smisel je trofeja ust

***

ezra ve, da je rov jezika širok.
jaz se ne opredeljujem.
tipam trebuh, čeprav je že izpraznjen.
pokrajina raste iz rešetk niča.
v pusto deželo grem bos,
ker me prasketa žrelo.
ruvajoča usta se kobacajo,
v zatilju diši pero.
naj beseda počne, kar hoče.
tara golta ikre, noče zaspati
z razprto dlanjo.

***

ezra ima sploščene zenice.
masakre sanja, ukvarja se s konci.
z osoljenim grlom kliče podgane.
ko zaškripa violina, brska po zarečjih,
ni ga strah.
jaz sem v genetskem rezu opečnatega neba,
zrak navpično pada.
oče je, pod senco drevesa,
ponovno sklonjen v življenje.
ko se seli prah, sedi v oblaku.
tara ve, da je smisel trofeja ust.
ne bo še izumrla.

***

na vrtu se premakne nekdo,
ki bi lahko bil ezra.
ko opazuje padanje ptic,
mu vbrizgajo konja.
šteje ugrize do predrtih ust.
ura je predaleč, da bi jo lahko uzrl,
vse je dokončno.
tara ima bujne oči lutke,
noč je preživela s skodelico v roki.
skoraj bi se izgubila v ogledalu.

***

tara se nikoli ni rodila,
zato je njen kljun gladek in razbremenjen.
zakrpan je z regljanjem.
jaz sem kripta smisla,
odkar sem zažgal veke,
so moje oči karikatura.
ko prifrčijo besede, butam ob robove,
lomljiv sem.
ezra je zaskvotal državo.
ko se bo spočil, bo premikal gorovja.
zaklokotala bodo drva in spanec
bo kratka smrt.

***

če tara ne bi pridušila luči,
bi nas zazeblo v telo.
v kotu cvili premraženo sočutje,
čez planoto se razširja želod ust.
jaz se spotikam kot ta pesem,
sence pljuvam čez razklano površje,
lupim se z rože.
prilegla bi se mi noč, da bi laže
gledal v prazno.
ezra je nenaspan in poln tablet,
srečuje podobe mokrih živali,
tako kot ti.