Koški

Tonja Jelen

Danes bi spletal košek
za Tomaža,
kot si ga zame in sestro.
Majhna koška,
dediščina.
Vanju nisva dajali listja,
a oprtali sva ju,
da sva bili kot veliki.
Tvoj klobuk
in zelene oči.
Vtaknjeno pero
in srajca
v nedoločljivi rumeno
beli barvi,
napet trebuh,
razjeda te,
kot zmeraj si nanj nasloniš hleb,
režeš ga,
še nekaj mesecev,
ne slutiš,
zdenci sira so še
edini,
ki ne ranijo,
mehko se lepijo,
gledam te,
meni je skoraj enajst let
in odrasli nimajo pojma,
da vsakič poskušam ujeti
njihove besede,
ko odhajajo od zdravnika.
Ležiš v pikčasti pižami.
Shiran. Moj god je.
In ti me brcaš in mežikaš.
Sovražim razjeden smrad bolnice
in jok mame in njen posivel obraz.
Zobni aparat mečem skozi okno
na hodniku,
raje imam krive zobe in
tebe, ded, da si zdrav.
Potem je četrtek. Ne vem,
da te vidim zadnjič.
Trava je zelena. Ni podobna
januarju.
V soboto pada dež.
Nikomur ni več treba priti.
Sovražim, da bodo zobje ravni,
ti pa tega ne boš nikoli videl.
In nihče ne bo več nabiral vej za
tvoje koške.

O avtorju. Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna kritičarka, kulturna delavka, urednica. Je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (2016, Založba Litera). Poleg literature ima rada art filme, likovne razstave in sprehode po obljudenih poteh.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje