Zategadelj

Življenje je zmanjšana občutljivost
…
Živel sem zmanjšano občutljivost
in od tega netopen v mukah umiral.

Bi torej moral biti srečen,
da si želim, da bi otopel?

Da sem jokal, zroč v nebo,
da me čitljivo staplja s tlemi.

»Ljubezni pa ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.« 1 Kor, 13,1

Nekomu biti povšeči,
nekomu po godu
a ne gre za to.
Ne gre za to,
da bi napisal pesem
s ponavljanjem:
ne gre za to.
Da bi nizal lepe podobe
kot v L’ora di religione,
kjer je pesem z verzom:
»Ma non basta«
neki atto di innamorarsi.
Ženska, ki ji je umrl sin,
moli zame.
Preživeti neko smrt,
ne biti več sin, sem:
senza sin manjkanja
postal zveneč bron
ali brneče cimbale,
odsihmal izpolnjen.
Sem goreč,
ker je, kaj,
te jezik zavedel?
Preprosto zvenel
zavzemal prostor
trepetal in zarival
sem se v prostran.
…
Ne gre za to, da bi raz
voden zvan z utvaro
zatrjeval: ljubim
te bolj očitno
od preizkušanja
s tem nekom,
ampak ne gre za to.

Isto boli,
isto očita
in joče, a od česa
se odreči utvari
in tebi, ki oči tajiš
in je dobro, da ti isti
bolečini razvodenita.
In ravno nasprotno,
da jaz ne,
da kar brneč
ginevam, gnan po godu,
branim bran tjavendan,
brana pesni tanjšanje.

Za ne sen sèm,
kako isto boli,
kako očita joče
taji.

»E le rotte ne la notte«, Dino Campana

Noč se usloči,
vije, mas kopni
in ozarja zalo
sklep, ki se ga
dotikam v temi,
da te bodri
»konica zamaknjenosti sveta«,
pleksus Isus nihil hranijo,
nihajo, hirajo, hropejo slo,
ona zgolj
niha joče
in zahteva:
zavrzi dan,
zavržen dam!

Predan
žareče
utečen
/zarečen/
zavržen dan
nad tlemi.