnega praška, s katerim je bila oprana njegova majica. Sladkasto in obenem sveže. Posodil mi jo je tisti večer, ko smo sedeli sredi bujnega zelenja vasi Platanias na zahodnem delu Krete. Majhna kotanja se je spremenila v oder. Nastopili so trije lokalni fantje, kitara, boben toubeleki in bas kitara. Preplet sodobnih in tradicionalnih, folk ritmov. Na nebu se je zarisovala skoraj polna luna in osvetljevala drevesa in grmičevje okoli nas, potok, ki je tekel za našimi hrbti, je hladil ozračje. Septembrski večeri, tako mi pove Chris, s seboj že nosijo opomin na počasno zaključevanje poletja, »zebe pa te tudi zaradi rečice,« se nasmehne, bolj z velikimi rjavimi očmi kot z usti. »Počakaj, skočim v avto in pogledam, ali se kje valja kakšen kos oblačila,« doda. Poslušam čist in močan glas pevca z zelenimi očmi in črnimi lasmi. V svetlobi tonečega sonca mu oči žarijo. Grščina se mi zdi spevna, končnice -aksis, -taksis in podobno zveneči zlogi se dobro spletajo v celoto pesmi, v kateri je v resnici edina beseda, ki jo razumem, »lemonada«. Chris se je vrnil z oranžno majico in s črnimi športnimi hlačami. Oboje sem hvaležno navlekla nase in se spremenila v skejterko. Elegantni sandali so sicer nekoliko rušili doslednost podobe, ampak počasi se je vrt tako ali tako zavijal v temo, ki sta jo prebadala le dva na oder usmerjena reflektorja. Mislim, da nihče ni opazil moje neusklajene oprave. Luna se je dvigala vedno više po nebu, glasba se je mešala s smehom, žganjem, belim vinom in vonjem souvlakija, ki so ga pekli za vogalom. Predzadnji večer moje poti, na kateri sem želela vnovič najti nekaj trdnosti in miru. In vere v to, da je ranljivost znak polnosti življenja, da sega v bistvo avtentičnosti našega bivanja, da je pokazatelj naše živosti. 

Ko skreneš z nekoliko širše regionalne ceste, ki iz Chanie vodi naprej po severnozahodnem delu Krete, se pot naenkrat stisne v ozko stezo, obdano z visokimi travami, podobnimi trsu, in oljkami. Severnozahodni del Krete je zelen. Blizu je gorovje Lefka Ori (Belo gorovje), kjer pozimi zapade precej snega, tako se ta predel otoka tudi oskrbuje z vodo. Bistra voda je odličnega, rahlo sladkastega okusa. Zrak je čist, diši po mediteranskem rastju, malo pa tudi po kmetijah, kjer vzrejajo predvsem kokoši, ovce in koze, zasajajo paradižnik, kumare, papriko in jajčevce, široko razprostrti nasadi oljk različnih vrst pa regiji prinašajo ugled predela otoka z najodličnejšim oljčnim oljem. V Chanio sem prispela z Dunaja in se do nastanitve – bila je namreč precej pozna ura – odpeljala s taksijem. Ko sem izstopila iz avta, sem z vsemi čutili vsrkala tišino in vonj po pokošeni travi in rožah. Kokkino Metochi je spal, črički so se oglašali v nočni zrak. Nobenega prometa, nobenih hup, zavor, zaslepljujočih reflektorjev. Preprosto potoneš v pomirjujočo temo. Noč je bila kratka. Zjutraj sem skozi polknice slišala šumenje in mislila sem, da močno dežuje, najbrž tudi pod vplivom sanj, v katerih sem se opotekala skozi sivo neurje (psihološki, napol zavedni ostanki preteklih mesecev). Ko sem razgrnila polkničasta vrata balkona, se je nad mano šopirila visoka palma in močan veter ji je mršil podolgovate liste. Šuštenje je spremljalo še blejanje ovac in meketanje koz. Popolna budnica. S terase ne vidim obale, vendar pa, ko veter tako potegne, slišim valove. Severni vetrovi, ki tu pihajo z gora, morje dvigajo precej visoko in obalo redno čistijo v penečih vrtincih. Vrtnice cvetijo tudi avgusta, prav tako oleandri. Trava ni izsušena, veter in sonce ji zaradi obilne podtalnice ne škodujeta. 

