Ana

Ana Schnabl

Kot deklica je bila moja sestra vselej močnejša in hitrejša od mene. Medtem ko sem jaz ob večerih brala v fotelju, ki nama ga je že kot otrokoma, v upanju, da bo ena od naju razvila širokega duha, podaril ded, se je ona potikala. Pri sosedih, po grapah, pod kozolci, med ruševinami stare tovarne. Zavidala sem ji, da se nikoli ni zares utrudila, zavidala sem ji, da se je njena koža, ko se je vračala s potepov, rožnato bleščala. Ko sva se odpravljali spat in si je pred menoj spodvita na postelji česala dolge, težke rjave lase, sem si na kakšno posebej težko noč zaželela, da bi ji vsi izpadli. Upala sem, da se bo zbudila kot jaz, z občutljivim lasiščem, prhljajem, težavami s kožo, ki se je ob naporih skremžila v grdo rdečo z lojno belimi lisami. Zavidala sem ji, da jo je oče vsakokrat, ko mu je skočila v objem, gibko dvignil in se z njo v objemu vrtel do halucinacij. Neko popoldne, ko smo prispeli iz trgovine, mu je skočila na hrbet, on pa jo je, čeprav nepripravljen, zadržal in vrtela sta se toliko časa, da je izgubil ravnotežje. Na radiator je padel vznak, na punčko, punčka pa s temenom malo za ostri rob, ravno toliko, da padec ni bil usoden, samo izjemno boleč. Brazgotino so prerasli lasje, spomin na nevarnost pa smeh.

Njen smeh. Vitalen, iskriv. Takšen, ki ne potlači, temveč zaceli. Smeh, v katerega sem bila povabljena tudi jaz, a sem se vedno znova odločila ostati zunaj.

Tudi prsi so ji pričele rasti prvi. Nosila jih je s ponosom, kakor je nekoč nosila dekliške ogrlice, ki jih ji je s potovanj nosil oče. Ko se z mojim prsnim košem ni dogajalo nič razen zamaščenih, majhnih in smešnih gumbov, v katere sem rada potiskala palec in preverjala, ali bodo spet skočili ven, ji je mama že kupila prvi nedrček. »75B,« se je ponašala. Zaradi prsi, na katerih so počivali razigrani lasje, zaradi vitkega pasu, ki je nakazoval ženstvene boke, in zaradi njene duhovitosti, podmazane s prebujajočo se spolno slo in spogledljivostjo, je bila priljubljena pri fantih. V tistem obdobju sem si o njej mislila nadvse slabe reči, vendar se moja jeza ni imela na kaj nasloniti. Njena dejanja, njeni odgovori, njeni pozivi, njene šale – vse je bilo uravnano in povprečno, najstniško trapasto. Le sem in tja se je v njenem vedenju zasvetil indic odraslosti. Ko me je, okuženo s salmonelo, spremljala do zdravnika in ob meni ostala še dolgo zatem, ko sta se starša že odpravila spat. Ko se je uprla učiteljici slovenščine, ki je otroka priseljencev pred zbranim razredom zmerjala z nedonošenčkom, ker si od strahu v šoli skoraj nikoli ni upal odpreti ust. Ko je ugotovila, da njen napuh lahko prizadene, me je tolažila s poljubi in objemi.

Moja jeza se je lahko naslonila le na njeno lepoto. Trudila sem se, da bi jo zapletla v drugačne razloge, prepričevala sem se, da sem večja od sebe, večja od puhlih vzgibov. Toda takšen trud je vselej zaman. Lepota nima lastne sile, vsakokrat poškoduje s tujo, vsakokrat vrne tisto, kar prejme. Kadar prejme sovraštvo, vrne poškodbo. Kadar prejme ljubezen, vrne iluzijo večnosti.

V zadnjih avgustovskih dneh pred vstopom v gimnazijo me je njeno telo prehitelo še enkrat. Med tekanjem po trgovinah z oblačili, s katerimi bi okrasili prvi gimnazijski teden, je dobila prvo menstruacijo. Poročala je, da je prispela brez pekoče ali krčevite napovedi, šele po tem, ko je med njenimi stegni zašumel prvi vložek, se je pričela počutiti zamaknjeno. Zahtevala je sladoled. Medtem ko je strmela v pisane banjice, jo je mama poučila: »Odslej bo vse drugače. Odslej boš resna in odgovorna. Upam.« Znova sem ji zamerila, njen preboj na novo stopnjo me je navdal s pogubnim občutkom, da me življenje nikoli ne bo potegnilo z dna omare, da bom za vselej ostala žalostno založena.

To je bilo zadnje zmagoslavje njenega telesa.

Pogosto se sprašujem, ali bi, če ne bi bila lepa, proti koncu prvega letnika gimnazije sploh opazila, da se ji je obraz spodvihal v nesrečo. Opazovala sem jo natančno, kot dragoceno, redko žuželko pod povečevalnim steklom. Trzljaji krilc, migotanje tipalk, begavo premikanje, tih, škrebljajoči glas, na vse sem se odzivala. Zaznavala sem podrobnosti. Spremljala sem, kako je rahlo upadel gosposki lok njenih obrvi. V razponu nekaj mesecev je koža okoli očesnih jamic osivela, kot bi njene žametno zelene oči počivale v pajčevini. Lasje so se ji svetili z mastnim, ne več z vilinskim leskom. Izpadali so ji, kot živalim izpada zimsko krzno, v šopih, ki sem jih najdevala na najbolj nenavadnih krajih. Na robu hladilne police, med listi modne revije, v kuhinjskem umivalniku. Mišice na rokah je posnel neznani veter, usule so se ji s skeleta, z nadlakti, z ramen. Dlani so se ji komično podaljšale, členki pa izstopili. Nekega večera sem jo za hip, tik preden se je panično ovila v brisačo, videla golo: nad še vedno okroglimi dojkami so se grobo pela rebra. Kot bi dojke visele z rešetk, molile ven iz zapora. Njen trup je bil videti žejen. Suh. Na zaslonu spomina še zmeraj vidim ostri okroglini robov njene medenice, v katero se je obupano posedala prosojna koža.

Spremembe sem doživljala kot nedolžno razkrajanje in se jih veselila. Vendarle so bili samo detajli, drobna poslabšanja, prašni kosmi grdosti. Upala sem, da bo nastopil moj trenutek. Trenutek za sestro, ki je na svet prijokala prva in zato dobila manj. Prvi otrok, samoumeven otrok.

Začela se je skrivati. Tudi pred mano. Vedela je, da je gostota njenega telesa moja najintimnejša skrb, zato mi je pogosto zabrusila, da sem nora. »Če pa nisi, pa še boš,« je kričala in loputala z vrati kopalnice. Spomnim se, da sem jo tisto pomlad prvič slišala vpiti na ves glas, na očeta, ki je skrb izrazil prvi. Njegova ljuba hči ni bila več njegova zaveznica. Kadar jo je objel ali ji na ramo položil svojo čvrsto dlan, je odrevenela. Čez obraz se ji je spustil srh, njena grodnica pa se je napela visoko v strop, kot bi se srce pod njo hotelo izstreliti. O šoli mu ni poročala. O prijateljicah mu ni pripovedovala. Nekega večera ji je, oviti v debel kopalni plašč, na hodniku prekrižal pot. Slišala sem ga vprašati: »Si se malo sprostila?« Zatem se je celo noč obračala v postelji in hlipala. Nisem je tolažila, nisem razumela, kaj popolnost objokuje.

