Jazbec

Tom Veber

Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
jo uporabljam kot zobno nitko.
Midva, jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.

Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.

Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora.
Tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov.
Tvoj sladek vonj na prastar humus.

Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.

Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška, Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič.  Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

  • Ich bin das Fernweh

    Sandra Erpe

    ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

  • Smeti

    Alja Adam

    Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Izdelava: Pika vejica