Bučanje vetra je bilo prvo jutro zares silovito. Sem in tja so sunki prestavljali plastične stole na moji terasi, majali stojalo za sušenje perila in upogibali grmičevje, ki je obdajalo naš mali stanovanjski blok. »To je severni veter z Belega gorovja,« je potrdil Sifis, ki skrbi za posest. Zjutraj je čistil bazen, vmes pa nam, gostom, na mize prinašal sveže stisnjen pomarančni sok in črno kavo. »Danes je res močan, morje je silno razburkano, izobesili so rdečo zastavo.« Sifis se je pri šestnajstih letih v Grčijo preselil iz Albanije in si na Kreti ustvaril družino. Ko ga tako skozi dneve opazujem, razmišljam, da družino komaj kdaj vidi. Ves dan namreč dela na kmetiji lastnika stanovanjske hiše, ki trenutno poleg mene gosti še šest drugih popotnikov. Ureja vrt, čisti bazen, hrani ovce, koze in kokoši ter obenem opravlja še receptorsko delo. 

Klepetava, medtem ko trdno držim svoj kozarec soka in pod komolcem stiskam prtiček ter rob krožnika s kosom kruha in rezino domačega kozjega sira. Razloži mi, da je do ene najlepših plaž, imenovane laguna Balos, približno petinštirideset minut vožnje z avtom. Povem mu, da ne bom najela avtomobila in povprašam, ali ima slučajno na rezervi kakšno kolo. Do Balosa mi sicer ne bi uspelo, vseeno pa bi bil moj radij premikanja znatno širši. Sifis se široko nasmeji in pove, da ima nekje res nekaj koles, ki pa jih že dolgo ni nihče uporabljal. »Ni problem, do popoldneva ti eno uredim,« mi obljubi. Malo čudno je škrtalo in cvililo moje belo grško kolo, ampak na gričevnatem področju okoli vasi Drapanias in Kasteli, najbližjih večjih zaselkov, me nikoli ni pustilo na cedilu. Ko sem se tistega popoldneva peljala s plaže, mi je Sifis veselo pomahal in mi pomignil, naj zavijem na dvorišče gospodarjeve hiše. »Glej koliko lubenic imamo. Preveč. Boš eno?« Pokimam in pokažem na manjšo, saj je večina prav gigantskih. »Ne, ne, ta je premajhna, tole vzemi,« reče in mi v roke potisne najmanj petkilsko bučo. Qeti, Gruzijka, ki prav tako dela na posesti, hitro prinese plastično vrečko, v kateri z občutkom veselja, ki me navdaja zaradi bližine človeške pristnosti in odprtosti, odnesem svojo superbučo. 

Chris mi je oči pokazal šele ob drugem srečanju. Ko je prvi dan pristopil k meni na plaži, ki je bila vsak dan luksuzno prazna, si sončnih očal med najinim skoraj enournim pogovorom ni snel. Vedno sem si želela kos obale le zase in želja se je mi uresničila. Morda smo na razdalji tristo metrov sedeli trije. Christosu, kot se Chris uradno imenuje, najbrž ni bilo težko opaziti precej belokožne ženske, ki je sedela na pesku in brala. Najprej je pravzaprav k meni pritekla Manu, njegova psička. Mala, bela, z zavihanim repom. Potem se je vljudno približal in mi predstavil svoja otroka, ki sta po obali tekala z dolgima palicama, na katerih sta bili nabodeni navidez precej ostri konici, verjetno narejeni iz vej grmičevja ob obali. Opazila sem Christosovo lepo grajeno telo in goste lase. 