Barva njenega glasu je postala temna, kavno grenka. Nosila je ohlapna oblačila. Čipkaste nedrčke in spodnje hlačke je puščala doma, mamo je prepričala, da ji je kupila paket cenenih bombažnih hlačk. V trgovini sta se sprli, ker je hotela takšne, ki bi bile številko večje, da bi prekrile pregib, kjer se stegna stikajo z ritnicama. Mama ni popustila, zatrjevala je, da jo bo čudaška faza minila in ji bo nazadnje žal, da je obtičala z ducatom spodnjic velikosti šotorskega platna. Da bi se izognila novim konfliktom, je od doma vselej odšla takšna, kot bi si želela najina mama, na šolskem stranišču pa se je preoblekla, si razdrla figo in si lase okoli obraza raztresla tako, da so ga skoraj povsem prekrili.

Čudaška faza ni minila, temveč se je zgubala v leta. Najina mama pubertetniške samovolje in nečimrnosti tedaj še ni znala razločiti od ihtave grožnje. Od tlakovanja konca.

Začela je kaditi. Pri šestnajstih letih je pokadila škatlo najmočnejših cigaret dnevno. Če sem nanjo naletela na šolskem dvorišču, sem jo obšla, saj se mi je njeno nervozno sesanje ustja cigarete, ki so ga z njo napol v šali napol zares pričeli povezovati najini sošolci, gnusilo. Pod jedkim zvokom je nastopala sestra, ki se je svoji lepoti odrekla. Njeno vztrajno odrekanje, uklonitev nerazumljivemu cilju, je v meni razburkalo najbolj grozoviti privoščljivi bes, mračno motnjo, v kateri je vse, kar je počela, počela zato, da bi se mi posmehovala, da bi se naslajala nad mojim mankom. Kdor ima, se lahko odreče, kdor trpi izgubo, je nikoli ne zakrpa s prilegajočo se snovjo. Vselej nanese neko drugo, ki ji do robov zmanjka ali pa se čez njih prelije.

Še vedno vidim, kako se nikotinsko razdražena, ozka kot stebelce, naslanja na ogrodje kovinske kolesarnice za šolo: cigareto pohodi, iz torbe izbrska plastenko vode in jo vso izpije, nato pa se mračnjaško sključena obrne od občinstva, seže v žep in pest znova dvigne predse. Morda jo spusti v usta, morda pogoltne. Skrivnostni obred, moja najbolj surova togota.

Tekla ni več. Da se treningov ne udeležuje, je mama izvedela od klubskega vodje. Doma se je od upora iskrilo: »Hočem, da me pustite pri miru! Nikoli več ne grem tja!« V znamenje samovolje si je pred mamo prižgala cigareto in ji v obraz puhnila dim. Mama je obstala. Begala je s pogledom, kot panična ptica razpirala usta in plitko dihala. Ko ji je hči v obraz puhnila drugič, ji je primazala klofuto. Dekletovo lice je razkazalo krvavo in podpluto vdrtino, odtis poročnega prstana. Ta brazgotina je ostala. Pogršala jo je še za drobec.

Sestra se je odmikala, mama in oče pa sta se primaknila k meni. Mama je vseskozi ponavljala, da je od nekdaj vedela, da bom zrasla v treznega človeka. O sestri ni poizvedovala, verjetno je čutila, kako je vez med nama zavozlana. Verjetno je njeno vest trgalo v zavedanju hinavščine, v zavedanju zamujenega odnosa s svojo čudaško in grdo hčerjo, v zavedanju, da je ona, mama, svojima hčerama ljubezen odmerila, da je je lepi hčeri prisodila več. Oče je za mano capljal kot razžaljen pes. Od mene je pričakoval tisto vrsto topline, ki jo je prejemal od moje sestre, in tisto vrsto sproščenosti, s katero je čarala ona. Vse dotlej sem hlepela po stiku, ko pa se je med nami vnela vez, se je vnela pod sprevrženimi pogoji. Še vedno sem bila zgolj nadomestilo in ona je bila še vedno tista, ki sta si jo najbolj želela. Zavila sem se v sovraštvo. Sanjarila sem o tem, kako se nikoli ni rodila, kako se je vsa lepota, ki se je zatekla k njej, razpustila v meni, edini rojeni, kako se je name polegla vsa ljubkost in vsa milost sprejete, ljubljene hčere. Moje sovraštvo je izgorevalo vztrajno in nevarno.

Preokrenil ga je šele slučaj.

Bil je zadnji torek pred poletnimi počitnicami, zaključevala sem tretji letnik gimnazije. Po popoldanskem pouku sem se napotila proti telovadnim garderobam, kjer sem pozabila športno opremo. Hodniki so bili prazni, iz učilnic je bilo sem in tja še mogoče slišati razredčeno regljanje. Do garderob je vodilo hladno in vlažno polkletno stopnišče, na katerem je odmeval vsak vdih. Ko sem se spuščala navzdol, so vse ostale morebitne zvoke preglasili ojačani drgeti mojih težkih korakov. Ko so se polegli, sem zaslišala moški bas, ki sem ga prepoznala kot učiteljevega. Namenila sem se proti njegovemu kabinetu, da bi mu pojasnila, po kaj sem prišla. Njegov avtoritativni glas se je počasi postavljal v posamezne besede in stavke, ki jih, osredotočena na nalogo, nisem zares zaznavala. Zajel me je šele grobi »razumeš«, poravnan s prizorom, v katerem je lopatasta učiteljeva dlan grabila tanko ramo moje blede sestre, v pasu ukrivljene od lakote in ihte. Zapiskala je vdano utrujeni »da« in se obrnila proti meni. Njene oči so srepele kot oči mrtve živine. V njih zamrznjena predsmrtna groza. Ne vem, ali me je prepoznala, zdelo se je, kot da se je vsa njena življenjska sila iztekla v besedo, ki jo je izrekla in je od nje ostal le še krhek, grd in postaran okvir. Učitelj me je ogovoril, jaz pa sem pogled zbegana in nervozna zadržala na svoji sestri. Ko je zdrsnila mimo mene, mi je uspel polomljeni »Ana, kaj se dogaja?«. Iz kabineta sem se umaknila ritensko, ne da bi zares slišala, kaj mi je povedal orjaški moški. V paniki, ki je nisem zmogla osmisliti, a me je celo ukleščila, sem stekla navzgor. Ane nisem več našla.

Pred spanjem sem jo po dogodku vprašala še enkrat. V steno je zamrmrala: »Pusti me, to ni tvoja stvar.«

Vse, kar sem si želela, se je uresničilo. Sestrina lepota in veselje sta skrepenela. Ljudje so se pričeli obračati k meni, kot bi me pravkar odkrili. Novi kontinent, grčavo, a neraziskano območje, ki ima že od nekdaj veliko ponuditi. Pred mano se je, ko se je sestra zagrnila v temo, razgrnila pokrajina novih možnosti za srečo. Z vsako plastjo, ki je izhlapela s sestrinega telesa, sem pridobila voljo in moč. Toda tisto noč me je v prsnem košu peklilo. V tisti noči se je magma mojega besa nepričakovano zaustavila, čeprav še nisem izbruhala vsega in magma še ni vsega požgala. Morda je moja sestra trpela, sem pomislila. Morda se njeno tedaj že porozno telo ni hotelo maščevati meni. Tisto noč sem poslušala njeno dihanje in se skušala skozenj pretopiti v njen razum, njene spomine, izkušnje in občutke. Do ničesar se nisem prebila, svoje sestre nisem poznala, v zavisti in podmolkli privoščljivosti je nikoli nisem počlovečila. Razdalje med nama sočutje ni moglo zadelati, saj mu nisem priskrbela vsebine. Popoldanski dogodek se je v moji domišljiji razrasel do srhljivih oblik, iz katerih sem prečrpala vse razloge za sestrino bridkost. Njegovi obrisi so v halucinantnem zibanju postajali čedalje bolj motni, jaz pa sem plamenela v slutnji. S silovitim potresom je nastopila skrb. Skrb človeka, ki se hoče spokoriti, ki je pod svojimi prsti uzrl nasilje. Sebična skrb.

