Ubiti človeka na smrtni postelji

Blaž Iršič

Razbiti izložbo francoskih sirov,
noreti, kašljati kri,
prebudijo se ljubimci na medenih tednih,
prebudijo se žene alkoholikov.
Živeti na robu živčnega zloma,
zreti v prepad, momljati črke, vzdihe, fašistične parole,
narisati pikapolonico,
obviseti, kot luna na nebu,
kot robček, s katerim si obrišeš spermo z beder,
biti v čuzi, pa nikjer opaziti Bavčarja,
objeti,
tako brez božanja, brez erekcije.
Moj velik pes je pojedel tvojega majhnega psa.
Jokal si kot velika pička.
Zlagati zgodbo,
ubiti par minut,
končati v smeteh, tako kot vse, kar kupimo.
Sanjariti,
si domišljati, da ni sonca.
»Pridi, pri Hansu ližemo tripe!«
Zaljubiti se,
se tresti od strahu,
od ljubosumja umazati gate,
jesti vojno,
preliti svojo ušivo kri,
umreti mlad, raztresen, nor,
ali pa se sto let nalivati s kefirjem?
Kar je za nas sever, je za Avstrijce jug.
Ubiti človeka na smrtni postelji,
pognati svoje življenje v kurac,
to je tisto, kar malokdo naredi s stilom.

O avtorju. Blaž Iršič se je rodil v Novem mestu leta 1983. S plešo in kislega obraza nikoli kasneje ni bil več tako podoben Janezu Janši. Kasneje se je v mali šoli naučil brati in pisati in kaj več od tega ne zna niti danes.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj se derem

    Lenart Sušnik

    derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Izdelava: Pika vejica