Pismo komunistu

kava

cel dan je bilo nebo enakomerno

sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo.

zgolj zelo redko, a vztrajno kapljanje, kot bi

bila zgoraj obešena mokra cunja. vsako uro

je padlo nekaj kapljic. zbujali smo se v ciklih

in v dnevni sobi je vsakič bil moder ekran

z napisom: ni signala. čakali smo na nekaj,

kar pride čez desetletja. nekaj strašnega,

kar bo popolnoma spremenilo naša življenja.

vedeli smo, da bodo nekateri do tedaj umrli.

slišali smo posamezne krike, ukaze in premike.

to je bila bitka, ki jo je proti nam bilo nebo.

počasi nas je oblegalo in pripravljajo obroč.

veter je loputal z okni in vrati.

zvečer se je končno usula nevihta in zajtrkovali

smo. potem smo si rekli lahko noč

in se odpravili v postelje, saj smo zgodaj

zjutraj morali v službo.

naslednji dan smo ugotovili, da smo vsi

sanjali deroče reke iz močne kave, ki je dišala

po vsej dolini.

Pismo komunistu

Stopil si jim v bran, ker imajo pod kožo

enake živce. Človeške.

Stopil sem jim v bran, ker imajo pod živci

nekaj enako nejasnega. Nečloveškega.

Ljubil si drevesa ob oknu, ki tako

hitro bežijo. Se prelivajo.

Ljubil sem jih, ki so bila pred hitrostjo

in so. Posamič.

Borila sva se za isto stvar.

Tako različno.

Kako bodo sanjali tisti za nama?

Enako.

Tako različno.

Prelivajoče se sanje.

Tako zaprte.

Končne.

Brezkončne.

Celo pot v kupeju sem ti pisal,

neznani. Ne da bi spregovorila.

Gesta se je vpila vate. Se izcedila

k meni. Že nekaj časa se sušiva.