Poletje, ki je sledilo, je zaznamovala igra vsiljevanja in izogibanja. Prepričana sem bila, da je Anina tišina prav to – igra. Da bo ščit izpustila kmalu, saj so ji moči skoraj povsem pošle. Težko kovino je prenašala in se branila le, da bi me kaznovala za mučenje, ki sem ga zanjo odrejala v svojih mislih. To kazen sem bila pripravljena odslužiti. Staršem slutenj o sestrini žalosti nisem zaupala. Priložnosti za to, da se s svojo sestro po njenem zdrsu povežem prva, nisem hotela zapraviti. Obenem pa nisem vedela, kaj zares slutim. Če bi to, kar sem v neprespanih nočeh napletala, imenovala s pravim imenom, bi se morda uresničilo, in tedaj bi se name zgrnila odgovornost za novo krivico. Komaj pa sem nosila eno. Bala sem se. Pred staršema sem molčala, da bi zaščitila zlasti sebe. Kajti Ana, Ana bo prej kot slej vse povedala sama.

Molčala sem, ko so jo, dehidrirano in blodnjavo, odpeljali v bolnišnico in jo teden dni hranili z napitki iz surovega masla, sladkanega kakava in mleka. Ko je vanjo tekla bledorjava tekočina, so se ji čez obraz spuščale solze gnusa. Molčala sem, ko je mama iz njene torbice, obešene na robu postelje, izvlekla vrečke z vato in planila v jok. Oče jo je obnemelo pritiskal k prsim in strmel v hči, ki na postelji ni več ležala, ampak je bila čeznjo poveznjena kot na robovih načeta tkanina. Na obup, ki sta ga sprehajala gor in dol po nadstropjih hiše, sem zrla s potrpežljivostjo ponižanih ljudi. Molčala sem, ko je bolniški sestri, ki ji je prinesla visokokalorični napitek, pljunila v obraz in jo opraskala do krvi. Še celo tedaj, ko ni več zmogla hoditi in je obenem zavračala vsakršno hrano, moja vera vanjo ni popustila. Zdravniku sem prigovarjala, da se bo vse vsak hip spremenilo. Ni razlogov za strah, moja sestra je dobra, v temelju dobra, naredila bo tako, da bo prav. Odrešila nas bo trpljenja, odvezala me bo. Na njeno dobroto sem računala še dolgo potem, ko že ni bila več človek. Trdno sem jo držala za roko in opazovala njen s puhom porasli obraz, groteskni splet modrovijoličnih žilic na temenu in na hrbtišču dlani, dvigovanje in spuščanje koničaste ključnice. Njeno živahno in vlažno telo je propadlo v papir. Pogladila sem jo po odsotnem obrazu in ji dlan položila na trebuh. Hotela sem, da v utripu mojega tkiva začuti, da lahko začneva znova. Moja dekliška dlan je ne bo strla, ne bo dokončala, kar je bilo v mržnji do življenja začeto. Upala sem brezmejno, v upanje, da mi bo razložila, kaj sem videla tisto junijsko popoldne, da mi bo pojasnila, kako nedolžno je bilo, sem zakrinkala svojo krivdo. Molčala sem, ko so se ji oči posteklenile. Stala sem ob njej in molčala tako odločno, da sem v spokoju sobe slišala, kako ji je nehalo biti srce. Stala sem ob truplu svoje sestre dvojčice. Nema.

O avtorju. Ana Schnabl je enkrat nagrajena, dvakrat nominirana, komaj deklarirana pisateljica in urednica. Živi v Kamniku s sibirskim mačkom Lievom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

  • Gravitacija

    Robert Kuret

    V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Izdelava: Pika vejica