Jočem, ker tvoja ljubezen ni globlja

Hannah Koselj Marušič

Solza mi polzi v kozarec,
v katerem je natakar prinesel
vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.

Jočem, pa sem prebrala le naslov Šalamunove pesmi,
ne zanimajo me Firence in Tizian
in pesmi
in

zanima me le, zakaj
mi ni dovolj
moja lastna ljubezen
in čemu

rada zahajam v razpadajoča poslopja,
zapuščena od tega hitečega sveta.
Preraščajo jih akacije in drobceni hrastki.

Na stopnicah piše »Welcome to Hell«,
pazim na vsak svoj korak.
V damskih sandalcih iz Max Mare
hodim po koščkih razbitega stekla
in iglah, v konicah katerih so še vedno
zametki zlato rjavega napoja, barve mojih las.

Pojem o svetu,
katerega ljubezen je tako plitva,
da me, skriti med gnijočo izolacijsko peno,
poslušajo le otočki plesni,
zarjaveli duhovi
in dva heroinska odvisnika,
ki me tako ali tako
ne slišita
več

O avtorju. Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. Rutina jo nepopisno utesnjuje, zato je ves čas na lovu za novimi dogodivščinami. Je utelešen kaos, a ravno ta lastnost ji daje inspiracijo za pisanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Izdelava: Pika vejica