Pismo komunistu
Muanis Sinanović
kava
cel dan je bilo nebo enakomerno
sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo.
zgolj zelo redko, a vztrajno kapljanje, kot bi
bila zgoraj obešena mokra cunja. vsako uro
je padlo nekaj kapljic. zbujali smo se v ciklih
in v dnevni sobi je vsakič bil moder ekran
z napisom: ni signala. čakali smo na nekaj,
kar pride čez desetletja. nekaj strašnega,
kar bo popolnoma spremenilo naša življenja.
vedeli smo, da bodo nekateri do tedaj umrli.
slišali smo posamezne krike, ukaze in premike.
to je bila bitka, ki jo je proti nam bilo nebo.
počasi nas je oblegalo in pripravljajo obroč.
veter je loputal z okni in vrati.
zvečer se je končno usula nevihta in zajtrkovali
smo. potem smo si rekli lahko noč
in se odpravili v postelje, saj smo zgodaj
zjutraj morali v službo.
naslednji dan smo ugotovili, da smo vsi
sanjali deroče reke iz močne kave, ki je dišala
po vsej dolini.
Pismo komunistu
Stopil si jim v bran, ker imajo pod kožo
enake živce. Človeške.
Stopil sem jim v bran, ker imajo pod živci
nekaj enako nejasnega. Nečloveškega.
Ljubil si drevesa ob oknu, ki tako
hitro bežijo. Se prelivajo.
Ljubil sem jih, ki so bila pred hitrostjo
in so. Posamič.
Borila sva se za isto stvar.
Tako različno.
Kako bodo sanjali tisti za nama?
Enako.
Tako različno.
Prelivajoče se sanje.
Tako zaprte.
Končne.
Brezkončne.
Celo pot v kupeju sem ti pisal,
neznani. Ne da bi spregovorila.
Gesta se je vpila vate. Se izcedila
k meni. Že nekaj časa se sušiva.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.