Ob drugem srečanju je, ko sem pozno popoldne stopala po produ ob obali, že sedel nekje v mojem vidnem polju. Počakal je nekaj minut in se mi nato približal. »Lea. Lahko prisedem?« »Izvoli, prostora je več kot dovolj,« sem z nasmehom odvrnila. Ravno sem prišla iz morja in zaradi močnega vetra sem se želela preobleči. Nase sem navlekla široko in dolgo majico in Chrisu rekla, naj morda raje usmeri pogled k morju. »Raje bi ga nate,« je rekel z resnim obrazom. Potem pa se je vsaj približno vedel tako, kot da zares opazuje valove in pogovor obrnil v smeri še vedno obstoječe gospodarske krize. »Kot gotovo veš, je situacija v Grčiji še vedno slaba. Delal sem kot montažer in snemalec za večjo televizijsko postajo v Atenah, lansko leto sem službo izgubil,« je počasi in tiho rekel. »Žal mi je,« sem odvrnila. »Tam, glej, za tistim hribom, je vas, kjer živi moja mama, in za nekaj časa sem prišel sem, v upanju, da najdem delo. Za štiri mesece sem bil preskrbljen, delal sem na lokalni televiziji, zdaj pa sem spet brez. Nihče te ne zaposli, vse je zgolj pogodbeno, za kratek čas.« Z razumevanjem kimam, saj sem sama že več let v podobni situaciji. Negotovost te utrudi. Vseeno pa misli preusmerim raje na pivo, ki ga želim spiti s Chrisom. Ne nazadnje sem tu zato, da tok misli nekoliko zasukam, da se vsaj za kratek čas izognem pričakovanim rutinam domačega okolja. Zamenjam temo in pogovor postane lahkotnejši. 

Tudi moje telo postane lažje, pretočno, diha. Zdi se mi, da nama obema grški veter pri tem pomaga. Chrisove misli se nekako staknejo z mojimi in predlaga, da pogovor nadaljujeva v Ippokambosu. »Kje?« rečem. »Tamle čez, čez to mivkasto pot,« pokaže na lokal kakšnih petdeset metrov proč od najine postojanke. »Morski konjiček,« mi prevede. »Imajo odlične ribe in rakijo,« pokima z nekakšnim ponosom v glasu. »In dober izbor piva.« »Krasno,« odvrnem, »bereš mi misli.« Počakam, da mi z las neha kapljati, potem počasi zložim plažno robo in za trenutek zadržim pogled na belih rožah, nekoliko podobnim našim planikam, ki rastejo vzdolž delno prodnate in delno mivkaste obale. Po nizki travi in skozi belo cvetje, ki poganja iz mivke, se odpraviva do Konjička. 

Kreta je največji grški otok. Obenem je zaradi izrazito južne lege tudi eden najtoplejših. Južnejša točka je le še miniaturni otok Gavdos, ki sodi pod kretsko upravo in predstavlja najjužnejši del evropskega kontinenta. Zaliv Kissamos in istoimenska regija veljata za manj razviti in zelo mirni del Krete. To je bil tudi glavni razlog, da sem se odločila za Kokkino Metochi, mali zaselek znotraj regije Kissamos, ki je pretežno prepreden s polji in malimi kmetijami. Pred leti sem počitnikovala na Malii, ki leži na nasprotni strani otoka, na severovzhodu. Neprestan hrup, ki je prihajal iz tavern in barov sem zamenjala z zvoki narave. Redko imam možnost tovrstenga umika. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto. Ko so se vrstili zdravniški pregledi, Kreta ni bila niti zametek ideje. Več mesecev je moralo preteči, da sem sploh lahko sedla za računalnik s približno jasnimi mislimi in nekoliko močnejšim telesom in se odločila za premik in odmik. 

