Et ducit mundum per luce

Aleš Jelenko

***

 

Zaniham nad lasten obstoj, ob-
stoj,
stoj! – morajo te vstopiti,
se stopiti v tok
neke zgodovine:

++++++ni nas;
smo ednina (v zavesti),
vpeti v izginjanje, minevanje,
v nenehnem odklonu
v barvah množine.

In voda čuti usedline, pohabljenost,
izven mene, morda
izven mene;

nepravilna dlan hlasta za zrakom,
ki je večji,
je jezik večji?
Odsev, odblesk polzečih črk
na modri površini iskanja,
++++++ki me delijo,
++++++ki me polnijo,
tvori (ne)gotovo govorico:

visoko na vrvi
++++++++++++se najdem.
Visoko!

 

 

 

***

 

Se izključujeva? Ne
vedno, nevedno,

zato: nahranjava –
se –
ohranjava; hrana
je vaja za rane.

++++++Takrat izpuhtim vase.
++++++Neizrečen fragment
++++++sem.
++++++(Si neizrečen fragment?)

»Und du bist mein Blut!«
Vbod!
Vbod!
Vbod!

Tečem skozi.
Tečeš skozi.
Zakaj sva

++++++siva?

Ah, ti,
še vedno
me pišeš.

 

 

 

Stockholm syndrome

 

***

 

Be-
++++++sede-
++++++++++++jo
name;

mehko lomim letve,
jih zvijam in spajam
ter ponižno tkem vase.

In ko skozi zrak
ureže ton,
se okular iz-
++++++++++++ostri;

++++++++++++z udarcem
++++++++++++(pri)dobljeni koščki
++++++++++++se izlijejo,
++++++++++++razstavijo, sestavijo,
++++++++++++(na)rišejo v (ne)minljivost.

Se zdi,
++++++kot da
++++++++++++razraščam
++++++++++++že rastočo
++++++++++++rast.

»Se ti zdi,
++++++da
++++++++++++razraščam
++++++++++++že rastočo
++++++++++++rast?«

 

 

 

***

 

Izročil sem se sebi.
In jaz sem na pašniku.

Uokvirjen v zlitine
iz mesa in krvi
++++++++++++žvečim
esencialne snovi

++++++++++++in stradam

črke:
vraščene, izdrte, žarčene,
nedojemljive konstrukte,
ki osmišljajo
++++++++++++sebe –
++++++++++++mene.

++++++++++++Mene,
++++++++++++sebe

izpustiti v polje suverenosti,
prepoloviti lasne vršičke
in zajezditi na kamnu,
ne izključuje reda –

smotra, brez katerega
toksičnost
eksponentno narašča.

Poln sem.
++++++++++++Prazen.
Teža ne odraža
dejanske plitkosti.
Ne odraža
vmesnih sivin.

In kar je najhuje:
objemam jih
++++++++++++(sivine
++++++++++++in zlitine).

O avtorju. Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic. Avtor pesniških zbirk Kontejner, Prvinska govorica in (Ne)obstoj ter strokovnih knjig Spopad z moralo in Vpliv etike na inovativnost in razvoj gospodarstva. Leta 2020 je izšel njegov kratkoprozni prvenec Zgodbe iz podtalja. Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Zvonu, Rasti … Je dvakratni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Ples v maskah

    Tomislav Vrečar

    Beseda je virus, tudi če ne verjamete v virus, verjemite na besedo.

Izdelava: Pika vejica