Balkan ekspres

Renata Šribar

Stres jo je naredil še bolj občutljivo, zdelo se ji je, da vlak drdra skoznjo. S tresljaji v ustih ji je lajšal izgovor grlenega »r«. Srednješolska francoščina se je izmikala, občasno spet vzniknila iz teme. Tisti hip je bila tuja govorica njena edina obramba. Na pot je šla pripravljena na delo, na komunikacijo v drugih jezikih, zlasti angleščini. Veliko odraslih begunk in beguncev jo govori. Mislila je, da bo v skrajni sili zmogla tudi francoščino, vendar ne takole.

Bledikav vojak, sedeč na nasprotni strani nekoliko bolj na desno proti vratom, jo je gledal vprašujoče in prestrašeno. V nasprotju s tem je bilo njegovo izmikanje očem tretjega potnika še bolj opazno. In njegov molk. Izgovoril ni niti enega samega stavka. Očitno je bilo, da je slabič, z njim si ni mogla pomagati. Streslo jo je, ko se je poleg nje sedeči moški ponovno oglasil.

Tu dois coucher avec moi, ji je rekel že tretjič in se primaknil za dlan bliže. Z levico je malo privzdignil prsni del usnjene jakne, z desnico segel v notranji žep in potegnil ven šop z elastiko spetih bankovcev.

Vozim ljude preko granice. Krijumčarska posla. Je suis un criminel.

Bilo je izrečeno s posmehom; ona se je začasno premestila v nedoumljivost situacije. Zgrabila za vabo. Francoščina je preizkušeno zaustavljala njegovo nasilniško namero – dobro se mu je zdelo, ko se je izdajal za svetovljana.

Zajecljala je Où es tu … tu as … français … Où tu français … in takoj zatem utihnila. Ni se mogla spomniti niti glagola učiti se niti oblike za pretekli čas. Videti je bilo, da ga njen trud zabava. Njo je tolažilo, da mu ne gre na živce. Z malomarno kretnjo je pospravil denar. Iztegnil je noge po diagonali in položil stopala na sedež nasproti njenega. Bila je v pasti. Vojak se je vznemiril, pričel brskati po torbi, pogledovati skozi zastekljen zgornji del drsnih vrat. Tihotapec je zmignil z rameni in mu na ta način dal vedeti, da je strahopetec, vreden posmeha. Ponovno je segel v žep, zastal v otipu bankovcev in izvlekel enega za dvajset evrov. Pomolil ga je uniformirancu. Ajde, idi u kantinu i donesi nam piče.

Zadovoljno je tlesknil z jezikom in z razkrečenimi prsti začesal nazaj pramen temnih, zamaščenih las. Ni se ji zdel osredotočen, zato se je nagnila naprej, strmo pogledala vojaka in z ustnicami izoblikovala besedo kondukter … nato ponovno, tokrat šepetaje, kondukter kondukter. Vojak je vstal brez odziva. Topo je zrl vanjo, zato je dodala pozovite – pozovite konduktera. Slab meter, dolg korak in že je bil na hodniku skupaj z vojaško bisago. Zdaj je imel tihotapec ves manevrski prostor zase. Pred napadom panike jo je zadrževalo upanje, da bo pomoč kmalu prišla. Iz nuje je stavila na vojaka. Ko je sceno v kupeju pustil za sabo, se je gotovo streznil od šoka, se opogumil. Brez dvoma je tudi njega pretreslo. Posebej ko je slišal, da jo kriminalec napotuje na wc (ja ću odmah doći do tebe). Ona je tedaj absurdno pomislila, wc – water closet. V trenutku, ko sta ostala sama v kupeju, jo je preblisnila še ena realiteta odnosa. S šopom bankovcev ji je dal vedeti dvoje: za seks ji nudi denar in ta debeli šop bankovcev je mera nevarnosti. Kam se je vse odpeljalo od prvega, itak slabega vtisa. Visok in pretegnjen, v temnih oblačilih, z globokima vzporednima gubama od nosu dol v zaraščeno brado, držo vzamem-kar-hočem. Ko je segel v žep, je mislila, da bo ven potegnil nož. Napol prisebno se je vprašala, koliko ur že traja ustrahovanje, dve, tri, štiri? Pozabila je, na kateri postaji je vstopil, ampak moralo je biti okoli polnoči. Po gosti temi za okni ni mogla presoditi, koliko časa je preteklo. Mobilec je bil v torbi zgoraj nad sedežem, kako neumno. Še naprej je zrla ven in v mislih improvizirala, kateri predmet pogovora lahko še pokrije s svojo bedno francoščino.

Nenadoma je vstal, se ustopil pred vrata in jih nato z usklajeno potezo obeh rok zagrnil z zeleno dvodelno zaveso. Opazila je oblikovalski detajl v tkanju blaga, . Nazaj je bil, preden je precenila, koliko sekund bi ji vzela akcija. Pograbiti prtljago, mimo ovire skočiti na hodnik. Noge je skorajda razigrano spet vrgel povprek na sedež nasproti nje, tokrat tako, da se je dotikal njenih kolen.

Quel heure et-il? ga je vprašala, da bi prepodila grozečo tišino in zmehčala vsiljivost bližine. Zunaj za zagrnjenimi vrati se je podoba vojaka že zdavnaj razblinila. Bankovec, kaj če mu je dal bankovec in mu zraven namignil, naj se ne vrne? Ne, kondukterja ne bo.

Mais, il ne pas important, se je zarežal.

Kaj, je pomislila, kaj ni pomembno. Aja, ura.

Je ne suis pas … Tu je postal, iščoč besedo.

Tu … pas endormi, je poskušala ujeti njegovo misel.

Oui, oui, oui … oui … – navdušeno je ponavljal pritrdilnico, ker ga je razumela brez razlage. Spet je bil popolnoma v razgovoru. Vsaj začasno ga je imela na limanicah.

Je travaille tous les temps, se je hvalil, je ne prends pas de sommeil du tout.

Groza, menda sploh ne spi. Prepričanje vase je pošlo, asociirala je spanje-mir-varnost, zanikanje tega je podvojilo tesnobnost.

Où es tu … je začela in nato zastala pred uborno malho francoskih besed. Où est-ce que tu habites? Posrečilo se ji je vprašati ga, kje živi.

J’ne … ma, nemam kud da idem na svoje …

Ob njegovi lenobnosti do francoščine je oživela.

Quand je veux da se osvežim, je vais à l’hôtel ou chez maman.

Où est ton maman? Mama. Pogovor o mami ga bo zazibal v spominjanje. V upanju je vzdihnila, tako da jo je začudeno pogledal.

Elle est … živi u Šabcu.

Ona živi sama? Potrudila se je za srbski naglas.

Da, tata je bio u ratu, vratio se, a onda poginuo devetdesetpete godine u Banja Luki, kad je Nato napao raketama.

Kot v sočutju se je ozrla stran, preverjala stanje svetlobe. Začelo se je daniti.

Tada smo živjeli u … Ma, šuti, nemoj da gnjaviš, šta te briga, zašto ti to uopšte pričam.

Spustila je brado in se stisnila še globlje v kot. Vlak je upočasnil vožnjo. Mimobežne predmestne hiše, ni šlo samo za vmesni premik na drugi tir. Bližala se je postaja. Napoved po zvočniku, deset minut postanka. Kriminalec ni zaznal zunanjih sprememb, dokler niso zadrlesnila drsna vrata in se je zavesa razgrnila. Kondukter je pokukal noter, da bi se prepričal, ali je nočni predhodnik preveril vozovnice. Pokimala je, se brez misli vzdignila, potegnila torbo s police, kot da bo poiskala vozovnico v dokaz. Prestopila je moške noge, ki so ji še vedno zapirale pot. Prerinila se je mimo kondukterja, kot da bi imela plašnice na očeh, mu vmes na hitrico stisnila v roko preščipnjeno karto in se zagnetla med telesa na hodniku vagona. Gibala so se v nasprotnih tokovih, noter in dol z vlaka. Prosim, prosim, skušala si je izgovoriti prostor za gibanje, zdaj kar v maternem jeziku. Pobeg, bila je na begu. Ni si drznila ozreti se, toda čutila ga je za sabo.

Končno se je pred njo pojavil medprostor z izhodnimi vrati. V isti sekundi se je znašla sredi gruče korpulentnih moških. Njen prosim, prosim je bil zdaj v najvišjih možnih tonih, umaknite se. Zaslišala je smeh, moški so jo stisnili v obroč, jo odrivali in se prižemali obnjo. Nekdo je izrekel neznane besede – sac de mână. Takoj je povezala, sak, tako je tudi v francoščini, stisnila je torbo k sebi. Jermen, obešen čez ramo, se je znašel v rokah najbližjega nadlegovalca; njegov obraz je bil tik ob njenem, ujela je močan odblesk zlatega zoba. Pustite-me je izgovorila spet s srbskim naglasom. Ni imelo smisla, Romuni, je pomislila. Bila je na robu joka. Odlepila se je od tal, po naključju s torbo sunila par bližnjih nog in se pognala do vrat skozi opazujočo gručo potnic in potnikov. Izhod. Naglo se je oprijela držala in stopila na prvo stopnico. Bil je tik za njo, zgrinjal se je kot temna kulisa za njenim hrbtom. Zbegano je pogledala po postajni platformi. Prvi peron. Dihala je plitko in na kratko, z dušečim pritiskom v grlu in bronhijih. V ustih je začutila suho lepkost vlaka.

Zorni kot se je razširil, z očmi je zaobjela nekaj desetin prebežnikov in prebežnic s culami, na katerih so sedeli otroci in stari. V sestopu se je usmerila proti dvema policajema v njihovi bližini. Dvignila je roko in pokazala moškega v črnem džeketu, ki se je zaustavil na stopnicah vagona. Pogledajte ga … on me je zlostavljao u vozu, proverite ga Besede so ponikale v človeškem šumu. Temnopolt starejši moški je s pestjo udrihal skozi zrak, he left us he left us in a track in Macedonia. Par policajev je izmenjal pogled in se usmeril proti vlaku. Nekaj beguncev jima je sledilo.

V kontrapunktu s človeškim gibanjem je vetrc lagodno in brezciljno podrsaval zmečkan kos časopisa po razpokanih, umazanih tlakovcih. Lahko bi ga zadržala s supergo, se sklonila in prebrala teden dni staro novico o pobeglem vozniku tovornjaka, ki je na postajališču avtoceste Veles–Skopje pustil zaprto vozilo s priklopnikom in dvainštiridesetimi dehidriranimi begunci in begunkami.

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica