Malo je pesmi

Katarina Gomboc

Malo je pesmi, ki uspejo.
Dosti je tistih, ki pridejo v antologije
in se bahajo skozi tisk.
Ko opazujem svojo sestro pri kvačkanju,
se včasih sprašujem,
zakaj pod mojimi prsti nastajajo samo besede.
Polzeče, neoprijemljive.
Že prevod bi jih spremenil v komajda spoznavno obliko sveta,
ki mi je tuja.
Če ne bi bilo ob pesmi moje ime v latinici,
ne bi vedela, da je moja.
V japonskem jeziku ali jeziku ptic je nikoli več ne bi prepoznala.
Nekatere stvari so neminljive, ampak jaz jih ne poznam.
Tako tudi tebi dajem samo grenko tolažbo:
tvoj trud je v svetovnem merilu zrno soli.
Zato je morje slano, ne zaradi drugega.
Sprijaznjen si s tem, da sva omejena na čas in prostor
od svojega rojstva do svoje smrti in potem nič več.
Zato ne sprašuješ dalje, čeprav imam odgovor zate.
Zrno soli si in zame si sol zemlje.
Moja zemlja je zaradi tebe pripravljena na seme.

O avtorju. Katarina je bila rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes je razpeta med Ljubljano in Krasom, vendar se ji včasih zdi, da sega vse od Trsta do Vladivostoka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira slovenščino in ruščino, vendar pogreša še kakšen slovanski jezik in filozofijo, zaradi katere bi se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami