Po Jernejevem vzoru

Karlo Hmeljak

Tales

 

Vprašam se:
»kaj delaš v kuti?«

In mislim kajuti,
ki jo voda nosi.

Ki jo vidim na njivi
med Bečem in Brnom.

Ki čaka potop,
al nekakšno blago vzvalovljenost.

Večjo od raz, ki jih ralo riše po njivi.
Za vsaj eno iver brodoloma

se bom oklenil,
če kdaj izgubim ta pas.

 

 

 

Vsota modrecev

 

»Mladost pride in gre,«
napiše mlad slovenski pesnik
v svojem devetinšestdesetem letu.

Sedem modrecev nam
zapusti tolikerih modrosti.

Nihče jih ne povpraša, čemu?
V vseh teh dobrih dvatisoč letih.

Dobrih dvatisoč let je,
odkar dremajo na madracu.

Vseh triindvajset drug ob drugem.
Prostora za besede ni, je pa udobno.

Tja zgolj mladost gre
in se ne meni za njih izreke.

Mladost računa,
kdaj bo čas.
Vsak čas.

 

 

 

Soj ljubezni

 

»Imejte,« mi reče.

Drobir je leden in se leskeče.

Pa ga pohopsa mimoidoči.

Pa jaz ne vem, čemu naj se bolj čudim.

Pa rečem: »a ste videli?«

Vse molči, pa se odločim za ribo.

Mi reče: »Povejte, povejte!«

Njenih lusk pa ne dam,
še Soncu jih ne nastavim,
koj v škaf.

Pa rečem: »Tako to gre.«

Pa se vnovič mrači.
Srečen mož sem.

Z ribo na skritem
in novcev obilo.

Bo z mano dobra, ker I’m a catch!
Mi ne bo rekla: »Imejte,« ali pa nič.

Mi bo v govorici rib ponavljala:
»Tvoja, tvoja, tvoja.«

 

 

 

Odtis

 

Ježa dobrega telesa in duha.

Rabin je pes.
Ga je odtisnil Marij,
ki ima naslov Rabin.

Nič od tega me ne rabi.
Lajež in njega žeja
sta sebilastni.

Palim ju.

Dim, ki se dviga v nebo,
je lapidaren.

Lepega telesa in duha.
Tam gori.

 

 

 

Račun, ki se ne izide

 

Spet tej modreci.
Izneverijo iver.

Sentenca ne utrpi nobene škode.

Je uspavanka,
ona plivka in kaplja
na čarovništvo,
da cvrči na grmadah.

Vseh vrst modrecev in modric.

 

 

 

Oda

 

Žaluzije so zato,
da sem ne bo ne senc ne sonc.

Ljubosumje do ousíe
ni utemeljeno.

Razpre se vorteks.

Ga poplaknemo z gobicami,
ki so, kakopak, težke u božjo mater.

Vsi bomo v nebo vzeti,
a zdaj je moje mesto tu.

Je zgoraj kavč, na katerem nekdo spi.
Mi zadostuje to obnebje.

Me vprašanje o tem,
kako da je minila noč, ne bega.

Vem, da praznine ni, da:
»ni je vrzeli nikjer, ko bit dotika se biti,«
nisem pa razsvetljen.

Žaluzije moje rešnje.
Oba sva videz in dan,

in kar protivno po tej poti gre,
prav tako.

In naju ne slepí.

 

 

 

Svet

 

Tam se razprostira ločje in bičje.
Monotoni mokri svet.
Kot svet je mišljena zaplata.
Ves svet je svet ločja in bičja.

Nikdar nisem bil tam, nikdar videl prek.
Imam škornje in suhe noge.

Ne morem kar steči čez.

O avtorju. Karlo Hmeljak (1983), jadralec in pesnik. Izdal je knjige Dve leti pod ničlo (LUD Literatura, 2007), Krčrk (LUD Literatura, 2012), Ljubavne (KUD Kentaver, 2012) in cikel Zategadalj (v zbirki Mala ignorirana knjiga pri Ignoru poleg Sergeja Harlamova in Urške Kramberger). Krčrk je prejel Veronikino nagrado leta 2013, gostoval na več … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica