Jazbec

Tom Veber

Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
jo uporabljam kot zobno nitko.
Midva, jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.

Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.

Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora.
Tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov.
Tvoj sladek vonj na prastar humus.

Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.

Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška, Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič.  Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Trte in oljke

    Andraž Polič

    Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

  • Nespečnosti

    Urša Majcen

    ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

  • Susurrus

    Špela Setničar

    še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Izdelava: Pika vejica