Koški

Tonja Jelen

Danes bi spletal košek
za Tomaža,
kot si ga zame in sestro.
Majhna koška,
dediščina.
Vanju nisva dajali listja,
a oprtali sva ju,
da sva bili kot veliki.
Tvoj klobuk
in zelene oči.
Vtaknjeno pero
in srajca
v nedoločljivi rumeno
beli barvi,
napet trebuh,
razjeda te,
kot zmeraj si nanj nasloniš hleb,
režeš ga,
še nekaj mesecev,
ne slutiš,
zdenci sira so še
edini,
ki ne ranijo,
mehko se lepijo,
gledam te,
meni je skoraj enajst let
in odrasli nimajo pojma,
da vsakič poskušam ujeti
njihove besede,
ko odhajajo od zdravnika.
Ležiš v pikčasti pižami.
Shiran. Moj god je.
In ti me brcaš in mežikaš.
Sovražim razjeden smrad bolnice
in jok mame in njen posivel obraz.
Zobni aparat mečem skozi okno
na hodniku,
raje imam krive zobe in
tebe, ded, da si zdrav.
Potem je četrtek. Ne vem,
da te vidim zadnjič.
Trava je zelena. Ni podobna
januarju.
V soboto pada dež.
Nikomur ni več treba priti.
Sovražim, da bodo zobje ravni,
ti pa tega ne boš nikoli videl.
In nihče ne bo več nabiral vej za
tvoje koške.

O avtorju. Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna kritičarka, kulturna delavka, urednica. Je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (2016, Založba Litera). Poleg literature ima rada art filme, likovne razstave in sprehode po obljudenih poteh.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nasvet

    Muanis Sinanović

    Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov

  • Da ne bo pomote

    Vesna Liponik

    Parkiram med mizami, čim bližje svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega.

  • Balada in romanca

    Primož Čučnik

    Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

Izdelava: Pika vejica