Nebo, oktober

Tjaša Škorjanc

nekje med danes in včeraj
si iztisnilo jesen.
tesna plutovina dela rožene
elipse iz podbojev zraka in iz tebe
– kakor komposta v zadnjem stadiju –
motni emblemi kisika.
in proizvajaš ga,
neskončno resnobno platno nad mano,
kot skalpel na prekriti ponjavi lasišča.

prvič po mesecih se zavijam v šal.
natikam si ga povsod,
vrat, stebrišča, popkovino,
kot da bi ta revna grbinasta zavesa
zmogla s toploto prehraniti vse –
povrhnjico in ruševino.
nekaj neznosno mojega
je na tej rjaveči srebrnini, s katero obtežuješ
obrabljene prekate mesta.
v izsušenem muljnem okularju
rezke proge grafitnih pastišev,
še temnejša –
ramena in zapestja ljudi.
kot iz oceana v tesnobno kapilaro jim spije ude
tvoj jedki skrivališčni mraz.
kako mirni in temni so.
spokojni kot mehkobne kiparije Prada.

z očmi jih diham in potapljam
svojo težo v
agavina nabrežja njihovega tihožitja.
kako narcisoidno je pomisliti,
da si se danes naredilo
tako temačno posebej zame.
da bi me kot oblegani mrčes posnemalo s poltjo.
moje oči. zaskeljeno jutro,
v katerem sem motna in
razlokana razgibala gležnje in pila kavo.

drugačnega te ne bi prenesla.
ne po včeraj, ko sem ga spoznala,
da sem zdaj znova namesto robne kamenine
tiha, zmrzajoča plazma.
od nekod prihaja dihanje.
odprlo mi je hrbet
v vezenino estuarija.

a nič, kar je živo,
ne zdrsi v svet brez teže, gravitacije.
tako so vrveni udi mojih elektrod
(peščene nogavice),
življenje, zavito v arzenik.

v omočena gnezda oči oteka nekaj
z zrnatostjo kremena.
čas je zmrzal in
namagneteni aerosol v zraku ves
smrdi po smrtni dobi.
le da ne vem, od kod prihaja.
je v želodcu, smrti ali
tujih palicah?
zvenu, ki imitira krinoline?
nisem znala razločiti
kože od železa
in tega si ne znam oprostiti.

glej, po večnosti se mi na težke veke
absorbira žerjavica.
lepa je in žalostna.
kot mantrični atlantik buta
v peščene kekse svojih nasipov.
in ti že veš, zakaj si danes takšno.
tako robidno,
mračno,
tako previjajoče.

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rad ima Devendro Banharta in mestne avtobuse. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Idi Amin Dada se v grobu smehlja

    Stella Nyanzi

    Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

  • Trohneče stavbe

    Hannah Koselj Marušič

    Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

  • sveta pred izraelom se ne spomnim

    Aljaž Primožič

    david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Izdelava: Pika vejica