Potovanje na konec noči

Zdelo se mi je, da bo prišlo v obliki
žalovanja ali izgube
ali neprekinjene ostre bolečine.

Pa vendar na poti do konca
ni dolgo ničesar.
Vonj po starem urinu,
kri je nevidna. Telo je
mehko kuhano jajce,
ki varuje zdrizasto
in pregreto notranjost.

Telo še zadnjič zasije,
sonce rumena sredica –
v pogledu nemirne živali,
v očeh ženske, ki se krčevito
oklepa stranice postelje
in kriči pozno v noč.

Ničesar neobičajnega ni,
le samota kot vselej poprej.
Le lokomotive, ki več ne
cvilijo, ki ne oddajajo sopare,
ki se prekrižajo in razidejo na
tihih električnih žicah.

Nobene bolečine,
le dolgočasno čakanje
na dolgih hodnikih bolnic,
ki se raztezajo v hladno neonsko
noč. Vztrajno praskanje pasjih
tac, ki v sencah sive mrene iščejo
izhod in se vrtijo v krogu. In potem

ura miru, jutranja neživa ura,
ko z glavo ob kovinski stranici
izmučena obvisi. In sanja
množico svetlečih trav nekega
popoldneva, kako se upogibajo
v soncu, kako poln nemirnega,
brnečega zvoka je svet.

Kako sta šli med bilkami in drevesi
in jih razpirali,
kako sta vohali zrak,
kako svetloba na licu,
kako vaju je zaobjelo
in se hkrati odprlo
v dolžino kot jezik govedi,
kot vajina pot
to življenje.