Velikokrat potujem sama, največkrat gre za poti, povezane z mojim akademskim ali pisateljskim delom, torej konference, simpoziji, gostujoča predavanja in kar je še teh reči. Nikoli nisem imela težav s tovrstnim soliranjem, letos pa sem si morala priznati, da si ne upam na pot sama, dokler se nekoliko ne sestavim. Če me utrudi že najmanjši vzpon po domačem stopnišču, kako bi potem name delovali letališče, dvig in spust tlaka v letalu, vsi tisti zvoki, luči, gneča. Ko se telo hipersenzibilizira, vse postane ekstremno. Išči tišino, išči zrak, išči toplo, neostro svetlobo, sem se slišala misliti. Nekaj grških otokov sem že obiskala, a vedno v družbi. Ker so najlepši deli obal in taverne z najboljšo lokalno hrano, ki jih največkrat obiskujejo domačini, ponavadi primerno skriti v manj obljudenih predelih, je do njih najlaže priti z najetim avtom ali skuterjem. A vseeno se je moje prevozno sredstvo izkazalo za odličen nadomestek hitrejšim načinom premikanja. Na prazni obali sem svoje grško kolo nežno polagala na kamenje in opazovala, kako ga spreminjajoči položaj sonca senči zdaj z leve in zdaj z desne. Tihožitje, sem pomislila. Stanje mirovanja. Navidezne nepremičnosti, ki pa v vsakem trenutku premika atome znotraj tebe in v tvojem okolju. Red narave, ki se ne ozira na ljudi, ki deluje samoniklo, solira. Proti meni je prihajal galeb. Sam je hodil po obali in se počasi približeval. Skoraj simbolno. Zavil je malo levo, malo desno, a zdelo se je, da ima pred seboj jasno začrtano pot. Stopal je z gotovostjo in nič ga ni zmotilo. V tem trenutku si nisva tako različna, sem galebu in sebi potiho rekla. 

Skozi veter, ki dviguje obalni pesek in praši zrak, hodim vsak dan. Vsak dan se zleknem na kamenje in vsak dan vsaj petdeset metrov na vsako stran od moje običajne lege ni nikogar. Kamp Mithimna, blizu vasice Drapanias, premore še največ plažnikov, kot imenujem telesa na produ. Mithimna ima na obali tudi senčnike in gotovo je zato tam koncentracija ljudi večja. Sprehod do kama prijetno zaključi nekaj mojih poznopopoldanskih plažnih poležavanj. Nekajkrat se mi na poti pridruži majhen črn kuža, brez ovratnice in z belo liso pod gobčkom. Tačke ima še zaobljene, debele, pravi pasji dojenček. Nekaj metrov tečeva skupaj, potem si najde novo družbo. Lagodnost je v njegovem gibanju. In živost. Polno živosti. Iz Mithimne je pot do Drapaniasa kratka. Tam so mini trgovina, mini pekarna in tri restavracije, vse v lastni istega človeka. 

Nekega popoldneva odkolesarim do vasi, se najprej ustavim v pekarni, kupim jabolčno pito, potem prečkam razbeljeno cesto in se usedem na senčni vrt taverne Kukuto. Ura je pet popoldne in ni ne čas kosila ne večerje. V Kukutu smo jaz in trije stari možje. Dva igrata namizno igro s kockami, najstarejši med njimi pije kavo in mi, preden se usedem, pomigne, naj stopim v hišo. Občutek imam, da se je v Drapaniasu čas ustavil ali pa vsaj odvrtel nekaj desetletij nazaj. Vsi se poznajo, nihče nikamor ne hiti, redki mimoidoči mojim trem sosedom spoštljivo kimajo v pozdrav. Z gospodarico se sporazumeva, da se peka mesa začne ob sedmih zvečer, ko se iz popoldanskega dremeža prebudi njen mož, do takrat imajo na razpolago brezmesne jedi. Izberem boureki, v glineni ponvi in v pečici pečen narastek iz krompirja, bučk in sira mizithra, ter grško solato. Usedem se za veliko mizo in tako kot moški poleg mene gledam na cesto pred seboj, ki je obenem tudi glavni vaški trg, srkam tišino in belo vino. Všeč mi je, da drug drugega pustimo na miru, nihče se v nikogar ne vtika. Čez dobre pol ure se za eno od miz usede mlajši moški in naroči kosilo. Izkaže se, da je sorodnik gospodarice, ki se mu, potem ko mu postreže, pridruži pri mizi. V kotu blizu mojih nog spi črna mačka. Druži nas to, da vsi gledamo na glavno ulico, ki je obenem glavni trg in tudi edina ulica in trg v vasici. Vsak s svojo zgodbo, s svojimi spomini in pričakovanji. 

