Jočem, ker tvoja ljubezen ni globlja

Hannah Koselj Marušič

Solza mi polzi v kozarec,
v katerem je natakar prinesel
vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.

Jočem, pa sem prebrala le naslov Šalamunove pesmi,
ne zanimajo me Firence in Tizian
in pesmi
in

zanima me le, zakaj
mi ni dovolj
moja lastna ljubezen
in čemu

rada zahajam v razpadajoča poslopja,
zapuščena od tega hitečega sveta.
Preraščajo jih akacije in drobceni hrastki.

Na stopnicah piše »Welcome to Hell«,
pazim na vsak svoj korak.
V damskih sandalcih iz Max Mare
hodim po koščkih razbitega stekla
in iglah, v konicah katerih so še vedno
zametki zlato rjavega napoja, barve mojih las.

Pojem o svetu,
katerega ljubezen je tako plitva,
da me, skriti med gnijočo izolacijsko peno,
poslušajo le otočki plesni,
zarjaveli duhovi
in dva heroinska odvisnika,
ki me tako ali tako
ne slišita
več

O avtorju. Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. Rutina jo nepopisno utesnjuje, zato je ves čas na lovu za novimi dogodivščinami. Je utelešen kaos, a ravno ta lastnost ji daje inspiracijo za pisanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica