Jazbec

Tom Veber

Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
jo uporabljam kot zobno nitko.
Midva, jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.

Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.

Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora.
Tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov.
Tvoj sladek vonj na prastar humus.

Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.

Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.

O avtorju. Tom Veber se je rodil 2. 6. 1995 v Mariboru. Po zaključku osnovne šole Ludvika Pliberška Maribor se je vpisal na Srednjo šolo za Gostinstvo in Turizem Maribor. V času srednje šole je aktivno sodeloval na umetniškem področju, bil je član ansambla gledaliških skupin Gnosis in English Student Theatre, pel pa je tudi v Akademskem pevskem zboru … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • rakovnik 58

    Ajda Bračič

    v vsem, kar sem, je ta ena hiša in jaz sem v njej.

  • Jojo

    Maja B. Kranjc

    Pada in se spet dviga, potuje med bližino in razdaljo.

  • Vez

    Luka Benedičič

    Edini prostor, ki se je kdaj
    raztezal dlje od moje zenice,
    je tvoja navzočnost –
    migetajoča,
    vseopredeljiva.