Ubiti človeka na smrtni postelji

Razbiti izložbo francoskih sirov,
noreti, kašljati kri,
prebudijo se ljubimci na medenih tednih,
prebudijo se žene alkoholikov.
Živeti na robu živčnega zloma,
zreti v prepad, momljati črke, vzdihe, fašistične parole,
narisati pikapolonico,
obviseti, kot luna na nebu,
kot robček, s katerim si obrišeš spermo z beder,
biti v čuzi, pa nikjer opaziti Bavčarja,
objeti,
tako brez božanja, brez erekcije.
Moj velik pes je pojedel tvojega majhnega psa.
Jokal si kot velika pička.
Zlagati zgodbo,
ubiti par minut,
končati v smeteh, tako kot vse, kar kupimo.
Sanjariti,
si domišljati, da ni sonca.
»Pridi, pri Hansu ližemo tripe!«
Zaljubiti se,
se tresti od strahu,
od ljubosumja umazati gate,
jesti vojno,
preliti svojo ušivo kri,
umreti mlad, raztresen, nor,
ali pa se sto let nalivati s kefirjem?
Kar je za nas sever, je za Avstrijce jug.
Ubiti človeka na smrtni postelji,
pognati svoje življenje v kurac,
to je tisto, kar malokdo naredi s stilom.