V Plataniasu bend igra pesem Adiexodo, Chris pravi, da to pomeni Deadlock, torej Mrtva točka. Balada grško-ciprskega pevca Alkinoosa Ioannidisa. »Kaj si ljubil in zapustil, kaj sovražil in obdržal,« poje zelenooki fant, ki ga zdaj osvetljuje luna. Kdo je tisti, ki vstopa v naše življenje in zakaj, kdo izstopa? Ljudi, ki so mi blizu, sem vedno razumela kot spremljajočo silo, ki mi daje zalet, in ne kot opornico, brez katere ne morem živeti. Vseeno pa hodimo pretežno sami, vedno sem tako čutila. Iskala sem oči, ki ne umikajo pogleda, in jih našla. Pričakovanja puščam ob strani. Človeška so, zato ne morem reči, da jih nikoli nimam, jih pa vedno manj osredinjam. Iz mrtve točke nas lahko budijo le živost, odprtost, odkritost in ranljivost. Dragocenost trenutkov, ko skozi poglede ujameš oprijemljivo vez in veš, da to niso pogledi oči, ki ležijo mrtve za široko odprtimi vekami. 

Ozrem se proti Chrisu in s prstom pokažem na stisnjene prste v sandalih. Zasmeji se, moj stol potegne bliže k sebi, potem vstaneva in pomahava glasbenikom. Kotanjo zapustiva na strmejšem delu. Najdem ravnotežje, nato pa se z lastno močjo in s pomočjo Chrisove roke povzpnem po klancu. Cestnih svetilk do Kokkina Metochi je malo, vendar je noč zaradi velike lune svetla. »Kaj pa če greva tja, proti severu, kjer so gore?« me v šali vpraša. »Ja, da me še malo bolj prezebe, kajne,« se smejim, medtem ko moji nožni prsti počasi prihajajo v normalno temperaturno stanje. Zdi se mi, da se tudi Chris počasi oddaljuje od svoje mrtve točke. Na Kreto se je vrnil, da se umiri in najde nov začetek, je povedal. Ko mi je prvič omenil nekdanjo ženo, ki zdaj z njunima otrokoma biva v Berlinu, ni bil videti zagrenjen ali v precepu. Vsako poletje otroka počitnikujeta z njim na Kreti, on pa se tu in tam oglasi v Berlinu. Njegova senca leži drugje. »Veliko razmišljam o svoji poklicni poti,« mi razlaga v avtomobilu. »Snemali smo povsod po svetu, tudi v zelo nevarnih conah, kot so Zahodni breg, Gaza, Sirija. Videl sem veliko strašnih stvari. Res je, da so me odpustili, res pa je tudi, da takšnega življenja ne bi zmogel več dolgo živeti.« Potem nekaj časa molčiva. »Morda nikoli ne bom vedel, kakšna si, ko spiš, si pa želim, da bi,« mi mirno reče, ko nekaj časa sediva na parkirišču pred mojim stanovanjem. Stavek, ki bi ga brez težav razumela kot preočitnega in posladkanega, se mi v tistem trenutku ne zdi zlagan, zato ne umaknem roke, ko na njej začutim njegovo.

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem docentka za književnost, obenem pa svoj čas namenjam tudi pisanju recenzij in znanstvenih […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dolg

    Mirjam Gostinčar

    Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

  • Oči gospe Swoboda

    Avgust Demšar

    Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.

  • Mokre sanje

    Arjan Pregl

    Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.