Musorgski bi si zaslužil boljšo pesem

Ti vrhovi niso moji,
iz delirija vzeti,
kot abortus Mussolinija,
strte matere, strta Evropa.
Povsod obstaja neka logika.
Pred samomorom le redki vrtijo hula hop obroč.
Niso moji,
pa vendar stojim na njih sam.
Modest, na tvojo bolečino poplesujemo,
celo fukamo,
kot zakrčeni smehljaji.
Kot moker konj,
ki ga ne bo nikoli osušilo sonce
in mu bo izpadla mokra dlaka na mokra tla,
ki se ga ne bo nikoli več nihče dotaknil,
s prsti, besedo, nožem,
nihče zanj več molil,
ki bo vpil vso kri v obraz
in končal kot Musorgski.
Stojim pred tabo in vseeno upam.
Jebanje je pomembno.
Izgubljen v otroški koruzi,
nisem moril, nisem moril,
a sem te stisnil k sebi,
vzel več od življenja
in ničesar vrnil.
Lahko bi počakal,
da se led stali,
vztrajal, da iz rož vzameš najlepši kos smrti,
najbolj mrtvega od vseh četnikov,
še čakal,
da potihnejo streli iz oči nočnih plesalk,
da končajo violine ruski korak na čečenskih krikih,
da se ti odprejo velike oči in ostanejo velike.
Marjanca je skvirtnila,
jaz pa sem premaknil noge
in zdelo se je, kot da odhajam.